Čas za alternativo...po neuspešnem neoliberalnem poskusu

O tem smo se prepričali konec letošnjega maja na Dunaju, ko je na kongresu Evropske zveze delavskih sindikatov pred velikim občinstvom spregovoril Joseph E. Stiglitz. Skupaj z Georgeom F. Akerlofom in A. Michaelom Spencejem je Stiglitz leta 2001 prejel omenjeno nagrado Švedske banke v spomin na Alfreda Nobela, in sicer za »analizo trga z asimetričnimi informacijami«.


Stiglitz je pred kratkim analiziral gospodarstvo EU. Bil je glavni avtor študije Rewriting the Rules of the European Economy (Ponovno pisanje pravil evropskega gospodarstva), ki je bila objavljena maja letos. Ena glavnih značilnosti gospodarstva EU in tudi gospodarstva Združenih držav Amerike je v tem, da je bila gospodarska rast v zadnjih štirih desetletjih bistveno nižja kot med letoma 1945 in 1975. Poleg tega je velika večina novoustvarjene vrednosti šla v žepe majhne elite, predvsem tistih, ki so najbogatejši. »Oglejte si grafikon razvoja povprečnih prihodkov v ZDA od leta 1974 do leta 2014,« nam je povedal Stiglitz na začetku svojega govora na Dunaju. »Modra črta kaže rast realnega povprečnega dohodka 90 odstotkov prebivalstva z najnižjimi dohodki. Potrebujete mikroskop, da vidite, ali sploh raste. Njegova rast je zelo počasna, dejansko gre za stagnacijo. Hkrati pa ne potrebujete nobenega mikroskopa, da bi videli, koliko je poskočil povprečni dohodek ljudi, ki pripadajo vodilnemu enemu odstotku prebivalstva po dohodku.« Rdeča črta kaže, da se je dohodek pred davki na dohodek najmočnejšega odstotka ameriškega prebivalstva, merjen v stalnih dolarjih (po vrednosti iz leta 2016), povečal skoraj trikrat. Najbolje plačani odstotek ima danes v poprečju skoraj 300-krat višje plače od spodnjih 90 odstotkov prebivalstva.

»Danes zaposleni v ZDA nimajo višje plače kot pred 60 leti. Ljudje so resnično nezadovoljni,« dodaja Stiglitz. In ne le to. Demografski podatki kažejo, da se je v zadnjih treh letih pričakovana življenjska doba prebivalstva ZDA dokaj zmanjšala, zlasti pri beli moški populaciji brez univerzitetne izobrazbe. »Število samomorov in smrtnih primerov zaradi drog in alkohola narašča. Vsi kazalniki kažejo, da razmere v družbi niso dobre. Ta obup je razumljiv, saj tem ljudem ne dajemo upanja, da se bo njihovo življenje izboljšalo.«​

Koncentracija kapitala in moči spodkopava demokracijo

»Zadeve v Evropi niso nič boljše,« dodaja Stiglitz. Profesor na Univerzi Columbia in imetnik okoli 40 častnih doktoratov ni fetišist prostega trga, vernik v nezmotljivost in pravičnost »nevidne roke«. Ravno nasprotno. »Imeli smo štiridesetletni neoliberalni poskus, zdaj lahko brez dvoma trdimo, da je bil to neuspeh. Čas je za alternativo,« pravi Stiglitz.

V enem od progresivnih obdobij ZDA, konec 19. in v začetku 20. stoletja, so bili sprejeti prvi zakoni o konkurenci. Ne samo zato, da bi gospodarstvo postalo učinkovitejše, opozarja Stiglitz. »Pravzaprav so jih sprožili zaradi demokracije. Verjeli so, da koncentracija kapitala in moči spodkopava demokracijo. Na žalost je to izjemno pomembno politično vprašanje v zadnjih 50 letih utonilo v pozabo.«


V ta krog je po mnenju Stiglitza vstopila tudi Evropa. Preveč evropskih gospodarskih elit je propagiralo mit, da neovirani trgi sami po sebi izboljšujejo učinkovitost in imajo za posledico družbeno blaginjo. Neovirani trgi so dogma. Trgi ne delajo v vakuumu, morajo biti strukturirani, delovati pod določenimi pogoji in pravili. Vprašanje, na katero skuša odgovoriti Stiglitz, je, ali obstajajo pravila in predpisi, ki zares podpirajo napredek družbe kot celote.

