Čas optimistične zaskrbljenosti

Ko človek v pospeševalniku zagonskih podjetij na Dunaju opazuje nacionalno mešane poslovne ekipe, zbrane za skupno mizo, ki rešujejo svetovno pomembne probleme, kot so na primer iskanje rešitev za pomanjkanje hrane, načinov za ozelenitev puščave ali snovanje elektronskih naprav za slepe in slabovidne, težko verjame, da je največja nevarnost za gospodarsko rast politična nestabilnost, ki se kaže v vedno večji podpori radikalnih in skrajno nacionalističnih strank. Če v tem malem svetu zagonskih podjetij tako uspešno lahko sodelujejo Bosanec, Madžar, Kitajec, Nemec in Nizozemec ter s skupnimi močmi rešujejo svetovne probleme, od kod potem vse te nacionalistične težnje?

Pexels

Največja nevarnost za rast so geopolitične zdrahe

Inštitut za strateške rešitve (IRS) v letnem poročilu opozarja, da kljub optimizmu po francoskih in nizozemskih volitvah rezultati volitev v Avstriji in Nemčiji vzbujajo več skrbi. Če bo v Nemčiji prevladal skepticizem do ideje o združeni Evropi, bo to »izjemno resna grožnja« stari celini. Vzroke za skepticizem do Evrope ali bolje rečeno EU je po mnenju IRS iskati v razmeroma visoki stopnji tveganja revščine v Evropi ter vedno večjih razlikah med bogatimi in revnimi. »Čeprav znakov za preplah trenutno ni, morajo države budno spremljati dogajanje in imeti pripravljene različne scenarije odziva in obrambe,« je poudaril Tine Kračun, direktor ISR.

Kakšen scenarij bi morala imeti pripravljen Slovenija? »Slovenija je majhno izvozno gospodarstvo in kot taka mora biti konkurenčna na mednarodnih trgih. Za nas je glavni trg Evropska unija, ki ima po oceni IRS stabilna investicijska okolja, najbolj vidna težava je brexit, najpomembnejše pa je povečevanje razlik med prebivalstvom. To je najbolj nevaren identifikator, ki preti gospodarski rasti,« pravi Kračun.

Po analizi, ki jo je opravil ISR, bodo pozitivna gospodarska gibanja v letu 2018 še trajala ali kot je dejal Kračun: »Lahko smo optimistični, vsekakor pa tudi zaskrbljeni.«

Predsednik uprave SID banke Sibil Svilan je na razpravi, ki je ob predstavitvi publikacije Strategic Foresight potekala v Maxi klubu v Ljubljani, poudaril, da rast slovenskega gospodarstva temelji na izvozu in bo tako tudi v prihodnje, saj je naše gospodarstvo premajhno, da bi se zanašalo le na lasten trg.

Pexels

Dobaviteljska ekonomija ne zadošča

»V SID banki ugotavljamo, da se dodana vrednost proizvodov in storitev dviga, a ko se nadalje vprašamo, v katerih segmentih, vidimo, da predvsem v proizvodnji z enostavnimi proizvodi, torej na nižjih stopnjah verige vrednosti. V tem segmentu vlada huda konkurenca in Slovenija v njej počasi izgublja svoj položaj. Podjetja bi se morala povzpeti po verigi vrednosti navzgor, da bi si zagotovili uspešen izvoz tudi v prihodnosti.« S tem se je strinjal tudi predsednik družbe Outfit7 Žiga Vavpotič. »Slovenija danes ne deluje strateško, je premalo pogumna in premalo globalna.« Po mnenju Svilana je trenutni čas konjunkture najprimernejši, da »popravimo ne le streho, ampak tudi temelje, saj naša hiša ni tako trdna, kot se morda zdi«. Slovensko gospodarstvo je po njegovem mnenju »preveč odvisno od Nemčije, in če ta kihne, se mi prehladimo«. Danes se s tem nihče pretirano ne ukvarja, saj so knjige naročil polne, a to v kriznih časih, ki pridejo prej ali slej, ne bo več zadostovalo. Po Svilanovem mnenju bi potrebovali več diverzifikacije, več izvoza izdelkov z visoko dodano vrednostjo v Azijo in Afriko.

