Bolehamo za naveličanostjo

Ob koncu leta so oči mnogih, predvsem podjetij in ekonomistov, uprte v prihodnje leto. Kaj bo po vašem mnenju ključni moment v ekonomiji leta 2017?

Presenetljivo je, kako se vračamo v preteklost. Pred ekonomijo, ki je razmeroma mlada veda, je obstajala politična ekonomija, in prav ta danes igra glavno vlogo. Nekoč je bilo ljudem jasno, da ekonomska debata brez podpore politike ne bo sprejeta; če ekonomska ideja nima podpore med gospodarstveniki, ne more biti sprejeta. Zato je še kako pomembna politična ekonomija, ki jo je treba upoštevati. To je bil sicer velik šok leta 2016, a se bo prevesil v novo leto. Ljudje so namreč ugotovili, da so ekonomska vprašanja preveč pomembna, da bi jih lahko prepustili maloštevilni skupini ekonomskih tehnokratov. Vsi smo opazili, da ekonomija zadeva vse nas, in o njej smo začeli razvijati mnenje.

Politična ekonomija je torej vroč pojem. Kako bo nanjo v globalnem smislu vplival Donald Trump, nekonvencionalni prihodnji predsednik ZDA? Ne nazadnje namerava na ključne položaje postaviti precej sporne obraze.

Težava je, da je predsednik Trump zelo nekonvencionalen, pri njem si težko pomagamo z izkušnjami, kaj so doslej počeli novoizvoljeni ameriški predsedniki. V navadi je bilo, da so tesno sodelovali s predsednikom v odhajanju, bili so predvidljivi. Pri Trumpu pa ni tako. Trump je ohranil stil predvolilne kampanje tudi po izvolitvi in zdi se, da je iz izbora svoje ekipe naredil resničnostni šov. Vendar v tem trenutku še ne vemo, ali gre pri vsem zgolj za preusmerjanje pozornosti ali je to resnično nov način predsedniškega kadrovanja; ne vemo, katere predvolilne obljube bo Trump dejansko uresničil.

Glede na dosedanja imenovanja se zdi, da bodo sledili reforma zdravstvenega sistema, deregulacija, zlasti v bančništvu, in znižanje davkov. Ni pa še znano, ali bo prišlo do trgovinske vojne s Kitajsko, kljub ostrim besedam na obeh straneh, ali do novih sankcij proti Iranu, s katerimi bi jedrski sporazum padel v vodo, prav tako ne, kaj bo z gradnjo zidu na mehiški meji. Trenutno je jasno le, da bo pod Trumpovo taktirko veliko sprememb.

Mavric Pivk

Politična ekonomija je odigrala pomembno vlogo tudi pri brexitu.

Res je, njena vloga je bila zelo pomembna. Politična ekonomija je sklop zakulisnih iger, pogajanj, informacijskih in dezinformacijskih kampanj, ki imajo za cilj spremembo v gospodarski politiki. Politična ekonomija se zaveda, da obstajajo – onkraj običajne ekonomske računice, kot so stroški, prihodki in dobiček – tudi interesne skupine. In interesne skupine vplivajo na ukrepe gospodarske politike. Brexit je pokazal, da so volivci nezadovoljni s statusom quo. Obstajajo skupine ljudi, ki od gospodarskih procesov zadnjih dvajset ali trideset let niso imeli nobenega dobička; njihov življenjski položaj se je poslabšal. Pokazalo se je, da so bili politiki preveč enotni, kar zadeva ukrepe gospodarske politike, pozabili pa so na ljudi s težavami.

Lepo in prav je razlagati, da evropske integracije in globalizacija prinašajo gospodarsko rast za vse, resnica pa je, da obstajajo predeli držav, ki jim ni uspelo narediti pomembnega koraka na bolje. Ekonomija enostavno sloni na predpostavki fleksibilnosti. To pomeni, če delovno mesto z nizko dodano vrednostjo prenesemo v Azijo, je to težava za tistega, ki je to delo opravljal. Lahko je tudi govoriti, da če bi bilo stanje v državi ustrezno, bi se delavci v proizvodnji prekvalificirali v strokovnjake za umetno inteligenco ali računalniške strokovnjake. To je nepredstavljivo, pa ne zato, ker bi bilo nemogoče, ampak ker ni spodbud in sistema, ki bi to dopuščal.

Nobelov nagrajenec za ekonomijo Joseph Stiglitz je pred kratkim izjavil, da bi Velika Britanija od brexita lahko celo profitirala.

Vsaka sprememba lahko prinese dobiček, če jo spretno izkoristimo. Možno je, da bo Velika Britanija na koncu brexita bogatejša in bolj odprta, ampak da bi se to uresničilo, se mora prej zgoditi veliko srečnih naključij. Sam menim, da je slednje malo verjetno, saj sedanja vlada ne daje občutka, da ve, kaj hoče.

Najbolj stabilna v evropskem prostoru je Nemčija, ki jo je gospodarska kriza le bežno oplazila. Kaj dela Nemčija drugače od drugih, da še vedno uspešno pluje na valovih gospodarstva?

Nemčija ima politiko, ki je dolga leta temeljila na notranji omejitvi rasti plač. Nemške plače so bile več kot desetletje nepremične, hkrati pa se je z uvedbo evra izboljšala nemška konkurenčnost. Valutni tečaj evra je glede na stanje in zdravje nemškega gospodarstva prenizek glede na preostale svetovne valute. Če bi Nemčija imela nemško marko, bi bila njena valuta bistveno višja, njeni izdelki pa manj konkurenčni, zato bi se izgubil presežek v menjalni bilanci. Tako pa se je zgodilo, da Nemčija uspešno vodi politiko gospodarskega razvoja.

