Čas za ukinitev RTV prispevka?

Javne televizijske (in radijske) hiše se v zadnjem obdobju soočajo s krizo identitete; v poplavi najrazličnejše komercialne ponudbe iščejo pot, na kateri bi hkrati izpolnile svoje poslanstvo zagotavljanja družbeno pomembnih vsebin, ki komercialno niso zanimive, ter ob tem vseeno pritegnile dovolj veliko število gledalcev.

Tudi zaradi ponudbe plejade najrazličnejših komercialnih programov so se v zadnjem desetletju v večini evropskih držav, v katerih prebivalcem zaračunavajo naročnino za javno televizijo, pojavile pobude za ukinitev tega modela financiranja in v mnogih državah so to že storili. Plačevanje naročnine so, na primer, ukinile Belgija, Nizozemska, Bolgarija, Ciper, Malta, Islandija in Madžarska, od tega modela se poslavljata tudi Norveška in Finska.

ni podpisa

Sploh potrebujemo RTV?

Pri vprašanju ukinitve RTV naročnine gre pravzaprav za dve vprašanji v enem. Prvo je – ali naj državljani še tako obsežno financiramo tovrstni javni servis. Če na to odgovorimo z da, se zastavlja drugo vprašanje – je bolj smiseln sistem, financiran s prispevkom, ali kako drugače.

Dansko kulturno ministrtvo: »Prispevek v tej obliki je zastarel, saj konzumiranje vsebin javne televizije ni več tako enakomerno porazdeljeno med ljudmi, kot je bilo nekdaj.«

Čeprav se mnenja razhajajo že pri prvem vprašanju, saj marsikateri gledalec za nižjo ceno od RTV naročnine najde dovolj zanimivih televizijskih vsebin drugje, pa velika večina še prepoznava poslanstvo javnih televizij kot potrebno. Čeprav za le nekaj evrov na mesec lahko dobite dostop do enega od ponudnikov video vsebin na zahtevo, kakršen je Netflix, pri katerem vam ne bi zmanjkalo gradiva za ogled, pa čeprav bi v zaslon strmeli štiriindvajset ur na dan, sedem dni na teden, to ni razlog za ukinitev prispevka RTV.
Poslanstvo javne televizije je namreč ravno tem, da skrbi za zadovoljevanje demokratičnih, socialnih in kulturnih potreb državljanov tudi na področjih, ki komercialni televiziji niso zanimiva. Sistem javnih televizij med drugim omogoča, da vsaka država skrbi za svoj kulturni prostor in tudi prek televizije ohranja lokalno kulturo. To je še posebej pomembno za manjše narode, pri katerih v času ne le globalizacije, pač pa tudi tipizacije in spajanja različnih produkcijskih kanalov, postaja vedno težje ustvariti povsem lokalen, a ekonomsko upravičen projekt. Gledano le skozi oči stroškov ter dobičkov in izgub ni smiselno ustvarjati filmskega ter razvedrilnega programa v jeziku, ki ima le dva milijona govorcev. Obstoječi model torej vsaj v določeni meri zagotavlja posamičnim narodom produkcijo v njihovem lastnem jeziku in v skladu z njihovo kulturo.

Pri tem ne gre le za ohranjanje jezika, pač pa tudi ostale kulture. Pogled na podatke o stroških javnih televizij za zadnji dve desetletji razkrije zanimivo dejstvo: manjše države, ki imajo za sosedo veliko državo z istim jezikom, za javno televizijo ali radio namenijo še posebej veliko denarja. Očitno v strahu, da bi sosednja, jezikovno enaka kultura spodrivala domačo, več namenijo za ohranjanje in rast lokalne kulture. Takšen primer najdemo v Avstriji, na Irskem ter v Švici (v slednji so prav lani državljani na referendumu odločili, da niso za ukinitev prispevka). Kljub temu na manjših trgih seveda ne manjka dostopa do tuje produkcije niti na javnih servisih. Morda televizijske postaje v evropskih državah z največ prebivalci lahko zapolnijo večino programa z domačo produkcijo, a za majhne države celo ob obilnem državnem ali paradržavnem financiranju velja, da morajo televizijske postaje velik del oddajanja v vsakem primeru pokriti z odkupom tuje produkcije.

ni podpisa

Kdo naj plača?

