Bruseljska bitka za več sto milijard evrov

To, kar čaka evropsko politiko pri odločanju o prihodnjem proračunu za obdobje 2021–2027, je po svojih razsežnostih, politični kočljivosti in nepredvidljivosti, neprimerljivo s čimerkoli, kar je bilo videno doslej. Nastajajo šele prvi obrisi prihodnje proračunske bitke za stotine milijard evrov.

Evropski komisar za proračun Günther Oettinger zadnje tedne pospešeno zbira informacije na pogovorih s predstavniki članic in institucij EU. Do 2. maja, ko bo prva ura resnice, predstavitev proračunskega predloga evropske komisije, nima več veliko časa. Konec istega meseca naj bi Bruselj predstavil še proračunske zakonodajne predloge. Tako bo na mizi sveženj, ki velja za zadnji veliki projekt evropske komisije predsednika Jean-Clauda Junckerja pred koncem mandata prihodnje leto. Nemec Oettinger pritiska na plin in si želi, da bi bil proračun pod streho že pred evropskimi volitvami, nekje do marca prihodnje leto.

Jože Suhadolnik

London še vedno »in«

Posebnost prihodnjega proračuna je, da bo v njem po Oettingerjevih izračunih vsako leto zmanjkalo od 12 do 14 milijard evrov neto prispevka iz blagajne Združenega kraljestva. Po analizah bruseljskega inštituta Bruegel bi z brexitom v sedmih letih izgubili 93 milijard, če ne bi bilo več nobenih britanskih vplačil v proračun EU ali nobenih vplačil iz bruseljske blagajne na Otok. Gotovo je, da bo London ne glede na brexit še sodeloval v delu evropskih politik in projektov, za katere bo moral plačevati svoj delež.

Do 2. maja, ko bo prva ura resnice, predstavitev proračunskega predloga evropske komisije, evropski komisar za proračun nima več veliko časa.

Druga posebnost prihajajoče politične drame je, da posledice kriz in razvoja zadnjih let zahtevajo nove naloge. Soglasje je, da bi Unija na več področjih – ne samo pri migracijah, obrambi ali varovanju zunanje meje, temveč tudi za varovanje podnebja, raziskave in inovacije – morala investirati več. Veliko več. Oettinger bi polovico luknje, ki bo nastala z brexitom, pokril z večjimi vplačili in drugo polovico z varčevanjem – rezanjem izdatkov. Na področju novih nalog bi po njegovih načrtih 20 odstotkov dobili z varčevanjem in 80 odstotkov s svežim denarjem.

Kakšno bo novo razmerje med področji in katere države bodo kako obremenjene, bo največje jabolko spora med pogajanji. Diplomati napovedujejo »pravi masaker«. Rezom v kmetijstvu in kohezijski politiki, s katero se manj razvite regije približujejo bolj razvitim, se ne bo mogoče ogniti. Obe področji skupaj predstavljata skoraj tri četrtine veljavnega proračuna. Oettigner pri obeh omenja reze v višini od pet do deset odstotkov. Države, kakršna je Slovenija, si, denimo, želijo, da bi za kmetijstvo vsaj nominalno ostali enaki zneski, s čimer bi se po dejanski vrednosti že tako znižali.

Za kohezijo manj

Na drugi strani Ljubljana noče, da bi se stroški za kmetijstvo v proračunu EU zmanjševali s sofinanciranjem na ravni članic. Med ukrepi, o katerih se razpravlja v Uniji, so še strožje omejitve plačil že tako bogatim velikim evropskim kmetom. Strateška dilema je, ali naj res ena panoga dobiva tolikšen delež proračuna EU. Kohezija bo enako težka tema, saj ne samo revne države, temveč tudi bogatejše nočejo, da bi v njihovih manj razvitih regijah dobili manj denarja. »Izgubili bomo v vsakem primeru,« v neuradnih pogovorih že priznavajo predstavniki kohezijskih držav.

Kohezijski denar se bo z vzhoda EU bolj usmeril na zahod in predvsem na jug, kjer bolj čutijo posledice gospodarske in migracijske krize.

Številne regije nekdaj socialistične srednjeevropske države so v hitro razvijale. Regija Zahodna Slovenija je po podatkih Eurostata leta 2016 imela bruto nacionalni dohodek (BND) po pariteti kupne moči pri 99 odstotkih povprečja EU. Tako razviti ne morejo več veliko pričakovati od kohezije. Vzhodna Slovenija je pri 68 odstotkih. Ljubljana zagovarja posodobitev kohezijske politike, ki da bo bolj kot v pločnike, čistilne naprave ali skrb za odpadke usmerjena v zagotavljanje vzdržne gospodarske rasti in ustvarjenje delovnih mest. Usmerjala naj bi se v četrto industrijsko revolucijo. Tako naj bi bogati imeli manj argumentov za reze.