Seveda ji nekateri ekonomisti očitajo, da bi morala povečati uvoz grških, španskih in italijanskih proizvodov. Pri tem pa je presenetljivo, s kakšno lahkoto nekateri kličejo po državni intervenciji. Ali naj torej Nemčija uspešnim podjetnikom reče, naj nehajo zaposlovati in izvažati? V gospodarstvu je to neizvedljivo.

Pomembno vlogo v globaliziranem svetu poleg ZDA in drugih večjih evropskih gospodarstev igra Kitajska. Lani je sicer kitajska borza doživela kar nekaj pretresov. Nekdanji ekonomist IMF Ken Rogoff je celo dejal, da je upočasnjevanje kitajske rasti največja nevarnost, ki grozi svetovnemu gospodarstvu.

S tem bi se strinjal, ampak bi poudaril, da če nevarnost grozi, še ne pomeni, da se bo tudi uresničila. Pred desetimi leti, še pred propadom banke Lehman Brothers, so ekonomisti govorili, da so se prekinile povezave med razvitim in razvijajočim se svetom; da je lahko Zahod v recesiji, preostanek sveta pa bo še vedno imel gospodarsko rast. To se je izkazalo za napačno. Svetovno gospodarstvo je izredno močno povezano.

Kitajska je pokazala, da ima partija boljši nadzor nad državo in ekonomijo, kot so mislili finančni špekulanti. Čeprav so pretresi na kitajskih borzah v letih 2015 in 2016 načeli zaupanje ljudi v sposobnost partije, da reši situacijo, je po nekaj poskusih vendarle zajezila širjenje težav. Sicer to ni zagotovilo, da bo vedno tako, pa vendar so Kitajci doslej spretno premostili težave.

Mavric Pivk

Kako pa je v svetovno ekonomsko zgodbo vpeta Slovenija?

Močno. Imamo zelo odprto gospodarstvo, pri izvozu smo na primer veliko boljši, kot teoretično predvidevajo modeli. Slovenska podjetja so dokazala, da so sposobna najti nove trge in na njih tudi uspeti, kljub majhnosti. To nam uspeva kljub temu, da po raziskavah premalo vlagamo v raziskave in razvoj. Prav tako ni discipline, kjer ne bi imeli znanstvenikov v svetovnem vrhu. Se je pa treba zavedati, da je Slovenija občutljiva za gospodarske težave drugod in da ta občutljivost sega onkraj držav, s katerimi poslujemo.

Tak primer so ZDA, kamor izvozimo le nekaj odstotkov blaga in storitev, pa vendarle se težave ameriškega gospodarstva največ šest mesecev pozneje odražajo tudi pri nas. Čeprav je blagovna menjava med Slovenijo in ZDA majhna, oboji radi trgujemo z Nemčijo in gospodarski šoki se prenašajo. Zato je tvegano na Slovenijo gledati izolirano od svetovnega gospodarstva – smo premajhni in preveč odprti, da bi lahko imeli svojo ekonomsko pot. Dogodki na svetovni gospodarski ravni nas lahko dvignejo ali pahnejo navzdol.

Kaj konkretno to pomeni?

Po eni strani je težava, da smo v politično nestabilni regiji. Pa s tem ne mislim le balkanskih držav, politična nestabilnost se je razširila tudi v Avstrijo, Italijo, na Madžarsko. Prihodnje leto bi lahko v teh državah prišli na oblast populisti, ki obljubljajo začetek razgradnje EU. To je tveganje, ki sicer ni alarmantno, je pa resno. Leto 2016 nas je izučilo, da volivci ne bodo nujno glasovali za najboljšo in pravilno opcijo. Politični in družbeni pretresi ustvarjajo negotovost, ki lahko podjetja močno udari; tovarne lahko ostanejo brez materiala, ne morejo odpremiti blaga iz skladišč in podobno.

Pogosto pozabljamo, da lahko politika vsako podjetje udari na več koncih. Izkazalo se je tudi, da ekonomski modeli niso uspešni pri napovedovanju političnih tveganj, čeprav dobro napovedujejo valutno tveganje. Ne smemo spregledati, da tudi pri napovedih kreditnega tveganja rezultati niso vedno prepričljivi. Če želimo vedeti, kako delujeta politika in gospodarstvo, in narediti analize za prihodnost, ne moremo brez politične ekonomije.

Katera ekonomska bolezen po vašem mnenju trenutno najbolj pesti Slovenijo?

Naveličanost reform. Pretekla leta se je veliko govorilo o potrebi po strukturnih reformah, težko najdemo trenutek, ko reforme ne bi bile potrebne. Toda z ustvarjanjem panike, kaj vse moramo spremeniti, smo izčrpali željo, da jih v resnici uveljavimo. Z njimi smo tako dolgo odlašali, da je zagnanost, ki nas je vanje silila, sama izginila, s tem pa so izginile tudi pobude za reforme. Ampak reforme so potrebne, četudi so boleče; ni skupine, ki bi od reform v celoti pridobila, mnogi lahko tudi veliko izgubijo. Bojim pa se, da smo to zagnanost izgubili in da bomo naslednji sveženj reform doživeli ob ponovni krizi, kar med drugim pomeni, da bodo še bolj boleče. Po drugi strani pa smo naveličani. Ampak naveličanost je tudi dobra. Svetla plat tega je, da smo se naveličali biti črnogledi in v državo se je vrnilo nekaj podjetniškega zagona, saj je prav gospodarstvo ključno za počutje v neki družbi.