Boštjan Vasle: Rast je lahko hitro prehitra

V prvem letošnjem četrtletju je Slovenija ustvarila 5,3-odstotno gospodarsko rast, kar je najvišja četrtletna rast po drugem četrtletju leta 2008. Od padca, ki je sledil, si še vedno nismo povsem opomogli, zato se zastavlja vprašanje, kako zdrava je tokrat gospodarska rast. Kot pravi direktor Urada za makroekonomske analize in razvoj (Umar) Boštjan Vasle, številke zadnjih četrtletij, predvsem pa dejavniki, ki prispevajo k tem številkam oziroma h gospodarski rasti, kažejo, da postaja rast vse bolj široko osnovana. Če je bilo v začetni fazi značilno, da so k rasti prispevali predvsem dejavniki, povezani z mednarodnim okoljem, se tem v zadnjih četrtletjih pridružujejo tudi domači dejavniki, kot so potrošnja in investicije. Rast postaja tako širše osnovana in s tega vidika bolj trdna, stabilna.

Ali je rast morda celo prehitra?

Gospodarska rast, ki jo dosegamo zadnja tri leta, in njen pospešek letos nakazujeta, da se približujemo obdobju, ko bo ekonomska politika morala imeti pripravljene tudi ukrepe za primer prehitre rasti. Trenutno sicer večina kazalnikov še ne kaže, da je rast že previsoka, a previdnost ni odveč. Po obdobju krčenja gospodarske aktivnosti, ki mu je sledila umiritev, zadnja leta pa najprej postopna, zdaj pa že kar hitra rast, je naslednja faza najverjetneje rast, ki s seboj že lahko prinese neravnotežja. Da bi se izognili posledicam, bi bilo smiselno, da se o odzivu ekonomske politike začne razmišljati že zdaj.

Koliko prostora še imamo doma za izboljšanje gospodarske rasti?

Vedno so možnosti za to, da tudi z domačimi dejavniki krepimo gospodarsko rast. Ko zdaj pogledamo, kaj se dogaja z investicijami, ugotovimo, da jih poganjajo predvsem investicije zasebnega sektorja, predelovalnih in v zadnjem četrtletju tudi gradbenih dejavnosti. Še vedno pa ni zares zaživelo črpanje evropskih sredstev in s tem javnih investicij. Tako lahko v prihodnjih četrtletjih, če se bodo uresničili načrti vlade, pričakujemo še pozitivni prispevek javnih investicij.

Tomi Lombar

Kako skrb vzbujajoče se vam zdi dejstvo, da Sloveniji vse do zdaj ni uspelo pridobiti sredstev iz Junckerjevega sklada za kakšen strukturni projekt, glede na to, da naj bi bilo že več kot 200 milijard razdeljenih?

Predvsem v obdobju, ko je bila gospodarska rast nižja in smo bili na začetku okrevanja, smo zamudili priložnost – če bi takrat izkoristili več teh sredstev, bi bilo okrevanje hitrejše in zaostanek bi se hitreje zmanjševal. Zadnji ugodni podatki – krepitev investicij zasebnega sektorja in drugih dejavnikov, ki prispevajo k rasti, pa delajo problem skromnega črpanja evropskih sredstev in Junckerjevega sklada manj očiten. Če se nekoliko pošalim, bomo čez čas morda to ocenjevali kot proticiklično delovanje.

Že nekaj let so stalnica pozivi k javnofinančni konsolidaciji in veliko je podrejenega doseganju tega cilja. Se vam zdi, da je pri tem dovolj velik poudarek namenjen vzdržni javnofinančni konsolidaciji?

Ko primerjamo obremenitev nizko in visoko izobražene delovne sile z obremenitvijo v drugih državah, smo pri nižje izobraženih še konkurenčni oziroma ta obremenitev ni večja od povprečja, ko pa se premikamo po krivulji izobraženosti navzgor, je ta delovna sila v Sloveniji v resnici dražja kot drugod.

V celoti se strinjam, da je bolj kot zasledovanje številk, vsake desetinke glede najpomembnejših javnofinančnih agregatov pomembno, kako bomo v prihodnjih letih uravnotežili javne finance oziroma kako bomo dosegli, da bodo strukturni pritiski v javnih financah manjši. Precejšnji del izboljšanja v javnih financah je ciklične narave, kar govori v prid tezi, da se moramo zdaj, ko imamo gospodarsko rast in so razmere na trgu dela boljše, osredotočiti na strukturne ukrepe v javnih financah in se ukvarjati s tistimi vprašanji, ki zares slabijo naše javne finance.

