Čarobna paličica za rešitev podnebnih sprememb?

Poplave svetopisemskih razsežnosti na enem koncu sveta, večletne suše na drugem. Nestanovitno vreme, potop obalnih mest, ogrožene rastlinske in živalske vrste, pomanjkanje pitne vode in hrane ter ogrožen obstoj ljudi v velikem delu sveta. Vse to zaradi globalnega segrevanja. Prst je jasno usmerjen v enega krivca – izpuste ogljikovega dioksida. Kaj pa, če ta plin preprosto polovimo in pospravimo? Problem rešen?
Fotografija: Foto: Unsplah
Odpri galerijo
Foto: Unsplah

Posledice segrevanja ozračja, če se temperatura dvigne za dve, tri, štiri ali več stopinj Celzija do leta 2100, so preučevali že mnogi znanstveniki in napovedi so grozljive; mnoge bodo očitne že za časa zdajšnje generacije. Omejitev trenda na zgolj dve stopinji se zdi skoraj nedosegljiv cilj, zdaj smo bolj na poti proti segretju za štiri stopinje Celzija.

Kot največji krivec se navaja ogljikov dioksid oziroma človekovo ravnanje, ki povzroča velike količine izpustov tega plina v ozračje, s čimer se ruši prejšnje dolgotrajno naravno ravnovesje. S krčenjem gozdov in onesnaževanjem oceanov namreč uničujemo Zemljino sposobnost za črpanje ogljikovega dioksida iz ozračja, predvsem pa ga z rabo fosilnih goriv, zlasti nafte, premoga in zemeljskega plina, v ozračje spuščamo tako velike količine, da naravni proces kroženja CO₂ ne zmore tega iz ozračja dovolj hitro vračati v druge oblike. Za izjem­no velik del izpustov so krivi tudi materiali, ki jih človeštvo uporablja za gradnjo in preoblikovanje sveta po svojih potrebah; izdelava in predelava železa, jekla, aluminija in cementa zahtevata izjemno veliko energije, predvsem v obliki toplote (no ja, bolje rečeno, izjemno visoke vročine), kar se dosega s količinsko zelo obsežnim kurjenjem fosilnih goriv.


co2
co2


Rešitev na dlani?


Če je krivec tako očiten, je očitna tudi rešitev? Glede na to, kako je skoraj vsa gospodarska infrastruktura zgrajena na porabi fosilnih goriv, je seveda nemogoče, da bi jih zelo hitro nadomestili z drugimi koncepti, ne da bi pri tem nastale precejšnje izgube za družbo. Kaj pa, če lahko to tehnologijo še vedno uporabljamo, a nesrečni ogljikov dioksid prestrežemo, da ne pobegne v ozračje, in uskladiščimo ter tako pomagamo naravnemu procesu ohranjanja ravnovesja v ozračju?

Evropska unija je že leta 2009 prepoznala možnost zajemanja in shranjevanja ogljika kot eno od možnosti za boj proti podnebnim spremembam. V industrijah, kjer nastajajo izjemno veliki izpusti ogljikovega dioksida, bi tega preprosto ujeli ter uskladiščili in ne onesnaževali ozračja oziroma povzročali učinka tople grede. No, beseda preprosto pravzaprav ne sodi v prejšnjo misel. Kajti nič pri zajemanju ogljikovega dioksida ni preprosto, še manj poceni.



Evropska unija je zato namenila že kar nekaj sredstev za dodelavo in preizkušanje tega koncepta. Največje korake za zdaj dela Velika Britanija, britanska vlada tudi finančno podpira tovrstne projekte. Največji se imenuje Tata Chemicals Europe; družba je prejela 4,2 milijona funtov za projekt, ki naj bi omogočal zajem 40.000 ton ogljikovega dioksida na leto. Ena od možnosti je ta ogljikov dioksid nato črpati globoko pod zemljo, kjer naj bi ostal shranjen za vekomaj, ali pa celo izdelava različnih izdelkov, v katerih ostaja CO₂ ujet. S tem naj bi se ukvarjali tudi v omenjeni družbi, saj naj bi ga uporabili za izdelavo različnih prodajnih izdelkov, kot je na primer soda bikarbona.

V sklopu istih spodbud je precej sredstev prejela tudi orjaška britanska elektrarna Drax, ki na leto pokuri kar sedem milijonov ton lesne biomase za poganjanje generatorjev, s katerimi pridobiva elektriko. S pomočjo državne spodbude je letos postala prva v Evropi, ki ob kurjenju lesa prestreza ogljikov dioksid.