Sodobna podjetja delujejo v gospodarstvu, ki temelji na inovacijah in na menedžerskem kapitalizmu, v katerem konkurenca ni popolna in kjer je finančni sektor nefunkcionalen. Danes je laže priti do dobička z izkoriščanjem drugih kot z boljšim proizvodom ali storitvijo po nižji ceni. In to je eden od razlogov, zakaj so trgi tako pogosto nepošteni. Za veliko število ljudi trgi ustvarjajo zelo nizke dohodke, ustvarjajo revščino in socialno breme.

Trgi medtem ustvarjajo dohodek drugim, prihodke, ki niso skladni z njihovim socialnim prispevkom. Korporacija Apple je takšen primer, pravi Stiglitz. »Apple je odličen primer podjetja, ki se izogiba davčnim obveznostim. Potem ko je vse svoje prihodke iz Evrope preneslo na Irsko, plačuje davek, ki znaša samo 0,005 odstotka.« Apple ni edini, dodaja Stiglitz. »Ta podjetja pravijo, da so družbeno odgovorna, ampak jaz pravim, da družbena odgovornost najprej pomeni plačevanje davkov – in to pravičen delež davkov.«

»Neumno je bilo pričakovati, da bodo nižji davki na podjetja povod za višje prihodke za Evropejce,« je poudaril Stiglitz. Veliko je razprav o uskladitvi davka od dohodka pravnih oseb (podjetij) v EU, vendar je treba to storiti z dohodnino. Če bi bil ta davek (dohodnina) usklajen v EU, z močno progresivno davčno stopnjo, potem bogati posamezniki ne bi imeli možnosti za selitev iz ene države EU v drugo, kot jo imajo zdaj.



Obstaja še nekaj možnosti, meni Stiglitz. EU lahko uvede en davek, na primer v višini 15 odstotkov vseh prihodkov nad 100.000 evrov na leto, in sicer ne glede na to, kje imajo osebe stalno prebivališče. Ti davčni prihodki bi se lahko uporabili za financiranje EU. Stiglitz tudi opozarja, da je sedanji proračun EU izredno majhen, saj predstavlja le en odstotek bruto domačega proizvoda EU. Za primerjavo naj navedemo, da je zvezni proračun ZDA leta 2018 znašal 21 odstotkov BDP. Hkrati proračuni držav članic EU pomenijo okoli 40 odstotkov njihovega BDP.

Druga možnost je, da EU uvede usklajen neto davek na premoženje, na primer en odstotek za več kot milijon evrov in 1,5 odstotka za imetje, ki presega pet milijonov evrov. Ti davki (ki bi znašali približno 150 milijard evrov na leto) bi lahko financirali celoten proračun EU. Stiglitz se zavzema tudi za višje davke za »človeške grehe«, predvsem za alkohol, kot tudi za harmonizirano in strožjo ekološko obdavčitev (davek na CO2 in drugi). Dobri davki ne odvračajo od želenega vedenja, ampak od nezaželenega, kot sta uživanje tobaka in alkohola ter onesnaževanje okolja.

Zdaj je tudi čas za davek na finančne transakcije, pravi Stiglitz. Seveda je v vsem tem velik problem davčna konkurenca. Države ne morejo povečati obdavčitve dohodkov pravnih oseb, zato obdavčijo posameznike, delavce in druge zaposlene, ki se ne morejo preprosto preseliti na drugi konec sveta.