Predsednik uprave NLB Blaž Brodnjak je pri tem dejal, da si ne predstavlja, kako bi Slovenija lahko pamet (izdelke z visoko dodano vrednostjo, op. a.) prodajala Kitajcem, ko pa ne zna zadržati niti lastnih talentov. »Kdor misli, da se v stanju, v kakršnem smo danes, to lahko zgodi, je naiven. To se ne bo zgodilo.« Po Brodnjakovem mnenju je naša ekonomija »dobaviteljska ekonomija«, ki tujim gospodarstvom dobavlja komponente z nizko dodano vrednostjo za izdelavo izdelkov z visoko dodano vrednostjo. »Nam se recesija ne zgodi čez noč, ko so druge države že v recesiji, mi izpolnjujemo še stara naročila, ko pa ta ugasnejo, ostanemo brez in se le s težavo vrnemo. Danes so vsi optimistični, ker je BDP od lani zrasel, a v resnici smo izgubili celo desetletje rasti, saj je naša gospodarska dejavnost danes na ravni leta 2008 in prve polovice 2009. Trdim, da smo znova zašli v evforično fazo iluzije trajne konjunkture. Naslednji krizni cikel bo Slovenija začela na ravni javnega dolga na trikratniku tistega iz leta 2007. Kdo nam bo posodil denar in kdo nas bo saniral?« se je vprašal Brodnjak.

Precej kritično razpravo o stanju v slovenskem gospodarstvu je s svojim vedno prisotnim optimizmom omehčal direktor in lastnik Rika Janez Škrabec, ki je dejal: »Ne želi si, da se ti dogajajo le dobre stvari, želi si, da boš v vsaki stvari videl predvsem dobro.«

Pexels

Brez talentov ne bomo prišli nikamor

Po mnenju Vavpotiča je optimizem v Sloveniji lahko vezan le na to, da če bo šlo dobro svetu, predvsem Evropi, bo šlo tudi nam. »Evropi, svetu in posledično Sloveniji bo šlo letos dobro, razen če se ne zgodi kakšen geopolitičen pretres. Za letos me ni strah, problem pa je, da bomo imeli konec leta še vedno enako strukturo gospodarstva. Manjka nam strateški razmislek na ravni države in Gospodarske zbornice Slovenije (GZS), da bi se lahko premaknili više po lestvici dodane vrednosti ter sploh lahko diverzificirali tveganja globalno, ne le na območju EU,« je dejal Brodnjak. Kaj za to potrebujemo? »Najprej potrebujemo talente. Resen preboj v dodani vrednosti lahko storimo le z znanjem. Kdor meni, da je to mogoče brez najboljših kadrov, se slepi in je utopist ali idealist. Država mora zadržati talente in jih privabiti tudi od drugod. To pomeni, da jih mora primerno plačati. Kitajski lastniki Outfit7 bodo verjetno nekoč ugotovili, da niso več pripravljeni plačevati 23.000 evrov za 9000 evrov neto plače, saj v Londonu za enako neto plačo odštejejo 16.000 evrov, na Cipru pa 13.000 evrov. Poglejte si reakcijo vlade in medijev na dogajanje v SDH, to je absurd,« se je razburil Brodnjak in dodal, da za preboj potrebujemo tudi resno reformo izobraževalnega sistema, ki je po njegovem mnenju »skorumpiran in služi le vzdrževanju nekaterih profesorskih riti«, in reformi delovnopravne zakonodaje ter pokojninskega sistema.

Da je velika težava našega gospodarstva pomanjkanje talentov, se je strinjal tudi Vavpotič. »Razlika med bruto in neto plačo je prevelika, država nam onemogoča, da bi talente dobro plačevali. Politika si je izmislila normiran s. p., da si je zagotovila socialni mir, ampak če ste resna gospodarska družba, se tega ne greste. Ne kupim tega, da ima Slovenija socialni program, ki opravičuje tako visoko obdavčitev. Na Cipru, kjer živim, stane zdravstveno zavarovanje 100 evrov na mesec. Za ta znesek sem v dveh dneh na vrsti pri katerem koli specialistu. Zdaj pa si poglejte na plačilne liste, koliko od minimalne plače plača slovenski delavec za zdravstvene prispevke, koliko od povprečne, da o nadpovprečni ne govorim. Ne, Slovenija ne omogoča servisa, ki bi upravičil tako visoko obdavčitev. Zato bom pri vsaki vladi vztrajal, da se obdavčitev zniža. Upam, da bom uspešen, preden dobim od kitajskih lastnikov navodilo, da moram 250 izjemnih zaposlenih v hčerinski družbi Outfit7 iz Slovenije preseliti kam drugam,« je dejal Vavpotič.

Pexels

»Tehnoloških podjetij, kot je Outfit7, je pri nas malo, in zato me je strah, da naša prihodnja dodana vrednost ne bo več zadostovala za ohranjanje standarda, kot ga imamo danes. Trenutno slovensko gospodarstvo dela večinoma z rokami in premalo z glavo,« je poudaril Svilan. Sogovorniki so se strinjali, da živimo v najlepši državi na svetu, a če jo želimo ohraniti lepo, kot jo poznamo, ji moramo popraviti streho in temelje. Temelji pa so sestavljeni iz inovativnosti in znanja.

