Čehi nam radenske sploh ne želijo več dobavljati

Vladimir Polič, eden od ustanoviteljev prve komercialne televizije v Sloveniji, Kanala A, je svoj prvi izum, radijski sprejemnik, prodal že pri dvanajstih letih. Življenjski posel, ki mu omogoča mirno bivanje enega najbogatejših ljudi pri nas, je naredil z inovativnimi merilniki gledanosti televizijskih programov, s katerimi pokriva 80 odstotkov svetovnega trga. Uporabljajo jih v 32 državah sveta, že takoj ob predstavitvi je merilnik vzel za svojega tudi britanski BBC. Inovacijo so spodbudili oglaševalci, ki so od njega kot lastnika Kanala A v zameno za denar zahtevali podatke o gledanosti. Ker teh ni imel, naprave za merjenje pa so na trgu stale nekaj milijonov, ki jih tudi ni imel, se je odločil, da bo naredil svojo. Ta je po tehničnih lastnostih takoj prekašala vse druge. Prek Skupine P & P in povezanih podjetij s sinovoma Petrom in Denisom delujejo tudi v gradbenem in trgovinskem sektorju, zdaj pa bodo začeli izdelovati še solarne panele.

Sploh ne vem, kje naj začnem pogovor z vami: pri jahtah, solinah in načrtih za Sečo, radenski, istrski hrani in vinu ali pa pri merilnikih gledanosti, ki jih zdaj še izdelujete, nič več pa ne razvijate? Vas ni nič strah, da bo kdo razvil boljše in jih prodal vašim odjemalcem?

Razvoj je bil dolga leta tukaj v Portorožu, tudi ko smo polovico razvojnega dela podjetja prodali The Nielsen Company. Razvoj je bil drag, potrebni so bili stalni finančni vložki, zaposlovali smo od dvajset do petindvajset zelo dobro plačanih inženirjev. A čeprav večkrat dolgo časa delaš na nečem, vidiš, da ne gre v pravo smer. To smo leta in leta financirali, Nielsen pa nam je potem dejal, da je naše podjetje edino v njihovi korporaciji, v katerem nimajo 100-odstotnega lastništva nad intelektualno lastnino. Ko so nam ponudili ceno, s katero smo bili zadovoljni, smo prodali še drugo polovico. Vedeli smo, da smo takrat merilnike gledanosti že tako izpopolnili, da bi bilo težko še kaj dramatično spremeniti. V prodajni pogodbi smo si zagotovili tudi dolgoročno ekskluzivno dobaviteljsko pravico za naprave, ki traja zdaj že šesto leto. Še vedno izdelujemo te naprave, razvoj pa se je preselil v Koper. Nielsen ga je zdaj razdelil na dva dela, na primaren razvoj ter na razvoj podpore obstoječim napravam.

Pravite, da se pri razvoju ne da več kaj bistvenega narediti. Kako pa se bodo naprave za merjenje gledanosti televizijskih vsebin prilagodile spremenjenim navadam ljudi – povečuje se gledanje na zamik pa prek spletnih ponudnikov in naprav …?

To se sprašujemo tudi mi in veliko razmišljamo o tem.

Prevoz z ladjo traja en mesec, ampak je zelo ugoden. Ladja nikoli ne zamudi, slovenske železnice pa skoraj vsakič.

Z razvojem, kot sem rekel, nimamo več nič, en del je v Kopru, drugi v ZDA. Ne vemo, ali oni razmišljajo in delajo v tej smeri, mi pa smo zaradi drugih svojih razvojnih produktov, ki nimajo neposredne zveze s tem, kar dela Nielsen, ugotovili, da smo zmožni z uporabo svojih rešitev ugotavljati gledanost tudi po modernih poteh, kot so pametni telefoni, tablice in računalniki. Sistem, ki ga ima zdaj Nielsen, tega ne omogoča popolnoma. Nielsen se je nekaj let trudil, da bi naredil nekaj takšnega, a nikoli ni našel primerne rešitve. Čisto naključje je, da smo se ravno danes, preden ste prišli, o tem pogovarjali. Sklenili smo, da bomo morali uporabiti drugačen pristop, in lahko rečem, da imam občutek, da smo znova na točki, na kateri smo bili leta 1999, ko smo naredili telemeter.

Na kateri stopnji uresničevanja ideje ste, imate že prototip?

Idejo smo preizkusili in potrdili, pa ne le mi, ampak tudi tuji partnerji. Zdaj smo na tem, da vprašamo v Nielsen, kaj menijo o njej.