Stranska škoda neoviranih trgov

Trgi sami ne povzročajo učinkovitosti, posebej če upoštevamo »stransko škodo«, ki zajema pretirano onesnaževanje okolja, prekomerno količino tveganih finančnih produktov, horde preplačanih direktorjev, nezadostno vlaganje v temeljne raziskave in nezadostno razširjanje inovacij. Vse to se dogaja, če ni ustrezne socialne ureditve. Trgi tudi niso posebej stabilni, kot smo videli v letu 2008. Sedanja pravila v ZDA (in v Evropi) prav tako dajejo prednost interesom podjetij. Podpirata jih ideologija, ki jo Stiglitz imenuje »tržni fundamentalizem«, in napačna teorija. »Poleg tega tržni fundamentalizem ni dosegel niti večje gospodarske rasti, kar je bil obljubil.«


Seveda se Stiglitz zaveda, da je ustvarjanje novih pravil družbene ureditve trga zelo težko, zlasti v EU. Po eni strani si mora EU prizadevati za integracijo notranjega trga, po drugi strani pa mora vsaka država imeti pravico, da izbere pravila, ki ustrezajo njenim vrednotam. Boljša splošna pravila so zlasti pomembna v finančnem sektorju. Finančni sistem EU doslej ni ustvarjal možnosti splošnega napredka, ki bi jih lahko zagotovil. Zdaj so finančni viri izvor nestabilnosti in razhajanj namesto rasti in blaginje.

Stiglitz meni, da regulacija finančnega trga ni vse, saj mora tudi država v nekaterih primerih dejavno sodelovati. Država bi prek razvojne banke okrepila podporo malim in srednje velikim podjetjem. Morala bi zagotoviti tudi ugodna hipotekarna posojila, da bi poceni stanovanja postala dostopna ljudem s skromnimi sredstvi. Večja raznolikost finančnih institucij bi koristila tudi Evropi. Države morajo zato spodbujati razvoj zadrug in podobnih prostovoljnih organizacij na splošno.

Stiglitz se zavzema za politiko, po kateri država več skrbi namenja socialni državi (welfare state), prilagojeni realnosti 21. stoletja. Družbena pravičnost je glavni cilj takšne državne politike. Države EU so bile doslej (relativno) uspešne na nekaterih področjih, kot so pokojninska zavarovanja, v nekaterih drugih pogledih pa ne. Država je edina, ki ima vire in lahko sprejme nekatere potrebne naloge, ki jih trg ne sprejme. Trgi nimajo zmogljivosti ali potrebe, da na primer zagotovijo priložnost za izobraževanje otrok revnih delavcev. Skratka, trgi povzročajo visoko stopnjo negotovosti in ne dopustijo posameznikom, da bi se spopadli s temi tveganji.

Spremembe zadnjih nekaj desetletij so oslabile nekatere glavne vrline EU, kot so sistemi socialne zaščite za starejše, bolne, nemočne, osebe z motnjami v razvoju in brezposelne. Ne za družine ne za družbo ni dobro, če so upokojenci finančno nesposobni, opozarja Stiglitz. Pri vsem tem ne smemo pozabiti na najpomembnejši cilj: dobro plačano, smiselno delo za vse Evropejce, ki želijo delati. To bi moral biti cilj vsake vlade, ki želi zmanjšati neenakost.

Protekcionistični trendi po svetu kažejo, da upravljanje globalizacije do zdaj ni bilo dobro, ugotavlja Stiglitz.

Slabo upravljana globalizacija je prispevala k stagnaciji in znižanju plač in dohodkov ter povečanju brezposelnosti, zlasti med manj izobraženimi delavci. Razumljivo je, da se državljani sprašujejo, kakšna je vrednost globalizacije, ko slišijo globalizacijske odvetnike, ki jim govorijo, da je treba znižati plače in da mora država zmanjšati socialne ugodnosti. Iskrena ocena globalizacije je, da vlade usmerjajo globalizacijo predvsem s pomočjo podjetjem in bogatim posameznikom. Finančna globalizacija je pomagala bankirjem, vendar je privedla do finančne katastrofe, katere ceno so plačali navadni ljudje. Hkrati je omogočila izogibanje davkom, zato je davčna obremenitev padla na navadne državljane. Znotraj EU je imela ta politika slab rezultat ne le za večji del Evropejcev, ampak tudi za vse revnejše države EU.