O tem, da gre za zares veliko elektrarno, priča podatek, da pridela kar šest odstotkov vse elektrike, ki jo porabi Velika Britanija, za kar pokuri več lesa, kot se ga na leto poseka v tej državi.


Malo se zatika …


Če se zajemanje ogljikovega di­oksida in njegovo shranjevanje zdi kot čarobna paličica, ki bo rešila svet, se je treba vprašati, zakaj se še ne uporablja v takšnem obsegu, da bi zajezilo podnebne spremembe. Čeprav o tej tehnologiji govorimo že dve desetletji in se je v projekte zlilo že kar nekaj javnega denarja, lahko naštejemo precej več ustavljenih projektov ali takih, ki so kljub drugačnim napovedim še vedno v povojih, kot pa delujočih.

co2
co2


Najbolj očitna ovira je seveda to, da za takšno tehnologijo potrebujemo dodatno energijo. Veliko dodatne energije. In da je postopek (vsaj za zdaj) energetsko in predvsem ekonomsko izjemno potraten. Hkrati pa zaradi kolektivnih koristi ali nevšečnosti in porazdeljene odgovornosti ni velikega potiska, ki bi pospešil razvoj te tehnologije. Če je na primer prehod na električno mobilnost za mnoga podjetja velika priložnost, saj nastaja rastoč trg za električna vozila, pa klasičnega zasebnega trga za tehnologijo lovljenja in shranjevanja ogljikovega dioksida ni.



Njen produkt je »zgolj« nekoliko manj nevarno ozračje. In še to ne lokalno – v nasprotju na primer s tehnologijami za prečiščevanje vode, pri katerih čisto vodo dobite tam, kjer ste jo čistili, z zmanjšanjem izpustov lokalno vplivate predvsem na globalno ozračje.


Vedno večja stava


Ker nam gredo drugi ukrepi za omejevanje toplogrednih izpustov precej slabo od rok, ni nenavadno, da vedno več načrtov za čistejše ozračje v prihodnosti vključuje tehnologije zajemanja in shranjevanja ogljikovega dioksida, čeprav tehnologija še ni toliko dodelana in preizkušena, da bi se nanjo že lahko zanesli. Preprosto gre za prelaganje odgovornosti v prihodnost. Če nam ne gre z zmanjševanjem izpustov zdaj, ga bomo pač bolj omejili v prihodnosti. Nič zato, če bomo že kmalu presegli vse mogoče meje, saj bomo v prihodnje s to tehnologijo ne le zmanjšali izpuste, ampak celo zmanjšali delež tega plina v ozračju. V ospredje namreč prihajajo tehnologije, ki naj ne bi le zajemale ogljikovega dioksida v industrijah, kjer se ga sicer veliko sprosti v ozračje, pač pa naj bi ga srkale kar iz ozračja. Pristopi so sicer različni, a večina jih izkorišča kemično lastnost tega plina, da se veže na nekatere kemikalije. Izpusti so speljani prek teh kemikalij, ki CO₂ ujamejo, iz mešanice pa ga nato v nadzorovanih razmerah izločijo in kemikalija je pripravljena za naslednji krog prestrezanja. Zajeti CO₂ je nato mogoče stisniti in (morda po plinovodu) dostaviti na želeno mesto.
 

co2
co2


Kdo bo prevzel odgovornost (in stroške)


Kot omenjeno se zatika ne zgolj zaradi tehnologije, ampak predvsem zaradi visokih stroškov. Kdo bo (lokalno) prevzel odgovornost in stroške za (globalno) stanje podnebja? Potreben bi bil seveda čim bolj globalen dogovor, žal pa že trenutni podnebni dogovori kažejo, kakšne so možnosti zanj. Čeprav lahko na to gledamo kot na investicijo, ki nas sicer precej stane, a nas bo – svet kot celoto – v prihodnosti današnje nereševanje tega problema stalo še neprimerljivo več, je doseganje takšnih dogovorov izjemno težavna naloga. Še bolj težavna je potem skrb, da se vsi dogovora zares držijo.




Obetavno, toda …


Glede na ekonomsko potratnost tehnologij zajema in shranjevanja ogljikovega dioksida (in druge težave, za katere morda danes sploh še ne vemo) je njihov razvoj danes sicer obetavna možnost, a nikakor še ne zagotovljena. Zanašanje na te tehnologije je bolj stava kot načrt. Kot omenjeno pa je predvsem izjemno velik strošek. Ter tveganje, tudi okoljsko. Vsekakor se je treba zavedati, da globalnega segrevanja ne bomo rešili z eno potezo, morda pa ga lahko zajezimo z usklajenim delovanjem na različnih področjih. In zavedanjem, da ni zeleno vse, kar se kot zeleno promovira.

Več iz rubrike