Na splošno se postavlja vprašanje učinkovitosti kohezije. Članice, ki so dolga leta dobivale orjaško pomoč, Grčija, Portugalska ali Španija, so se konec prejšnjega desetletja znašle v hudi krizi. Pri deljenju kohezijskega denarja med regijami so načrtovani premiki. Poleg stopnje razvitosti (namesto delitve regij v tri skupine po višini BND se omenja načrt o bolj linearnem upoštevanju tega dejavnika) bodo predvidoma vključeni še drugi, bolj socialni indikatorji – od stopnje brezposelnosti, revščine in posledic staranja prebivalstva do podnebne politike in posledice migracij.

Posledice uvedbe takšnega režima bi bile, da se bo kohezijski denar z vzhoda EU bolj usmeril na zahod in predvsem na jug, kjer bolj čutijo posledice gospodarske in migracijske krize. Glede na politični položaj v Uniji bo tako ali drugače treba vključiti izvajanje strukturnih reform in spoštovanje vladavine prava po načelu korenčka in palice. Za nedotakljive v proračunskih rezih razglašajo program mobilnosti Erasmus+ in raziskovalni Obzorja 2020. Tudi pri naložbah v raziskave se postavlja kar nekaj negotovosti, saj niso vsi zadovoljni z načelom odličnosti, po katerem dobivajo denar najboljši projekti, načelo geografske razpršenosti pa ni v ospredju. To v praksi pomeni, da se največ raziskovalnega denarja steka v najbolj razvite članice.

Jože Suhadolnik

Revolucije ne bo

Glede na brexit in politične želje se bo proračun v deležu BND moral zvišati z okoli enega odstotka, kolikor znaša veljavni okvir (1000 milijard evrov za sedem let). Evropski parlamentarci bi zgornjo mejo odhodkov zvišali s kar 1,3 odstotka BND. Tako naj bi omogočili financiranje novih nalog, ne da bi ogrozili najrevnejše regije in kmete. Pravo revolucijo zahtevajo pri lastni virih. Proračun se skoraj v celoti financira iz prispevkov članic, kar jim omogoča, da imajo vse vajeti v rokah. Parlamentarci predlagajo razmislek o polnjenju bruseljske blagajne z davkom na finančne transakcije in okoljskimi davki.

Posebnost prihodnjega proračuna je, da bo v njem vsako leto zmanjkalo od 12 do 14 milijard evrov neto prispevka iz blagajne Združenega kraljestva.

Bolj realistično je, da pri zviševanju proračuna in njegovih virih revolucije ne bo. Oettinger pričakuje najmanj 1,1 odstotka BND. Tisto, kar bo nad njegovo mejo, utegne biti, denimo, vključevanje Evropskega razvojnega sklada (namenjenega predvsem za pomoč afriškim, pacifiškim in karibskim državam), ki je za obdobje 2014–2020 težek 30,5 milijard evrov in deluje zunaj proračuna EU. Francija in Nemčija sta že sporočili, da sta v proračun EU pripravljeni vplačati več kot doslej, a bogate manjše članice, kot so Avstrija, Danska ali Nizozemska, vstopajo v proračunsko bitko z zahtevo po zategovanju pasu, tudi v bruseljski administraciji.

Trenutna finančna perspektiva 2014–2020

V okviru finančne perspektive 2014–2020 se bo v EU razdelilo približno tisoč milijard evrov. Po partnerskem dogovoru ima Slovenija dostop do 4,174 milijarde evrov teh sredstev, in sicer:

• 3,312 milijarde evrov iz evropske kohezijske politike,
• 837,8 milijona evrov iz kmetijskega sklada za razvoj podeželja,
• 24,8 milijona evrov iz sklada za pomorstvo in ribištvo.

Nad črpanjem velike večine teh sredstev bdi služba vlade za razvoj in evropsko kohezijsko politiko. Po njenih podatkih smo v okviru cilja naložbe za rast in delovna mesta (ki predstavlja večino dostopnih sredstev – 3,068 milijarde evrov) po dobrih štirih letih trenutne perspektive iz proračuna EU dobili izplačil za zgolj 168 milijonov evrov (kar je pet odstotkov razpoložljivih sredstev). Je to skrb vzbujajoč podatek? Niti ne, hitrost črpanja je podobna kot v prejšnji perspektivi, ki smo jo na koncu razmeroma uspešno zaključili, le procedure za vračanje denarja so dolgotrajne, saj mora sredstva najprej založiti državni proračun. Kot kaže infografika, smo do konca letošnjega februarja za 59 odstotkov – kar znese 1,81 milijarde evrov – dostopnih sredstev že določili, za kaj se bodo porabila, za 1,72 milijarde evrov so tudi že podpisane pogodbe, iz (slovenskega) proračuna pa je bilo doslej izplačanih 400 milijonov evrov.