Bomo vonjali, kar vonja oseba v filmu?

Tako je prepričana raziskovalka Marianna Obrist. Pravi, da je le še vprašanje časa, ko bomo gledali filme na 9D televiziji. Takšna izkušnja bo dražila vsa čutila – vid, sluh, dotik in vonj ter nam omogočala zaznavanje petih okusov (sladko, kislo, grenko, slano in umami). To pomeni, da bomo vonjali, kar vonja oseba v filmu ali občutili isti dotik predmeta, so v sporočilu za javnost zapisali pri Evropskem raziskovalnem svetu (ERC).

Obristova, ki jo financira (ERC) in je raziskovalka na področju multi-senzoričnih izkušenj na Oddelku za informatiko Univerze v Sussexu, želi obstoječim dimenzijam dodati še »podlago vonjav«, ki bi omogočila, da filme in video igrice doživimo na popolnoma nov način.

Pravi, da so danes 3D kinodvorane vsesplošno razširjene, razvijajo pa se tudi kinematografi 4DX, ki zagotavljajo še bolj vznemirljivo in realno izkušnjo s pomočjo premikajočih se sedežev in stroji za veter. Zakaj torej ne bi šli še korak naprej? 9D televizija bi nudila še bolj še bolj intenzivno, multi-senzorično doživetje. Vendar je pred realizacijo tovrstne ideje treba razmišljati tudi, kako vonjave in občutke filmom priključiti kot nekaj več, ne le kot trik. Opozarja tudi, da bo vključevanje vonja, dotika in okusa v filmske scenarije moralo postati del celotnega procesa od začeta do konca.

»Ko bomo lahko vonjali tisto, kar vonja oseba v filmu ali občutili isti dotik predmeta, bomo začutili pričakovanje in napetost, ki ju sedaj prinaša le zvočna podlaga filma,« še pravi Obristova. Do tja pa bo treba preskočiti še precej preprek. Ugotoviti je treba, kako vonjave vplivajo na naše osebne izkušnje, kateri okusi sprožijo določena čustva in kako dotik vpliva na naše doživljanje sveta. Za vsako od teh čutil pa bomo morali nato še ugotoviti, kako močen naj bo dražljaj, da bo dosegel želen učinek. »Čeprav je v zadnjih desetih letih prišlo do velikega napredka na področju čutil, jih šele zdaj začenjamo razumeti v kemijskem smislu,« pojasnjuje Obristova. Pravi pa tudi, da se lahko »veliko naučimo iz dognanj znanstvenikov, ki so v 20. stoletju definirali barve. Takrat so razvili matematične modele, s katerimi so opisali nianse in kontraste, kinematografi in filmski producenti pa so ta znanja uporabili za ustvarjanje močnih vizualnih učinkov«.