TRETJE OKO: Jure Stojan, direktor raziskav in razvoja na ISR

Obdobje neverjetne likvidnosti se bo končalo

Jure Stojan je na dogodku predstavil testno različico indeksa za ocenjevanje ekonomske sedanjosti (nowcastinga), ki omogoča vpogled v gospodarsko dogajanje več mesecev pred uradnimi statistikami. Indeks med drugim temelji na uporabi in primerjavi »čustvenosti« skoraj 20.000 sporočil, ki jih je 20 svetovnih korporacij v zadnjih 13 letih pošiljalo finančnim trgom.

V ekonomski debati se kljub optimizmu v zadnjih mesecih večkrat sliši tudi beseda balon. Ta ima negativen čustveni naboj. Kateri so znaki balona?

Ekonomisti se običajno med seboj prepirajo o tem, kateri znaki so merodajni. Ameriška centralna banka je že pred desetletji rekla, da je napovedovanje pokov balonov skoraj nemogoče. Čeprav je ekonomska veda že zelo napredovala, soglasja o tem, kateri so identifikatorji balona, še vedno ni. Moje osebno mnenje je, da je pomemben znak balona, ko ljudje, ki v življenju niso imeli opraviti s financami, nenadoma začnejo dajati finančne nasvete.

Zadnjo finančno krizo je povzročil pok nepremičninskega balona, kaj bi lahko počilo pred prihodnjo krizo?

Danes marsikdo govori o kriptobalonu, a osebno se mi zdi kriptoekonomija bistveno premajhna, da bi lahko pok tega balona imel kakšne resne posledice. Mislim, da bo imelo večji pomen dogajanje na konvencionalnih borzah. Marsikdo trdi, da so ameriški delniški trgi precenjeni. Glede tega se sam ne bi opredeljeval, ker vendarle nisem poučen finančni vlagatelj. Kot ekonomski zgodovinar gledam širše. Danes imajo velik vpliv finančne inovacije in glede teh smo v precej nevarnem trenutku. Določen tip finančnih inovacij, ki se je začel okoli leta 2000, se je začel pregrevati. Da tovrstnih pretresov ne bi bilo, se je tem inovacijam leta 2008 začela prilagajati celotna regulativa. Lahko zatesnimo špranje, ki so zadnjič povzročile poplavo, a voda bo našla drugo pot. In tukaj smo v zelo nevarni situaciji.

Ste lahko bolj konkretni? Kje bi voda lahko pritekla ven?

Smo v času ali, bolje rečeno, bili so časi, ko je bil denar izjemno poceni. To je imelo svojo logiko, ko se je bilo treba bojevati proti krizi, zdaj pa je to področje, kjer se lahko marsikaj zgodi. Navadili smo se na izredne ukrepe, ki so z nami od leta 2008. Izgubili smo občutek, kako nenavadno je to, da banki plačamo za privilegij, da imamo lahko pri njih shranjen denar. To je stvar, ki se v zgodovini ponovi zelo malokrat, danes je to postalo skoraj običajno. Zdaj je že kar nekaj znakov, da se to obdobje končuje, vsaj v ZDA, a tudi EU bo sledila. Vendarle nihče ne ve, kako bo, ko bodo centralne banke odpravile to neverjetno podporo. To obdobje neverjetne likvidnosti se bo končalo. Kdaj točno, ne vem, občutek pa imam, da bo to zelo hitro.

Kakšne so lahko posledice konca obdobja poceni denarja?

Kar so centralne banke počele v zadnjih letih, je bilo nekaj popolnoma novega. Prav tako bo nekaj povsem novega, ko se bo kvantitativno sproščanje prenehalo. Eksperiment je bilo tudi spuščanje temeljnih obrestnih mer na ničelno ali celo negativno stopnjo, morda še večji eksperiment pa bo, ko se bo to končalo. Zdaj govoriva le o centralnih bankah, če bi se lotila še poslovnih, bi bilo znakov morebitnih posledic še več. Živimo v izjemno zahtevnih časih in ne gre le za stvar enega znaka, problem je, da je znakov na stotine in med seboj ne govorijo ene usklajene zgodbe. Če smo pošteni do sebe, bomo lahko šele s časom videli, kaj je bil signal in kaj šum.

Slišali smo, da je neenakost lahko povod za marsikatero geopolitično grožnjo. Čigava naloga je odpravljanje neenakosti?

Pri neenakosti obstaja veliko možnih rešitev, a iz zgodovine se lahko naučimo, da je bila marsikatera slaba. Vidimo tudi, da se običajno v t. i. egalitarnih družbah skriva veliko neenakosti. Osebno si ne predstavljam, da bi z nasilno prerazporeditvijo bogastva lahko rešili problem neenakosti. Menim, da je odgovor zgolj gospodarska rast.