Ta so po našem mnenju povezana predvsem z dvema področjema – prvo, ki dolgoročno slabi javne finance oziroma jih dela nevzdržne, so izdatki, povezani z demografskimi spremembami. Drugo področje pa je dejstvo, da Slovenija, ko se z drugimi državami primerjamo po produktivnosti, še vedno zaostaja za petino. Posledično je ob razvojnem zaostanku težko financirati vse, kar bi si želeli.

Omenili ste že, da je k rasti močno prispevalo trošenje zasebnega sektorja. Naložbe v osnovna sredstva so se v primerjavi s prvim četrtletjem lani povečale celo za 12 odstotkov. Ampak, ali vlagajo slovanska podjetja dovolj v neopredmetena sredstva, ki praviloma zagotavljajo večjo dodano vrednost?

O tem, kam v resnici vlagajo podjetja, zelo težko govorim, je pa dejstvo, da se je podjetniški sektor v času krize močno prestrukturiral in da je odpadlo kar nekaj podjetij, za katera se prej leta ali celo desetletja nismo mogli odločiti, ali jih še potrebujemo in ali je smiselno, da jih ohranjamo pri življenju ali ne. S tem je nato počistila kriza in ostal je predvsem zdravi, vitalni del. Ko pogledamo njihove rezultate, vidimo, da je industrijska proizvodnja zelo visoka. Lani je bila rast praktično najvišja v celotnem evrskem območju, tudi izvozni rezultati so zelo dobri, na podlagi česar bi posredno lahko sklepali, da podjetja v tem trenutku vlagajo učinkovito.

Ključen motor rasti ostaja izvoz, ki bo po vaših pričakovanjih rasel tudi v prihodnjih letih. A hkrati opozarjate, da se bo ta impulz rasti izpel in da bo potreben dodatni trud. Kaj mora storiti industrija, gospodarstvo, da ohrani stik z najboljšimi, s kupci iz tujine, in kaj mora storiti država?

Tomi Lombar

Država mora zagotavljati ekonomsko okolje, v katerem bodo podjetja, ki tukaj poslujejo, investirajo in zaposlujejo, dovolj fleksibilna, da bodo lahko uresničila svoje načrte. Ko primerjamo razmere v Sloveniji z razmerami v državah, s katerimi tekmujemo na mednarodnih trgih, so te pogosto manj ugodne. Še vedno imamo razmeroma dolgotrajne postopke na primer pridobivanja dovoljenj, na kar zagotovo lahko vpliva ekonomska politika s svojimi odločitvami. Poleg tega gre tudi za širše zadeve, kot je na primer izobraževalni sistem, kjer je Slovenija v zadnjih letih izboljšala kazalnike in delež prebivalstva s terciarno izobrazbo povečala. A znova se moramo vprašati, kakšna je kakovost teh kadrov. Podjetniki namreč še vedno pogosto sporočajo, da imajo ljudje sicer formalno visoko izobrazbo, vendar zelo malo veščin, sposobnosti, da v resnici delajo, kar se od njih pričakuje. Ta neskladja bi ekonomska politika zagotovo lahko pomagala odpraviti. Tretje takšno področje je davčna politika.

Veliko pa je seveda tudi dejavnikov znotraj podjetij, kakšna je kakovost zaposlenih, kakšne so njihove veščine, kako podjetja skrbijo za svoje delavce, kako imajo organiziran svoj proces. Tudi na tem področju se kaže, da ima Slovenija določene zaostanke za državami, ki so uspešnejše. Načeloma pa gre za to, da se vlaga v znanje in da se naredi na drugi strani poslovno okolje, ki bo podjetjem omogočalo, da kar najhitreje uresničijo svoje načrte.

Ali ste v desetih letih, odkar ste na čelu Umarja, opazili opaznejše premike v izboljšanju poslovnega okolja?

Zagotovo. Narejenih je bilo kar nekaj korakov na področju administrativnega okolja, delno je bilo spremenjeno tudi davčno okolje. Na drugi strani pa so področja, kjer Slovenija še vedno zaostaja. Tukaj bi opozoril na vlogo države v podjetniškem sektorju tako prek lastništva kot prek subvencij, državnih pomoči in tako naprej. Na tem področju je bil napredek v resnici razmeroma majhen. Slovenija je v sredini, kjer živimo, še vedno država, kjer je delež podjetij v državni lasti precej velik, in možni sta dve poti – prva je, da se država umakne iz tega lastništva, druga pa, da začne bolj kakovostno upravljati to premoženje.

Produktivnost postaja vse pomembnejša tudi zaradi prihajajočih demografskih trendov, na katere opozarjate že vrsto let. Na težave s pomanjkanjem delovne sile so začeli zdaj vse glasneje opozarjati tudi gospodarstveniki, na primer gradbinci, ki pričakujejo ob letošnji rasti pomanjkanje primerne delovne sile. Kdaj pričakujete resne težave na trgu dela, če se nič ne spremeni?