Če si na prvo vprašanje torej odgovorimo pritrdilno, da se nam zdi smiselno financirati javno televizijo, ostane vprašanje, kako naj to storimo. V zadnjih desetletjih je bila v Evropi najbolj pogosta rešitev sistem prispevka, ki ga plačujejo gospodinjstva. A zakaj na Danskem menijo, da to ni več smiseln model? »Prispevek v tej obliki je zastarel, saj konzumiranje vsebin javne televizije ni več tako enakomerno porazdeljeno med ljudmi, kot je bilo nekdaj. Pri tem se pojavljata še vsaj dve težavi; sistem ni najcenejši, saj samo pobiranje prispevka stane vsaj pet odstotkov zbranega denarja.

Dennis Nørmark, pisatelj in član programskega sveta danske televizije DR: »Financiranje iz proračuna pomeni odvisnost od vsakokratne odločitve trenutne politične opcije na oblasti. To ni prav, mi moramo biti tukaj za gledalce in poslušalce, ne za politike!«

Druga težava pa je (pre)velik delež uporabnikov, ki se spretno izogibajo plačilu prispevka. A zelo natančen nadzor nad tem bi bil izjemno drag in zato nesmiseln. Časi so se spremenili in temu se je potrebno prilagoditi. Prav tako ni nujno, da javna televizija ponuja vse možne vsebine – z manjšim proračunom bo v prihodnje naša javna televizija DR postala kulturna institucija, ki ponuja predvsem vsebine, za katere je namenjena in ne bo več prostor vseh vrst programa, ki ga najdete tudi drugje – osredotočila se bo na svoje osnovno poslanstvo,« so nam sporočili z danskega ministrstva za kulturo ter pristavili: »Spreminjamo ne le financiranje, pač pa tudi delovanje javnega medija. Vzpostavili bomo boljše ravnotežje med javnimi in zasebnimi mediji ter med vsebinami, namenjenimi starejši populaciji, in vsebinami za mlajše uporabnike.« Kljub razlogom, ki so jih navedli, pa so sami zasejali nekaj dvoma v to, kako trdno so prepričani o pravilnosti takšne odločitve, saj so vse skupaj pospremili še z izjavo, da je šlo predvsem za politično odločitev.

Ob omenjenih dveh razlogih za neustreznost prispevka se pogosto pojavlja še pomislek o smiselnosti enakega zneska za vsako gospodinjstvo ne glede na število članov, ne glede na količino uporabe javnega servisa in ne glede na premoženjsko stanje. Tudi anketa med danskimi državljani je pokazala, da je večina med njimi za ukinitev prispevka. Drži sicer, da pri takšni anketi verjetno mnogi odgovorijo pritrdilno, ker si seveda želijo prihraniti ta strošek. A dejstvo je, da v primeru vzdrževanja javnega zavoda s prihodki iz proračuna to prav tako pokrijemo davkoplačevalci, le razmerje med stroškom, ki ga nosijo posamezniki, se spremeni (ob tem je za mnoge manj boleče, če se stroška manj zavedajo, ker jim ga ni potrebno eksplicitno plačati s posebno položnico).
Obstaja seveda tudi možnost pridobivanja prihodkov na trgu, a to lahko javni servisi izkoristijo zgolj do neke mere, sicer bodo težko delovali v javnem interesu in drugače kot komercialne postaje.

ni podpisa

Strošek proračuna

Zgoraj navedenih nevšečnosti se torej znebimo, če stroške javne RTV pokrijemo kar direktno iz proračuna. Imamo tudi zglede iz tujine. Zadeva rešena? Ne nujno. Tudi ukrep na Danskem med vsemi ni požel navdušenja.