Naprava omogoča spremljanje gledanosti na pametnih napravah, kaj pa spremljanje funkcije z zamikom?

To je bilo razvito že leta 1999. Prvi pogoj Britancev je bil, da merjenje upošteva tudi časovni zamik in posnete vsebine, saj se je takrat pri njih že veliko uporabljalo snemanje vsebin na videorekorder. Mi smo z napravo morali ugotoviti, kaj je bilo posneto, kdaj je bilo posneto, kaj je kdo gledal in kdaj je gledal v enem tednu. To je bilo za tiste čase res inovativno. Kasneje se je ta sistem spremljanja vsebin začel aplicirati tudi na druge stvari.

Kako se spremlja gledanost?

Na podlagi spremljanja zvoka, ki prihaja iz televizorja. Aplikacije na telefonu, ki prepoznajo izvajalca glasbe, temeljijo na enaki tehnologiji. Kot ste ugotovili, pa to ne zadošča za merjenje gledanosti po telefonu, tablici in računalniku. Za tiste, ki celo uporabljajo slušalke, je še težje. Ta del je še nepokrit. To mislimo, da zdaj lahko rešimo.

Kdaj boste torej ponudili novo napravo?

Do jeseni bo že veliko znanega. Prepričani smo, da svet to potrebuje, in ne glede na odgovor Nielsena bomo zagotovo dobili kupce.

Kako gledate na vstop skupine United Group, ki je v lasti globalnega naložbenega sklada KKR in Evropske banke za obnovo in razvoj (EBRD), v Proplus?

Lastniki Proplusa in Nove TV na Hrvaškem, Central European Media Enterprises, so zelo zadolženo podjetje, ki se mora dezinvestirati, da bo lahko plačalo naslednji obrok kredita v znesku 250 milijonov dolarjev, ki jim zapade prihodnje leto. S tem, ko so prodali POP TV, Kanal A in Novo TV, bodo zdaj to lahko plačali. Novi lastnik bo verjetno nadaljeval v podobni smeri ali pa drugačni. Vsi investirajo zato, da od nakupa čim več iztržijo.

Poznate skupino in ali menite, da bo naložba dolgoročna?

Ne poznam in ne vem. Vem, kar izvem iz medijev.

Roman Šipić

Kaj se je zgodilo, da vam vstop v lastništvo Radenske ni uspel?

Peter: Za Radensko je bilo več kupcev. Kofola, o kateri se je po medijih največ govorilo, ker so oni tako želeli, mi, na začetku tudi Coca-Cola. Naša skupna zgodba s Kofolo se je začela, ko smo se dogovorili o skupni ponudbi. Na določeni točki, ko smo se usklajevali glede prevzema podjetja, ki je imelo velike terjatve do Pivovarne Laško, je prodajalec zahteval, da se tudi terjatve upoštevajo pri nakupni ceni. Te terjatve pa so bile večje, kot je bila vrednost Radenske. Nastali sta dve težavi. Ko zajameš terjatev, ki je večja od vrednosti podjetja, in jo dodaš vrednosti podjetja, nastane problem v odnosu, ki ni 50 : 50. Mi smo bili od začetka, ker smo se tako dogovorili, v odnosu 40 : 60. Nastala je zagonetka. Za nas je bilo nepričakovano tudi to, da so si zagovorniki prodajalca razlagali, da so dobili tri različne ponudbe, našo, Kofolino in skupno. Mislili so, da lahko izberejo kogar koli, in izbrali so Kofolo. Tako je pač bilo. Vidimo, da voda je, vidimo tudi, da ima vedno več konkurence, tudi Costela je naredila gazirano vodo, ki pa potrebuje še nekaj dodelave okusa, saj je ta preveč podoben italijanskim vodam.

Ali ste še vedno distributer radenske v Aziji?

Peter: Dolga leta smo izvažali vodo na Tajsko in v Dubaj. Dubaj je bil grenka izkušnja, saj ima svoje, nam tuje poslovne sisteme funkcioniranja.

S SID banko se dogovarjamo za novo investicijo v Divači, kjer smo kupili polovico razpoložljive industrijske cone. Postaviti nameravamo tovarno za solarne panele, ki bo druga največja v Evropi.

Trg je zelo zanimiv, ampak zahteva res veliko investicijo, ki je ne zmoreš sam, še posebej če nimaš podpore proizvajalca. Mi smo bili le distributer. Na Tajskem je bila radenska zelo uspešna. Tam imamo še nekaj zaloge, ki bo kmalu pošla; če še ni, bo do konca avgusta. Želeli smo jo še izvažati, saj je komercialno uspešna, ampak od proizvajalca nimamo odziva. Zato zdaj razmišljamo o hrvaški jamnici in eni izmed avstrijskih vod, da bi mogoče začeli izvažati.

