Brexit: Francozi so pripravljeni. Ampak niso.

Nekdanji francoski predsednik in vodja odpora v času 2. svetovne vojne Charles de Gaulle je že leta 1963 poskušal preprečiti pridružitev Velike Britanije tedanji Evropski skupnosti. Trdil je, da je Anglija preveč »militantna«, »ozkogledna«, preveč vezana na tradicijo in velike trge, da bi lahko bila dobra Evropejka, analizo dogajanja povzema Bloomberg.

Britanska premierka Theresa May je sicer povedala, da bo EU zaprosila za nadaljnjo preložitev brexita, poslanska zbornica pa naj bi razpravljala in glasovala o zakonu za preprečitev brexita brez dogovora. Po 40 letih članstva v EU je Francija edina, ki ni voljna prisluhniti Londonu. Če bi parlament ponovno zavrnil sporazum, o katerem se je Združeno kraljestvo pogajalo z EU, je francoski predsednik Emmanuel Macron novinarjem pred vrhom v Bruslju povedal: »To je to. Pripravljeni smo.« Ampak nihče ni niti malo pripravljen na brexit.
 

S(m)o res pripravljeni?
 

Študija, ki so jo lani objavili raziskovalci Univerze Erasmus v Rotterdamu, je pokazala, da bo poleg Irske brexit najbolj prizadel države, ki so najbližje Združenemu kraljestvu – Belgijo in Nizozemsko, pa tudi tiste z velikim obsegom trgovine, kot sta Nemčija in Francija.

Kaos ob brexitu brez dogovora bi prizadel francoska pristanišča in trgovino. Francoski carinski uradniki so ta mesec celo stavkali v znak opozorila nepripravljenosti francoske vlade na brexit, s čimer so povzročili kaos v angleškem železniškem prometu. Francija bi ob brexitu brez dogovora lahko zdrsnila na 15. mesto v EU, ocenjuje Bloomberg Economics. Izgubili bi tudi delovna mesta, zlasti hudo bi lahko bili prizadeti ribiči. Časnik Euractiv je pisal, da bosta močno prizadeta tudi kmetijski sektor in sektor plastike – Auvergne je namreč domovanje izdelovalca gum Michelin in industrije transporta.

Tudi zato je francoski premier Édouard Philippe odobril 50 milijonov evrov za primer brexita brez dogovora. Vlada je odobrila nove infrastrukturne izdatke na mejnih kontrolnih točkah, cestah, v tovornih parkih in skladiščih v pristaniščih ter na letališčih in najela 750 dodatnih uslužbencev, vključno s carinskimi uradniki ter veterinarskimi in standardnimi inšpektorji, za izvajanje pregledov blaga, živine in živilskih proizvodov. Po podatkih vlade namreč kar 30.000 francoskih podjetij izvaža v Združeno kraljestvo, je pisal britanski časnik Guardian.

Raziskovalci na inštitutu IWH v nemškem Halleju so preučili, kaj bi se zgodilo, če bi uvoz iz preostale EU v Združenem kraljestvu po brexitu padel za 25 odstotkov. Ocenjujejo, da bo v največjem evropskem gospodarstvu, v Nemčiji, ogroženih 103.000 delovnih mest in 50.000 v Franciji. Ampak to ne pomeni nujno odpuščanja, so opozorili ekonomisti: »Glede na pomanjkanje kvalificirane delovne sile v številnih razvitih gospodarstvih bi lahko podjetja poskušala obdržati osebje z zmanjšanjem števila ur ali odpiranjem novih trgov.« V preostalih 27 državah EU je skupno skoraj 180.000 delovnih mest v podjetjih, ki neposredno izvažajo v Združeno kraljestvo. Skupaj bi bilo prizadetih več kot 433.000 delavcev po svetu, ki delajo v podjetjih, ki izvažajo v Združeno Kraljestvo. Študija je na primer pokazala, da bi lahko službo izgubilo 60.000 delavcev na Kitajskem in 3.000 na Japonskem.
 

Stoletne zamere
 

Francoska vlada je v začetku leta aktivirala načrte v primeru brexita brez dogovora. Ocenjuje, da je v Franciji zaposlenih približno 52 odstotkov od 150 tisoč tamkaj živečih Britancev, zato morajo sprejeti odločbe, s katerimi bi jim omogočili nadaljevati delo. To pomeni, da bi v primeru brexita brez dogovora od britanskih državljanov, ki imajo sklenjeno pogodbo o zaposlitvi po francoskem pravu z delodajalcem v Franciji, zahtevali, da pridobijo dovoljenje, enakovredno delovnemu dovoljenju za zaposlovanje tujcev. Še posebej bi to lahko prizadelo tamkaj živeče zdravnike in farmacevte, saj zakon nalaga, da morajo biti tisti, ki te poklice opravljajo, iz držav članic EU. V primeru brexita brez dogovora ne bo več veljaven sistem socialne varnosti, v okviru katerega okoli 3000 Britancev prejema ali pa zahteva nadomestilo pri iskanju nove zaposlitve. Vprašanje je tudi, kaj z britanskimi državljani, ki delajo kot državni uslužbenci v Franciji, nekatere pomisleke našteva francoski časnik Local.