Ko govorimo o težavah, ki bi jih lahko imelo krčenje delovno aktivnega prebivalstva za slovensko gospodarstvo, so prva stvar sami demografski procesi. Dejstvo je, da je v zadnjih letih prišlo do velikih sprememb na področju demografije in projekcije za naslednja leta kažejo, da se bo število delavno aktivnega prebivalstva močno skrčilo. Že letos in v naslednjih petih do desetih letih lahko pričakujemo, da bo vsako leto v Sloveniji 12 do 15 tisoč delavno aktivnih prebivalcev na leto manj. Dejstvo torej je, da so demografski pritiski že tukaj in da se bodo naslednja leta ohranjali, več ali manj pa še ni znano, kako bomo na to odreagirali.

Večina kazalnikov trenutno še ne kaže, da je rast že previsoka, a previdnost ni odveč.

Zavedati se moramo, da je Slovenija v preteklosti pogosto črpala delovno silo tudi iz tujine, predvsem v času pred gospodarsko krizo, v času rasti so bile to države bivše Jugoslavije, kar pomeni, da se pomanjkanje da ublažiti. V primeru, da bomo torej sprejeli ukrepe, s katerimi bi aktivno privabljali tujo delovno silo tudi na tista področja, ki so morda bolj zahtevna, ne zgolj v gradbeništvo, lahko na ta način brez večjih težav živimo še kar nekaj let.

Ali je država tem opozorilom prisluhnila?

Mislim, da je ta vlada izzive demografskih sprememb vzela zelo resno. Vseskozi opozarjamo, da lahko demografija državi povzroči resne težave, če se nanjo ne bo odzvala, tako da je vlada letos sprejela odločitev, da pripravimo strategijo odzivanja na dolgoživo družbo, celovit dokument, v katerem bo vlada predstavila ideje, kako se spopasti z izzivi na področju izobraževanja, trgu delovne sile, socialnem področju in drugih, o katerih se manj govori, bodo pa prav tako pomembna, pri čemer imam v mislih transportno politiko, stanovanjsko politiko in tako naprej. Vprašanje je, kako se kot družba prilagoditi dejstvu, da bo demografska struktura čez nekaj desetletij precej drugačna, da bo manj mladih ljudi, manj delovno sposobnega prebivalstva in več tistih generacij nad 65 in nad 80 leti.

Občutek je, da se o negativnih demografskih trendih zadnja leta govori predvsem v okviru težav z zagotavljanjem pokojnin generacijam, ki prihajajo, manj pa v okviru težav, ki jih bodo povzročili gospodarstvu s pomanjkanjem kadrov na trgu dela.

Se v celoti strinjam in prav to je bila ena osnovnih idej, zakaj smo predstavili celovit odziv na demografske spremembe. Te se namreč pogosto enači s tem, da se bo prebivalstvo staralo, kar je delno res, a poleg tega imamo vsaj še dva trenda, ki bosta zaznamovala našo demografsko sliko – prvi je ta, da se bo delež mladega prebivalstva v prihodnjih desetletjih še zmanjšal, drugi pa ta, da se bo delež delovno zmožnega prebivalstva še naprej krčil, kar pomeni, da imamo tri pomembne trende. Dokument je bil predstavljen javnosti, zdaj zbiramo odzive nanj, tako da bi lahko vlada strategijo sprejela še pred poletnimi počitnicami. Konkretne ukrepe bodo nato predlagala posamezna ministrstva.

Težav nima zgolj Slovenija, ampak jo imajo tudi sosednje države. Je mogoče pričakovati, da bodo države, tako kot danes konkurirajo za privabljanje tujih neposrednih investicij, kmalu tekmovale za privabljanje višje kvalificirane delovne sile?

Demografski trendi, s katerimi se srečujemo v Sloveniji, niso prisotni le v evropskih, ampak v vseh razvitih državah. Ravno zato je pomembno, da Slovenija čim prej sprejme to strategijo in pripravi konkretne ukrepe, saj mislim, da si bomo države čez nekaj let konkurirale tudi pri privabljanju tuje delovne sile, in ne le kapitala. Države, ki bodo imele vizijo, strategijo, kako privabiti tujce, kaj jim ponuditi, kako jih integrirati, bodo zagotovo v prednosti pred tistimi, ki bodo stihijsko čakale, da kdo pride ali pa mogoče tudi ne. Slovenija ima tukaj določeno prednost, ker se z državami v bližini dobro poznamo, bili smo zgodovinsko povezani, kulture in jeziki so nam po svoje blizu, zato menim, da bi to priložnost lahko izkoristili.