Vladimir: Sedanji lastniki Radenske nimajo interesa, da bi mi še naprej izvažali radensko. Žal, v Bangkoku so imeli vsi veliki supermarketi radensko že na policah, hoteli pa sploh. Novi lastniki so se pač odločili, da jim to ni všeč.

Zakaj ne?

Peter: Njihov cilj je bila vedno nekdanja Jugoslavija in vedno so se čudili, da kdo izvaža vodo kam dlje.

Vam torej preprosto ne želijo več prodati radenske za izvoz?

Vladimir: Ja, ne želijo je prodati. Niti nam niso povedali, da ne bodo več prodajali, preprosto so ignorirali naročilo, ko so dobili nove lastnike. Obrnili smo se tudi na direktorja, s katerim se dobro poznamo, saj smo sodelovali pri poskusu vstopa v lastništvo, in je rekel, naj to seveda nadaljujemo, bil je celo vesel. Ampak ko smo poslali novo naročilo, je bilo vse tiho, direktor pa se ni več oglašal na telefon. Tudi na dodatne pozive, kaj se dogaja z naročilom, nismo dobili odgovora. Nikogar ne moremo prisiliti, da nam nekaj prodaja, če tega ne želi.

Kako uspešni pa ste z izvozom istrskih prehranskih produktov v Azijo?

Vladimir: Nekaj poskusov je bilo, a smo to dali na stranski tir. Zdaj bomo spet obudili. Sejem v Singapurju je bil uspešen, potem smo poslali nekaj vzorcev, a smo se nekoliko zaustavili, ker ni šlo tako hitro, kot smo pričakovali. Smo majhno podjetje in ne moremo biti povsod. Takrat smo se odločili, da bomo nadaljevali v boljših časih, ko bomo imeli več časa, ampak ne vem, kdaj to bo. Tudi o izvozu jamnice ali avstrijske vode še razmišljamo, saj je bila tržna podlaga za radensko že izvedena in bi bili z njo verjetno hitreje uspešni, kot bi bili z novo znamko, prav tako imamo za radensko že uvozno dovoljenje.

Peter: Vzrok, da smo se ustavili, je bila tudi enoletna procedura za pridobitev dovoljenj za uvoz hrane in pijače na Tajsko. Poleg vode smo se osredotočili še na oljčno vodje, Delamarisove paštete, tartufe in vino. Z vinom je bilo povezano to dolgotrajno pridobivanje uvoznega dovoljenja za alkohol, kar je pri njih težje kot pri nas. Zdaj imamo vse urejeno, tako da pričakujemo, da bo šla prva paleta izdelkov avgusta na pot. Potem pa bomo videli, koliko bo potrebe po izdelkih.

Ali prevoz še vedno traja en mesec in je zelo ugoden?

Peter: Ja, prevoz z ladjo traja en mesec in je zelo ugoden. Recimo od Radencev do Luke Koper stane 680 evrov, iz Luke Koper do Bangkoka pa 490 evrov. Ladja nikoli ne zamudi, Slovenske železnice pa skoraj vsakič, ampak en mesec pač traja prevoz v Azijo ali ZDA.

V Sloveniji je veliko primerov te balkansko-italijanske miselnosti, kjer se cena, če se le da, maksimalno napihne, potem pa se popušča in dogovarja. Če je posel za državo, pa se cena napihne tudi za desetkrat.

Vladimir: Slovensko gospodarstvo bi se moralo bolj zavedati, da je prevoz iz Evrope v Azijo veliko cenejši kot v obratni smeri, in to prednost bolje izkoristiti. Strošek prevoza ene steklenice radenske v Azijo je skoraj enak prevozu za stekleničko po Sloveniji. Vzrok je v neuravnoteženi menjavi, ogromno zabojnikov pride iz Azije v Evropo, nazaj pa jih gre bistveno manj, in zato veliko praznih. Ladijski prevozniki računajo, da bodo šli prazni nazaj, zato, če zraven kaj naložijo, računajo nizko ceno. Za prevoz radenske smo za kontejner plačali od 400 do 500 evrov, kar je še dosti, ker jih nismo imeli toliko. So pa primeri kontinuiranega prevoza, recimo starega papirja in železa, kjer plačajo tudi 100 dolarjev za kontejner. Če pa greš iz Azije v Evropo, je 1000 dolarjev.

Kje bo vaša naslednja investicija?