Kljub temu pa se zdi, da si Francozi precej neučakano želijo, da Britanci zapustijo EU. »Za Francoze je podedovano sovraštvo do Angležev folklora,« je v telefonskem pogovoru za Bloomberg dejal nekdanji zunanji minister Hubert Védrine in dodal, da tega anglofobičnega pogleda ne deli.

Popularna francoska mitologija o starodavnem sovražniku sega v srednjeveško stoletno vojno, v kateri so angleški kralji osvajali Normandijo in želeli prevzeti francosko kraljestvo. Za vsako veliko zmago, o kateri se učijo v angleških šolah, se v francoskih učijo o pokolu ali mučeništvu.

Poleg zgodovinskega spomina je razširjena tudi napačna predstava o britanskem obstrukcionizmu, na kar je opozoril de Gaulle. »Znotraj francoske tehnokratske elite obstaja ideja, da so nam zlobni Angleži preprečili ustanovitev Združenih držav Evrope. To je popolnoma napačno stališče, ker med volivci Evrope nikoli ni bilo želje po zvezni Evropi,« je dejal Védrine. Tri raziskave javnega mnenja YouGov v zadnjih dveh letih so pokazale, da so Francozi med Evropejci najmanj željni, da Združeno kraljestvo ostane v EU.
 

Tveganje, da bo Francija podrejena Nemčiji
 

Nekateri francoski uradniki in poslovneži v brexitu vidijo komercialne priložnosti in izvajajo oglaševalske akcije, kot je »Tired of the Fog? Try Frogs!« (Siti megle? Pridite v Francijo; Angleži Francozom namreč radi rečejo Frogs op. a.), s čimer želijo privabiti banke, bančnike in podjetja stran od Londona.

Širše gledano, je Macron obnovil prizadevanja za evropsko povezovanje, ki je odgovor na frustracije, ki jih kažejo protestniki gibanja rumeni jopiči. Macron ni čakal, da bo Združeno kraljestvo dejansko odšlo, preden je nadaljeval z načrti za tako imenovano evropsko vojsko in druge integracijske projekte, ki nikoli ne bi bili mogoči, dokler bi imelo Združeno kraljestvo možnost veta v EU.

Zamisel o Angliji kot nasprotje Franciji je globoko zakoreninjena v tako imenovani drugi stoletni vojni (1689–1815), ki je kristalizirala rivalstvo med nastajajočo liberalno, protestantsko, trgovsko morsko silo v Evropi in največjo avtokratsko, katoliško in kmetijsko silo, je za Bloomberg komentiral Robert Tombs, profesor francoske zgodovine na univerzi v Cambridgeu. Niz vojn se je končal s porazom Napoleona in njegove vizije Evrope.

Toda kakšno vlogo bi morali imeti Britanci v Evropi (tudi po brexitu), je dilema z daljnosežnimi posledicami zlasti za Francijo in celino. »Odpeljite Britanijo in jo zadržite v podrejenem položaju na obrobju, kar je v bistvu tisto, kar bi storil Michel Barnier v pogajanjih s Thereso May, s čimer bo lažje zgraditi takšno Evropo, kot si jo želi Francija,« je dejal Tombs. »Toda tvegate tudi, da boste Francijo podredili Nemčiji.«

Do preloma med državama je prišlo leta 1956, ko so ZDA zadale konec skupni anglo-francoski vojaški operaciji za ponovni prevzem Sueškega prekopa. Lekcija za Francoze je bila, da so se »anglosaksonci« vdali na račun Francije, je za Bloomberg povedal Sudhir Hazareesingh, profesor na univerzi v Oxfordu. Za Britance pa, da je »edina prihodnost za post-imperialno in bankrotirano Britanijo tesno zavezništvo z Američani«. Razlika v dojemanju preteklih dogodkov še danes odzvanja; de Gaulle se je odločil leta 1966 izvleči Francijo iz Organizacije severnoatlantskega sporazuma, Britanci so nasprotovali vseevropskemu vojaškemu sodelovanju zunaj Nata, skupaj pa so se odločili podpreti ameriški napad na Irak leta 2003.

Nič manj trenj ni bilo med državama v EU: Francija je poskušala odpraviti finančno prevlado Londona in se uprla britanskemu prizadevanju za enotni trg za storitve in širitev EU. Spopadali sta se glede denarja, ki naj bi ga v EU porabili za kmetijstvo – ta delež je v prvih letih Evropske skupnosti znašal okoli 80 odstotkov proračuna Unije, zdaj pa se je zmanjšal na 38 odstotkov, v veliki meri zaradi nenehne opozicije Združenega kraljestva. Ali res kdo verjame, da bo rivalstva z brexitom konec?