Ena od sprememb, ki jih gospodarstvo pričakuje tako za privabljanje tujih neposrednih investicij kot višje kvalificirane delovne sile, je davčna razbremenitev te zadnje. A tudi zadnja dohodninska razbremenitev bi bila s predlagano zdravstveno reformo, recimo, povožena. Kako konsistentna je država ne le pri tem, da se zaveda tveganj, ampak tudi, ko za ta tveganja išče rešitve?

V zadnjih letih na področju razbremenitve res ni bilo narejenega veliko. Ko primerjamo obremenitev nizko in visoko izobražene delovne sile z obremenitvijo v drugih državah, smo pri nižje izobraženih še konkurenčni oziroma ta obremenitev ni večja od povprečja, ko pa se premikamo po krivulji izobraženosti navzgor, je ta delovna sila v Sloveniji v resnici dražja kot drugod. Če mislimo resno s tem, da bi privabili tujo delovno silo in tuji kapital, bomo morali narediti resnejše premike kot doslej. Predvsem pa, kot omenjate, izbirati ukrepe, ki bodo vsi naravnani v isto smer.

Za letos ste napovedali 3,6-odstotno gospodarsko rast in tudi prihodnje leto naj bi vztrajala nad tremi odstotki. Tveganja v mednarodnem okolju dopuščate, v domačem pa vidite celo možnosti za izboljšave, še višjo rast. Bi lahko referendum o drugem tiru, zapleti pri postavitvi Magne ta pričakovanja kakorkoli spremenili?

Države, ki bodo imele vizijo, strategijo, kako privabiti tujce, kaj jim ponuditi, kako jih integrirati, bodo zagotovo v prednosti pred tistimi, ki bodo stihijsko čakale, da kdo pride ali pa mogoče tudi ne.

Pri spomladanski napovedi smo res poudarili, da je v domačem okolju kar nekaj možnosti za še višjo gospodarsko rast od te, ki smo jo napovedali. To možnost smo videli predvsem na dveh področjih: prvo je bilo povezano s trošenjem prebivalstva, o katerem smo dejali, da bi lahko bilo, če bi se razmere na trgu dela še naprej tako hitro ali celo hitreje izboljševale, konec leta še večje, kot smo napovedali, drugo možnost za višjo rast pa smo videli pri investicijah. Naložbe zasebnega sektorja so se začele namreč zelo hitro povečevati, mi pa smo upoštevali neki osrednji scenarij. Po zadnjih podatkih so investicije celo nekoliko višje, kot smo napovedali. S tega vidika se še vedno lahko zgodi, da bo gospodarska rast presegla 3,6 odstotka. Ne gre pa pri tem toliko za naložbe v večje projekte, ampak za zelo veliko število manjših projektov, ki jih izvaja večje število podjetij.

K trenutni rasti pomembno prispevajo tudi gospodinjstva. Kaj bi lahko omajalo njihov optimizem? Obstaja kratkoročno kakšno tveganje, ali je rast zaposlenosti in plač tako močna, da ne pričakujete tveganj?

V mesecih, ki so pred nami, ne pričakujemo večjih motenj, kar zadeva zaupanje potrošnikov.

Koliko je rast, ki smo ji priča, še vedno predvsem posledica globokega padca v času krize? Smo že na predkriznih ravneh? Tudi ko govorimo o trošenju gospodinjstev, gre namreč v resnici za to, da, če poenostavimo, menjujejo odsluženo belo tehniko, česar si v preteklih letih niso upali. Kako močno še zaostajamo za povprečjem Unije?

Čeprav imamo v zadnjih četrtletjih in tudi že letih razmeroma visoko gospodarsko rast, ki presega povprečje Evropske unije, smo nekje na prehodu iz lanskega leta v letošnje šele dosegli raven, ki smo jo imeli leta 2008. Na neki način je bilo zadnjih devet, deset let z vidika gospodarske rasti tako res izgubljenih.

Ko pa primerjamo same razmere na trgu dela, lahko vidimo, da je število zaposlenih na eni strani in število brezposelnih na drugi precej višje oziroma boljše, kot je bilo v letih stabilne gospodarske rasti. S tega vidika smo že presegli razmere izpred krize. Vendar če želimo, da se proces dohitevanja razvitejših držav ali povprečja Evropske unije nadaljuje, bomo tudi v prihodnjih letih potrebovali višjo gospodarsko rast.

Umar vodite deset let. Koliko strukturnih reform je bilo v tem času izpeljanih?

Spremembe na trgu dela so zagotovo prispevale k temu, da je okrevanje na trgu dela zdaj tako hitro. Nekaj je bilo narejenega na področju sistema socialne zaščite ter na pokojninskem sistemu; davčna reforma, začeta že pred krizo, pa ni bila izpeljana do konca. Kot direktor urada, ki je pristojen za makroekonomske analize, pa si pogosto želim, da bi bile te spremembe korenitejše ali da bi bile narejene hitreje.