Boste birokratom dovolili, da odločajo, kaj lahko jeste?

Zakaj državne institucije povečujejo število ukrepov, ki naj bi državljane ubranile pred škodljivimi zunanjimi učinki? Jure Stojan z Inštituta za strateške rešitve opozarja: če državljanom ne daš svobode, potem imaš za volivce odrasle otroke. »Ali javni interes lahko povozi svobodo posameznika?« se sprašuje Stojan in dodaja: »Interes javno financiranega zdravstva daje državi pravico, da posega v življenje posameznikov, toda kje je meja, da se to ustavi? Bo država prepovedala tudi ekstremne športe, ker so škodljivi za javno zdravstveno blagajno? »Politiki s predlaganjem ukrepov, ki omejujejo porabo določenih izdelkov, iščejo podporo pri interesnih skupinah, ki jih bodo podpirale v predvolilnem boju, in čim večjo podporo pri volivcih,« trdi Stojan.

Kaj pa pravi zdravnik

»V demokraciji naj država ne bi neposredno posegala v življenjski slog ljudi, to je naloga precej subtilnejših mehanizmov kulture. Kljub temu je naloga države kot instrumenta družbe, da preprečuje dokazane škodljivosti za življenje ljudi,« trdi imunolog in profesor na ljubljanski medicinski fakulteti Alojz Ihan.

Dr. Alojz Ihan, imunolog: Dosledna policijska država bi čez noč prepovedala prodajo tobačnih izdelkov, ker pa so policijske države navadno predvsem dosledno koruptivne, se to v praksi nikoli ne zgodi.

Kaj razume pod škodljive vplive za ljudi? »To se začne z medsebojnim nasiljem, zastrupljanjem okolja, prodajanjem nepreverjenih zdravil, neustreznih avtomobilov in nevarnih bivališč ter prodajanjem strupene, okužene ali kako drugače škodljive hrane. Verjetno se vsi strinjamo, da ustreliti soseda ne spada v definicijo svobodnega življenjskega sloga. Če prodaja tobačnih izdelkov dokazano ubije veliko državljanov, je država dolžna nekaj storiti proti takšnemu življenjskemu slogu,« je prepričan Ihan.

Ihan pravi, da je pri porabi sladkorja Slovenija v primerjavi z ZDA sanjska država. Pri kajenju pa je prav nasprotno: »Dosledna policijska država bi čez noč prepovedala prodajo tobačnih izdelkov, ker pa so policijske države navadno predvsem dosledno koruptivne, se to v praksi nikoli ne zgodi. Demokratična država bi glede tobaka morala sprejemati take družbene ukrepe, predvsem z davki, obveščanjem in vzgojo, da bi odklanjanje tobaka čim prej postalo del osnovnih kulturnih mehanizmov. Dober primer tega so ZDA, kjer je kajenje v srednjem razredu postalo že nespodobno,« pravi Ihan. »Nimam usmiljenja do kajenja, to je vrsta škodljivega zastrupljanja. Cilj mora biti izginjanje tobaka. A politično to ni realno.«

Po Ihanovem mnenju so ravno ZDA ekstremno slab primer »sladkorne« politike države. »Zaradi zelo velike proizvodnje koruze tamkajšnja živilska industrija Američane že od otroštva navaja na uživanje nenormalno sladkane hrane s cenenim koruznim sirupom, v katerem velike količine fruktoze pospešeno stimulirajo nastajanje maščevja in so hkrati škodljive za jetra, ki edina lahko predelujejo to vrsto sladkorja. V ZDA imajo zato neverjetno velike probleme z debelostjo in z njo povezanimi boleznimi, predvsem sladkorno boleznijo,« pojasnjuje Ihan.

Vzgoja za okus brez sladkorja je po Ihanovem mnenju pomembna že v vrtcu. »Tudi pri nas je škodljiv učinek uporabe sladkorja tolikšen, da bi si morala država bolj prizadevati in več sredstev vlagati v to, da bi otroci od vrtca naprej v svojo prehransko kulturo sprejeli uživanje hrane v njenih osnovnih – nesladkanih, nepraženih, nekonzerviranih – oblikah. To je najpomembnejše. Ne bi pa bil odveč niti davčni mehanizem, ki bi dajal prednost prehranskim proizvodom pod določeno stopnjo vsebnosti sladkorja – kar bi, na primer, preprečilo privabljanje potrošnikov z enostavnim dodatkom cenenega sladkorja v prehranski proizvod.«

Mavric Pivk

Se zavedate posledic?