Manjše države, ki imajo za sosedo veliko državo z istim jezikom, za javno televizijo ali radio namenijo še posebej veliko denarja.

Dennis Nørmark, pisatelj in član programskega sveta danske televizije DR, je za ukrep dejal, da ni korak v pravo smer: »Prispevek gospodinjstev je stalen in zanesljiv vir prihodkov, kar javnemu servisu zagotavlja mirno delo in neodvisnost. Financiranje iz proračuna pomeni odvisnost od vsakokratne odločitve trenutne politične opcije na oblasti. Med nami in politiko mora biti vmesni člen, sicer se podzavestno pojavi strah pred povračilnimi ukrepi politike. To ni prav, mi moramo biti tukaj za gledalce in poslušalce, ne za politike!«

Podobno meni tudi Igor Kadunc, direktor RTV Slovenija: »Za razvoj demokracije je daleč najbolje, da ima javna radiotelevizija zagotovljeno financiranje, ki je povsem neodvisno od vlade ali politike. RTV-prispevek je za zdaj eden najuspešnejših evropskih modelov zagotavljanja neodvisne in samostojne javne RTV. Po podatkih EBU iz leta 2017 se RTV-prispevek plačuje v 63,2 % držav članic.«

Potrebna je zrelost

Pomislek Dennisa Nørmarka ni neutemeljen. Za takšen način financiranja je potrebna zrelost, za dobro delovanje medija pa trdnost financiranja ter dolgoročna usmeritev brez strahu pred nenadnimi radikalnimi političnimi usmeritvami. V državah, kjer je politika sposobna začrtati dolgoročen načrt financiranja in ga ne spreminja v skladu z menjavami na oblasti, lahko takšen sistem dobro deluje. V manj zrelih političnih okoljih pa je skušnjava po zlorabi političnega vpliva na medije prevelika. Ni nenavadno, da je bila odločitev o spremembi financiranja javne televizije na Madžarskem po Evropi slabo sprejeta, saj je madžarski premier Viktor Orbán že premočno pokazal, da nima zadržkov pri usmerjanju delovanja medijev.
Slovenija na področju medijev ni Madžarska, žal pa tudi ni Norveška. Bojim se, da naša politična sfera ni dovolj zrela, da bi se bilo smiselno zanašati na njeno benevolentnost.

ni podpisa

Manjši strošek

Na Danskem so hkrati sprejeli dva ukrepa – prehod s prispevka na financiranje preko davkov ter zmanjšanje proračuna DR v prihodnjih petih letih za petino. V Sloveniji ni težava le višina stroška RTV, pač pa tudi samo poslovanje, saj je prav v teh dneh odmevala zgodba, o kateri smo pisali v Delu, da RTV Slovenija v letošnjem letu načrtuje kar šestmilijonsko izgubo (in si želi dvig prispevka za RTV).

A morda ni potrebe, da državljani plačujemo za prizore, kakršen je komikovo otipavanje prsi Jasne Kuljaj, da »preveri«, ali so umetne ali prave.

