Celotna družba mora spoznati potencial uspešne ženske

A če se od blizu posvetimo številu predstavnic nežnejšega spola v še vedno tipično moških poklicih, vidimo, da je majhno. Zelo majhno. Sprehod po predavalnicah slovenskih tehniških fakultet – za strojništvo, elektrotehniko, gradbeništvo, metalurgijo, računalništvo in informatiko – pokaže, da v njih sedijo predvsem fantje.

Jagoda Tančica: V oddelek varilnice sem prišla med približno 50 varilcev kot mlada inženirka s pomanjkljivim znanjem slovenščine. Takrat sem se res vprašala, ali bom zmogla, a ko enkrat premagaš notranje zavore, se nikoli več ne aktivirajo.

Če že kdo, lahko vest o uspešnih inženirkah in delu, ki jim je pisano na kožo, v svet ponesejo ravno one same. Spodbuda v obliki izbora za inženirko leta, ki ga je s soorganizatorji pripravila revija IRT3000, je v ospredje postavila deset obrazov odličnih inženirk, ki bi čisto lahko navdihnile mlade posameznice, da se odločijo slediti njihovi poklicni poti. Zmagovalka je uradno resda zgolj ena, kot vzor pa bodo bodočim študentkam zagotovo služile vse. Kaj sploh je ugledne inženirke pritegnilo v ta »fantovski« svet?
»Sama sem po koncu gimnazije kolebala med študijem matematike, fizike in elektrotehnike. Odločila sem se za zadnje in ni mi žal. To je bilo obdobje, ko so od vsepovsod prihajale informacije o tem, da bodo delo ljudi v proizvodnih procesih prevzeli roboti. Mene je to fasciniralo, zato sem znotraj študija elektrotehnike izbrala avtomatiko in kasneje še robotiko,« začetek svoje karierne poti opiše Andra Dodič, ena od nominirank za inženirko leta, ki je hkrati direktorica tehnologije v poslovni enoti elektronika in pogoni v podjetju Kolektor Group.

Shutterstock

Njeno delo obsega razvoj sistemskih rešitev na področju pogonov predvsem za avtomobilsko industrijo, kjer osvaja nove tehnologije in se srečuje z novimi tehnološkimi pristopi. Dejstvo, da dela v pretežno moškem kolektivu, ji nikoli ni povzročalo nobenih težav, ravno nasprotno – marsikaj se je od svojih kolegov tudi naučila. »Na primer to, da stvari povem jasno in neposredno. Tudi če sem z avtoriteto imela kdaj kakšne težave, sem jih nemudoma rešila.«
V »moškem« svetu se odlično počuti, najbrž gre to pripisati tudi dejstvu, da je del stimulativnega in sprejemajočega okolja, ki ženskam nikoli ni metalo polen pod noge. Dodičeva pove, da je na nemškem trgu, s katerim aktivno sodeluje, na primer precej manj ženskih inženirk, tako da Slovenija tu sploh ne caplja za preostalo Evropo, s katero se (pogosto slabšalno) tako radi primerjamo.

Lepota inženirskega poklica

Družboslovki, kot sem sama (kar tudi odkritosrčno priznam), se odgovor na vprašanje, v čem se skriva lepota inženirskega poklica, zdi precej abstrakten. Sogovornice, ena bolj iskriva od druge, skoraj tekmujejo, katera bo dala bolj zanimiv odgovor.
»V kreativnosti; na poti do cilja je namreč več možnih scenarijev, večinoma se sami odločamo, katerega bomo izbrali. V nepredvidljivosti, ker teorija in praksa ne gresta vedno skupaj. V vztrajnosti, ker uspeh v prvem poskusu ni samoumeven. Nemalokrat sem bila bolj vesela, ko sem do cilja prišla v več korakih, kot če bi mi v prvo uspelo. Napake te kalijo, za vedno si jih zapomniš. In tudi če ne prideš do cilja, dobiš izkušnjo,« je jasna Jagoda Tančica. Diplomirala je iz strojništva na sarajevski univerzi in je edina ženska predstavnica med inženirji, ki so pri Akrapoviču zaposleni neposredno v proizvodnji. Dodaja pa, da je pomembno, da posameznico takšno delo veseli, da ga opravlja s srcem in da poklica ne izbere na željo drugih kot sredstvo, s katerim bi dokazala enakopravnost med spoloma ali zadostila državni statistiki po številu deklet na tehničnih fakultetah.