»To je grobo poseganje v naloge države. Naloga države je, da nas ščiti pred drugimi, ne pa pred lastno neumnostjo,« je odločen ekonomist s fakultete za družbene vede Anže Burger. »Kako državni birokrati lahko vedo, kaj je prav in dobro za državljane? S tem, da zvišujejo davke in odločajo, komu bodo podelili dovoljenje za prodajo ali proizvodnjo določenih izdelkov, državi pa podeljujejo zgolj nove vzvode moči. Posledici sta hiperreguliranost in vse večji del države v BDP, to pa neizogibno vodi v izgube in zlorabe,« trdi Burger.

Kaj je alternativa? »Sem proti temu, da država prepove konzumiranje določenih dobrin ali uvede davek. Dokler zaradi negativnih učinkov nezdravih navad trpimo posamezniki, poseg države ni potreben. Učinkovitejša se mi zdi rešitev, da zasebne zdravstvene zavarovalnice znižajo oziroma zvišajo premije zdravstvenega zavarovanja glede na zavarovančev zdrav ali nezdrav način življenja,« pravi Burger.

Dr. Anže Burger, FDV: Dokler zaradi negativnih učinkov nezdravih navad trpimo posamezniki, poseg države ni nujen.

Zakaj bi bile zasebne zavarovalnice pri tem učinkovitejše? »Poglejte javno šolstvo, ki ima status brezplačnega šolstva. Države, kakršna je, na primer, Slovenija, imajo preveč študentov, saj javno financiranje spodbudi k študiju tudi tiste, za katere bi bili primernejši manj zahtevni, krajši in bolj aplikativni programi. Ker je študij za nekatere pretežek, imamo prevelik delež neuspešnih študentov. Posledica je, da imamo veliko 'faliranih' ljudi brez izobrazbe, hkrati pa nam primanjkuje osnovnih poklicev.« Burger takšno šolsko politiko pojasnjuje z birokratskim nerazumevanjem vzrokov in posledic: več formalnih diplomantov ne vodi v razvitejšo državo; razvitejše države namreč pritegnejo več kvalificiranih kadrov.

Mavric Pivk

Kdo je glavni lobist?

»Veliko omejitev pride iz bruseljskih institucij. Lobistične organizacije delujejo prek njih, zelo redko prek nacionalnih organov. Če spremenijo evropsko regulativo, to velja za celotno EU,« pravi Tanja Porčnik, predsednica Visio instituta, ki meri indeks paternalizma. Ta nam pove, kako zaščitniške so države do svojih državljanov in kako regulirajo življenjski slog državljanov glede njihove porabe hrane, pijače, tobaka in alkohola. Slovenija se je letos na tej lestvici, indeks je bil objavljen na začetku maja, povzpela na enajsto mesto med članicami EU. Lani je bila na 16. mestu. To pomeni, da država postaja vse bolj zaščitniška do državljanov ter z regulativo omejuje njihovo potrošnjo in način življenja.

Po besedah Porčnikove je najmočnejša lobistična skupina v Bruslju, ki zagovarja omejitve, Svetovna zdravstvena organizacija (WHO). »Ta organizacija dobiva denar za svoje kampanje od posameznikov, ki imajo predvsem svoj zasebni interes ali prepričanje, da je nekaj dobro za ljudi, zato jim bodo vsilili določene omejitve.«

Mavric Pivk

Izlet v zgodovino

»Od pruskega kanclerja Bismarcka v drugi polovici 19. stoletja se izvaja zgodovinski proces vse večje in vse vplivnejše države. Država širi volilno pravico, pri tem pa je treba poskrbeti za pridobivanje volilnih glasov. Politik mora izračunati, kaj v njegovem programu mu prinaša volilne glasove, in hkrati krmari med interesnimi skupinami,« pojasnjuje Jure Stojan. »Posege države lahko razumemo tudi kot podcenjevanje ljudi, češ, tako ste nesposobni in neumni, da mora država poskrbeti za vas.«

Dr. Jure Stojan, Inštitut za strateške rešitve: Posege države lahko razumemo tudi kot podcenjevanje ljudi, češ, tako ste nesposobni in neumni, da mora za vas poskrbeti država.

»V času vladarjev je bil državljan v lasti države: bil je ali vojak v kraljevi vojski ali tlačan, ki vladarju plačuje davke. Kaj je idejna dediščina te mentalitete? Poseganje države na vsa področja posameznikovega življenja!«

V čigavem interesu so torej ukrepi države, ki naj bi ščitili posameznika? Jure Stojan na to vprašanje odgovarja: »Politiki trdijo, da so ukrepi v interesu javnosti. Politični ekonomisti pa trdimo, da je to predvsem interes politikov in interesnih skupin.«