Če morda še nismo dovolj zreli, da bi bil za nas ukinitev RTV prispevka ustrezen ukrep, pa bo verjetno vendarle nujno, da se RTV zazre vase, premisli svoje poslanstvo in svojo ustvarjalnost usmeri predvsem na področja, kjer mora izvršiti svoje poslanstvo, ter racionalizira svoje delovanje in oklestiti stroške še posebej v programih, kjer brez potrebe poskuša konkurirati komercialnim medijem z enako vsebino. To ne pomeni, da bi na nacionalni televizij ostale samo nišne oddaje, kakršna je Hidak/Mostovi in da tuje produkcije ne bi smeli kupovati (prav na področju tujih filmov in serij je RTV Slovenija v preteklih letih gledalcem ponudila kvalitetne vsebine, kakršnih komercialne postaje niso uvrstile v svojo ponudbo). A morda ni potrebe, da državljani plačujemo za prizore, kakršen je komikovo otipavanje prsi Jasne Kuljaj, da »preveri«, ali so umetne ali prave.
Igor Kadunc kljub temu poudarja, da se poslanstvo javne radiotelevizije ne omejuje samo na varovanje kulture in na vsebine, ki naj bi bile komercialno manj zanimive. V takšnih idejah vidi zgolj želje komercialnih televizij po oslabitvi javne radiotelevizije in s tem večje lastne prihodke od oglaševanja in manj konkurence pri nakupu npr. športnih pravic. Kadunc trdi, da se v vseh resnih demokracijah funkcija javnih radiotelevizij izvaja z nacionalnimi radijskimi in TV-programi, ki imajo bogat vsebinski program, vključno z zanimivimi, predvsem nacionalno pomembnimi športnimi dogodki, odličnimi filmi in nadaljevankami ter kvalitetnim razvedrilnim in informativnim programom.

A če je financiranje javne televizije namenjeno popravljanju trga in skrbi za odpravljanje njegovih pomanjkljivosti in anomalij, pa se po drugi strani lahko vprašamo tudi, ali produkcija povsem komercialnih vsebin ne pomeni nesmiselnega izkrivljanja trga.
O tem, da bi morali na RTV dodatno varčevati, oziroma delovati z nižjim proračunom pa se Kadunc seveda ne strinja: »Proračuni javnih radiotelevizij so se ali se bodo v nekaterih državah res skrčili, predvsem na Danskem, v Švici in na Irskem. Veliko držav pa višino RTV-prispevka avtomatično povečuje vsaj z inflacijo.

V Evropi se pojavljajo tudi bolj radikalne ideje o reorganizaciji zagotavljanja vsebin, ki naj bi jih ponujal javni servis.

Tako so se prihodki 28-ih članic EBU, ki so tudi članice EU, od leta 2016 do 2017 povečali za 3,0 %. RTV Slovenija mora izvajati svoje zakonske obveznosti in ne more delovati z bistveno manj denarja, kot ga je imela včasih saj bi to vodilo v zmanjšanje programov. Poslovanje smo racionalizirali že v letu 2017 in stroške zmanjšali za 10 % v primerjavi z letom 2010! Torej je RTV Slovenija že opravila nalogo, ki so jih tuje, bogatejše javne RTV opravile kasneje (ker jih kriza ni tako zelo prizadela kot Slovenijo). To so seveda preverljiva dejstva, ki pa se v javnosti kar nekako zamolčijo. Zaradi varčnejšega poslovanja smo poleg izvedenih racionalizacij že morali krčiti tudi program oziroma zmanjšati naložbe v izboljšanje programa.« Ob tem še dodaja: »Povprečje višine RTV prispevka je v državah članicah 126 evrov na letni ravni. Najvišji prispevek plačujejo v Švici, Avstriji na Švedskem in na Danskem. Slovenija pa se uvršča v primerljivo skupino s Hrvaško, Nemčijo in Švedsko. Vendar je potrebno poudariti, da ob približno enakem letnem prispevku v Sloveniji poberemo 94 mio evrov, na Hrvaškem 165 mio evrov, na Švedskem 850 mio evrov v Nemčiji pa vrtoglavih 7 milijard 600.000 evrov samo iz naslova RTV-prispevka.«

Alternativne ideje

V Evropi se pojavljajo tudi bolj radikalne ideje o reorganizaciji zagotavljanja vsebin, ki naj bi jih ponujal javni servis. Tako na Irskem kot Danskem so se v razpravi pojavile celo pobude o popolni reorganizaciji javnega servisa; namesto enotnega javnega servisa bi periodično izvajali razpise za izvajanje nekaterih storitev v javnem interesu, na katere bi se lahko javili tudi komercialni mediji. A če se že pri financiranju javnega servisa iz proračuna bojimo političnih in koruptivnih spletk, kakšno minsko polje bi bila šele takšna rešitev …