Shutterstock

Maja Golubovič iz podjetja Pomgrad pojasni, da ji pri delu absolutno nikoli ni dolgčas. Diplomirana inženirka gradbeništva, ki je trenutno odgovorna vodja gradbišča na Švedskem, kjer vodi gradnjo stanovanjskega kompleksa s 94 stanovanji, pravi, da se vedno zgodi kaj novega in vsaj malo nepredvidljivega.

Maja Golubovič: Na Švedskem se v lokalih na malici srečujemo s pleskarji, električarji in drugimi veliko bolj fizičnimi poklici in je med njimi veliko žensk, kar redko ali skoraj nikoli ne opazim v Sloveniji.

»Vedno se lahko kakšna rešitev, izvedba, način dela še izboljša in se naučiš nekaj novega. Končni rezultat dela je praviloma oprijemljiv. Z inženirskim poklicem si tako vedno del sprememb, spreminjajo se materiali, tehnologije. V gradbeništvu se navsezadnje spreminja temeljni način gradnje. Prav na Švedskem se naša ekipa prvič srečuje s popolnoma montažno gradnjo.« Sliši se morda preprosto, a je delo kljub temu težko in zahtevno. Vodja gradbišča je namreč vez med številnimi deležniki, brez katerih bi bil končni izdelek le pobožna želja – med gradbiščem in investitorjem, projektanti in nadzorniki, ob tem planira in izvaja strokovno, stroškovno in izvedbeno analizo med iskanjem prave poti iz labirinta novih predpisov v neznanem okolju.

Je pa zadovoljstvo, ko najdejo rešitve, zato toliko večje, pravi Golubovičeva. O »nevidnosti« žensk v inženirstvu ima lastno mnenje: »Predvsem na začetku poti se morda od mene (kot ženske) ni pričakovalo, da poznam vse tehnične detajle in izraze, vendar pa lahko postaneš viden samo z znanjem, strokovnostjo in trdim delom. Morda se pa ravno pri zadnjem od žensk pričakuje več. Po mojem mnenju vsak, ki resno in odgovorno opravlja svoje delo, postane viden, ne glede na spol.«

»Inženirstvo po nobeni potrebi ni moški svet. Nobenih fizičnih omejitev ni. Sama sem bila vztrajna in trmasta ter si pridobila zaupanje,« doda tudi Andra Dodič, ko jo pobaram o strokovni plati njenega poklica. »Dober inženir mora biti strokoven in znati uporabljati nova orodja, ki so na razpolago, ter ustrezno interpretirati njihove rezultate. Za to so potrebne dobre teoretične osnove in njihova primerjava z realnimi preizkusi. Vedno moraš upoštevati tudi specifična znanja in izkušnje, ki ti jih da okolica, v katero prideš. Tako veliko hitreje napreduješ, ne narediš toliko začetniških napak.«

Shutterstock

Začudenja, ko ženska postane vodja, vedno manj

Tudi na še tako izrazito »moškem področju« se da z aktivnim delovanjem doseči, kar si zastaviš, in z zgledom nagovarjati dekleta, ki ob odločitvi za inženirski poklic morda še oklevajo: »Nenehno izobraževanje in usposabljanje ter želja po osebnem doprinosu so mi omogočili napredovanje na različnih področjih, bodisi na tehničnem ali poslovnem, tako v malem kot velikem podjetju. Ženske nismo slabše, za enakost pa se moramo bolj potruditi,« kljub temu opozori Blaženka Pospiš Perpar, direktorica tehnike in trženja energetskih rešitev v javnem in komunalnem sektorju v energetskem podjetju Petrol.