Peter: Ravnokar se dogovarjamo s SID banko za novo investicijo v Divači, kjer smo kupili polovico razpoložljive industrijske cone. Tu nameravamo postaviti tovarno za solarne panele, ki bo po kapaciteti druga največja v Evropi. Prihodnje leto bi morali začeti proizvodnjo, zdaj pa smo v fazi pridobivanja financiranja in gradbenega dovoljenja.

Razmišljamo tudi o ustanovitvi P&P centra inovacij, v katerega bi želeli pritegniti čim več mladih s področja elektronike in novih komunikacijskih tehnologij, kot so LTE ipd. Trenutno z mariborsko fakulteto razvijamo prototip t. i. agrorobota; to bo traktor, ki bo večino del izvajal samostojno brez človeka. P&P center inovacij bo imel sedež v Portorožu, prostore pa tudi v centru Ljubljane. Tako da z veseljem vabimo vse samoiniciativne ljudi z idejami, da se nam pridružijo.

Ste imeli kdaj težave pri pridobivanju dolgoročnega financiranja?

Peter: Le enkrat, leta 2010, in vsak bi rekel, da je bilo zelo nespametno. Takrat smo bili 100-odstotni izvoznik, vezan večinoma na ameriški trg. Februarja 2009 smo čez noč izgubili vsa naročila. Odšel sem v banko in si izposodil ogromno denarja, da smo lahko obdržali vse ljudi, da so dobivali plačo, čeprav ni bilo resnega dela. Posojilo je bilo težko dobiti, pa ne zato, ker ne bi imeli zavarovanja, ampak ker nihče ni vedel, katera banka v Sloveniji sploh ima denar in bo preživela krizo. Ta problem je še danes, razen v NLB, ki je vedno rešljiva z denarjem davkoplačevalcev. Danes je dobiti posojilo lažje, tudi obrestne mere so smešno nizke v primerjavi s takratnimi. Imamo pa še danes banke, ki rečejo, da so z višino posojila omejene, ker nimajo dovolj sredstev, kar je lahko zelo omejujoče za večje investicije. Zato je v Sloveniji precej težko poslovati brez tuje banke.

Ste za prodajo NLB ali ne?

Peter: Iskreno povedano, na srečo nikoli nismo delali z njimi razen v enem projektu, kjer smo jim plačali terjatve podjetja, od katerega smo kupili nepremičnino. To je bila tako grenka izkušnja, da se čudim, da taka banka lahko obstaja. Če jo imamo tako zelo radi, pa jo imejmo. Nikoli pa nismo z njimi poslovali, zato nam je vseeno, čigava je. Verjetno bi jo lahko bolje unovčili pred leti, a je nismo, enako kot Mercator, ki bi ga lahko zdaj poceni kupili, a ga verjetno ne bomo. Tako je to pri nas.

Glede na to, da večino posla opravite z izvozom, me zanima, kakšna je razlika v poslovni kulturi?

Peter: Vsaj 90 odstotkov prihodkov ustvarimo na tujem. Popolnoma druga kultura. Kalkulacije so odprte, ni špekulacij, vsi se zavedajo, da nihče ne dela zastonj in nihče ne živi od zraka. Kot rečejo Američani: nobeno kosilo ni zastonj. Vsi vemo, kakšne so cene materiala, kakšna je cena dela, dogovoriti se je treba zgolj o marži. V Sloveniji pa je veliko primerov te balkansko-italijanske miselnosti, kjer se cena, če se le da, maksimalno napihne, potem pa se popušča in dogovarja. Če je posel za državo, pa se cena napihne tudi za desetkrat. Zato pa smo tam, kjer smo. Imamo podjetja, ki delajo za državo in jim gre zelo dobro, ter državno blagajno, ki je vedno prazna. To smo izkusili tudi na lastni koži. Za poslovno stavbo smo morali spremeniti prostorski načrt in občina nam je rekla, da če bodo oni to vodili, bo trajalo malo dlje. Odločili smo se, da bomo to sami izvedli. Ko smo dobili njihov presek vrednosti ponudb in ko smo to primerjali s ponudbami, ki smo jih sami naročili, je bila razlika desetkratna.

Roman Šipić

So turistični načrti v Seči še aktualni?

Peter: Sečo smo kupili leta 2001, do leta 2010 smo imeli tam proizvodnjo in pisarne, potem smo se preselili v Lucijo. Tam imamo še aktivna skladišča, ki jih v manjšem delu nameravamo preseliti v Divačo. Ko to preselimo, se nagibamo k razvoju luksuznega turističnega vila kompleksa, kar je bilo v lokacijskem načrtu sprejeto že pred leti. Danes, ko gledamo ta načrt, vedno bolj vidimo, da je morda preveč širokopotezen za to, kar smo si mi zamislili. Recimo, za dve kletni garaži bi morali iti dve nadstropji pod vodo, kar je stroškovno dvomljiva poteza. Na tem prostoru so tudi trije Mussolinijevi objekti, ki so pod spomeniškim varstvom, in to gre zelo počasi. Odprta imamo dva postopka, in ko sem bil prejšnji teden tam, so mi dejali, da gredo za tri tedne na dopust in bodo to reševali avgusta. V Sloveniji investicije ne morejo dobro funkcionirati, ker imamo uradnike, ki jih davkoplačevalci plačujemo, a stvari čakajo in čakajo. Problem v Seči pa je še to, da meji na Jernejev kanal, kar pomeni, na agencijo za vodo, ki je državna ustanova in je še bolje organizirana kot spomeniško varstvo. Izdali so nam obvestilo, da smo v čakalni vrsti, in nam dali številko postopka, da lahko na spletu spremljamo, kaj se dogaja in ali bo morda prihodnje leto kaj novega. Odlično, kaj naj rečem.

Zakaj Slovenija ni postala druga Švica?

Vladimir: Pa bi lahko, imamo boljše možnosti. Mislim, da je prvi vzrok to, da Švica nikoli ni bila v vojni in se je lahko v miru osredotočala na stvari, za katere se je odločila.

Mi smo zmožni z uporabo svojih rešitev ugotavljati gledanost tudi po modernih poteh, kot so pametni telefoni, tablice in računalniki.

Zato tudi ni menjavala sistemov, iz zasebnega v družbeno in nazaj, kar je pri nas za nekaj generacij prekinilo razvoj. Še danes smo zmedeni in sploh ne vemo, kaj je prav in kaj ne. Če te prekinitve ne bi imeli, bi bili še boljši kot Švica. Pahnila nas je v miselnost, da je vseeno, ali delaš ali ne delaš. Pri nas je vrlina, da delaš malo za velik zaslužek, v Švici in Nemčiji pa se zavedajo, da brez trdega dela ni nič. Kopljemo se v predpisih in regulativih in težko je sploh ugotoviti, kaj lahko delaš in česa ne. Ljudje hodijo v Avstrijo odpirat pivovarne, ker je lažje. Nam se sicer ne zdi tako težko, ker nam je tukaj všeč. Imamo tudi odlične odnose z občino in z nekoliko potrpljenja stvari premaknemo, ampak razumem, da nekdo, ki si potrpljenja ne more privoščiti, gre drugam. Ne razumem pa, zakaj dajemo tujcem subvencije, domačinom pa nihče ničesar ne da. Ker smo vajeni vsega hudega? Nihče nima za tujce boljših pogojev kot za domačine.

Subvencije za tuji kapital poznajo vse države.

Vladimir: Na Tajskem, kjer smo želeli narediti podobno tovarno kot doma, imajo poseben urad, ki ugotavlja, ali je investicija pomembna ali ne. Presojajo, ali jim tuji kapital prinaša novo znanje, in na podlagi tega tujcu dodelijo, recimo, ugodnost pri manjšem davku. Če greš v Bangkok, so subvencije minimalne, če pa greš v druge bolj nerazvite kraje, dobiš več, ampak nikoli denarja, le ugodnosti pri davkih, ali pa lažje dobiš dovoljenje za vizume za tuje strokovnjake, ki jih pripelješ.

Peter: Tujec na Tajskem je vedno tujec. Ampak če te odbor prepozna kot pomembnega, ti omogoči enake razmere poslovanja, kot jih imajo njihova domača podjetja, pri nas pa je obratno. Dajmo dobiti tujega, ker nam vsi govorijo, da tujcev nočemo, zvabimo pa ga kar z denarjem. Za velika podjetja je to dober način, da prihranijo sredstva, poslujejo nekaj časa v eni državi in potem v drugi.

Vladimir: Narobe je tudi, da se tuja podjetja pri nas izpogajajo za to, da država plačuje zaposlitvene prispevke, domačinom pa to ni omogočeno. Renault se odloča, ali bo imel tovarno še naprej v Novem mestu, ker je imeti delavce tukaj najdražje, in potem mu država da popuste pri prispevkih. Za tujca je to mogoče, za nas ne. To je narobe. Vsi imajo spodbude za tujce, ampak ne takih, ki izboljšujejo njihov položaj v primerjavi z domačini.