Andra Dodič: Pri nas je v razvoju približno deset odstotkov žensk in vse so izjemno cenjene. Niti za ped ne zaostajajo za moškimi. Imamo tudi doktorice znanosti in osebno menim, da za preboj v tej branži resnično potrebuješ visoko izobražen kader in večjo globino znanja.

»Izkušnje letošnjih kandidatk kažejo, da so dobro sprejete v delovnem okolju svojih podjetij. Obenem je res tudi to, da na vseh delovnih mestih in poklicih ženske še vedno niso enakopravne moškim kolegom, pa čeprav delo opravljajo enakovredno ali celo bolje. To je smiselno čim hitreje preseči, zato je treba o tem aktivno spregovoriti. Kajti poklicev, ki bi bili tipično rezervirani samo za moške, je čedalje manj: če so za to včasih obstajali utemeljeni razlogi – da je bilo določeno opravilo fizično težje, danes ni več tako. Živimo v dobi znanja in digitalizacije, inženirski poklici so čisti in ustvarjalno izzivalni; za oba spola. Poznam okolja, kjer so se ženskam vrsto let izogibali, ko pa so naredili ta korak in jih sprejeli, je poslovanje šlo navzgor. Velikokrat se namreč zgodi, da povsem nov človek drugače gleda na dano priložnost in se bolje izkaže. Ženske imajo drugačne ideje, kaj bi v poslovnem okolju izboljšali in kako, podjetju se na ta način razširi obzorje. V družbi se sicer čedalje manj govori o podcenjevanju žensk na določenih delovnih mestih. So primeri, ko so moški začudeni, ko dobijo za vodjo žensko, a zelo kmalu ugotovijo, da s tem ni nič narobe in da podcenjevanje nikakor ni upravičeno. Nasprotno, če delajo skupaj z roko v roki, delajo bolje za celotno družbo in tudi za svoj osebni razvoj,« poudarja Darko Švetak, glavni urednik revije IRT3000, soorganizator izbora Inženirka leta.

Kakšne barve bo prihodnost poklica?

Sploh v zadnjem času je za dobrega inženirja pomembno, da ni strogo usmerjen zgolj na svoje področje, pač pa odprt tudi za druga znanja. Rešitve, ki danes nastajajo in premikajo svet, so čedalje večkrat nekonvencionalne, konglomerat že obstoječih rešitev z različnih področij. »Sam temu razvoju nihče ni več sposoben slediti, zato je pomembno delo v skupini. Svoja znanja moraš znati povezati z znanji, ki ti jih dajejo drugi v skupini,« pojasni Andra Dodič, ki je imela aktivno vlogo pri osvojitvi projekta rotorja za brezkrtačni motor aktuatorja odmične gredi VVT. Produkt je uporabljen v vseh modelih BMW X drive, zato izpopolnjena z znanjem in izkušnjami ve, o čem govori.

Shutterstock

Prav neverjeten razvoj tehnologije, ki podira vse pred seboj, bo v prihodnosti (močno) oblikoval tudi podobo inženirskega poklica, ne glede na to, ali bo gumb na robotu upravljala ženska ali moška roka. »Danes se ob naraščajoči populaciji srečujemo z izzivi trajnostnega razvoja in gotovo bodo na področju ekologije, obnovljivih virov in pri podobnih izzivih odločilno vlogo odigrali inženirski poklici, kot so jih tudi vedno v zgodovini,« zanimiv vidik svoje stroke predstavi Maja Golubovič.
Jagoda Tančica ji pri tem sledi: »Zagotovo bo del energije usmerjen v reševanje planeta. Prej ali slej bodo inženirji našli materiale, ki bodo lahko masovno zamenjali plastiko. In tehnologije, ki bodo zmanjšale onesnaževanje. In inovacije, ki bodo zmanjšale obseg fizičnega dela ter bodo dostopne širšemu krogu ljudi. Žal nas bo še večji napredek računalništva še bolj oddaljil od sočloveka, zato se moramo vsi vprašati, kakšen svet bomo pustili potomcem.«