Bodo roboti plačevali davek za socialno varnost?

Pred kratkim je Foxconn, ki zaposluje ogromno ljudi na Kitajskem, dejal, da želi velik del zaposlenih nadomestiti z roboti. Kaj se bo zgodilo s temi ljudmi? Lahko bi zamahnili z roko in rekli, to se dogaja na Kitajskem, pa ne moremo, ker je vse več robotov v službi tudi v Evropi. »Robotika vpliva na številna področja našega življenja. Da bodo roboti delali v prid ljudem, nujno potrebujemo evropsko pravno zakonodajo o robotiki,« je že maja lani dejala Mady Delvaux-Stehres, evropska poslanka in predlagateljica osnutka poročila. To so člani odbora pravne službe 12. januarja potrdili s 17 glasovi za in dvema proti, na plenarnem zasedanju pa naj bi bilo sprejeto 14. februarja, je povedala Morgane Legrand, asistentka Delvaux-Stehresove.

Davek na robote

Med letoma 2010 in 2014 se je prodaja robotov v povprečju povečevala za 17 odstotkov na leto, leta 2014 pa za 29 odstotkov, ugotavlja poročilo, ki se med drugim ukvarja s pravnimi, ekonomskimi, etičnimi, varnostnimi vidiki uvajanja inteligentnih sistemov in z robotizacijo povezanimi spremembami na trgu dela. Med največjimi kupci robotov so avtomobilska industrija, električna in elektronska. V zadnjem desetletju se je potrojilo tudi število vlog za patente v robotski tehnologiji.

Kratkoročno in srednjeročno robotika in umetna inteligenca obljubljata prihranke in večjo učinkovitost, ne le v sektorju proizvodnje in prodaje, ampak tudi v transportu, medicini, izobraževanju, kmetijstvu, s tem pa tudi umik človeka iz potencialno nevarnih situacij. Dolgoročno naj bi bila prednost robotizacije tudi blaginja ljudi. A če bodo roboti (in umetna inteligenca) res nadomestili večino del, ki jih danes opravlja človek, se neizogibno pojavlja vprašanje o zaposljivosti ljudi in vzdržnosti socialnega sistema. Zato poročilo omenja tudi morebitno obdavčitev robotov, s čimer bi preprečili naraščajočo neenakost v družbi.

»Katere tehnologije bi bile obdavčene: vsi roboti, samo inteligentni roboti, morda računalniška orodja, vse naprave, ki omogočajo avtomatizacijo proizvodnje? To bi bil davek na nove tehnologije, ki podjetjem omogočajo preživetje in rast.«

Strokovnjaki si niso enotni, ali bodo roboti povzročili brezposelnost ali nova, visokotehnološko zahtevna delovna mesta. »Ne vemo, kaj se bo zgodilo, vendar moramo biti pripravljeni na vse,« je pojasnila Legrandova. »Če se bo zaradi robotizacije povečala brezposelnost, moramo najti pot, kako financirati spremembo poklica, kako zagotoviti nadomestilo v primeru brezposelnosti ipd. Če socialni sistem ne bo več mogel temeljiti na prihodkih od dela, kot je doslej, moramo najti rešitve,« je prepričana.

Ne izključuje uvedbe davka na robote, ki bi se morebiti lahko prevesil tudi v univerzalni temeljni dohodek (UTD) oziroma plačevanje socialnih prispevkov. »Podjetja bodo imela z uvedbo robotov večje prihodke – roboti niso bolni, nimajo dopusta …, to bo še vedno prednost za podjetje, predvsem finančna,« je Legrandova zagovarjala predloge v poročilu.

Reuters

»Ob uvajanju najbolj sofisticiranih robotov, ki odžirajo delovna mesta, bi morali sprejeti tudi določene obveznosti. Menim, da imajo podjetja odgovornost do družbe, v kateri so, zato bi morali imeti davek na avtomatizacijo,« se je Alan Winfield, profesor iz laboratorija za robotiko v Bristolu, strinjal s poročilom. Winfield je že pred dvema letoma zapisal provokativen blog o odgovornostih in obveznostih podjetij oziroma robotizacije, ki odžira delovna mesta, in načel – predvsem za industrijo – bolečo temo o davku na robote. Ker je njegov blog tedaj sprožil burno razpravo, je sogovornik pojasnil, da je imel v mislih natanko določen primer: »Velik zaposlovalec se odloči avtomatizirati proizvodnjo in odpusti veliko ljudi z minimalno plačo. Je to moralno? Bi morda moral delodajalec nositi nekaj neposrednih stroškov za prekvalificiranje in ponovno zaposlitev nekaj tisoč delavcev? Zakaj bi te stroške morala nositi družba, v kateri ti živijo? Bogastvo, ki ga ustvarjajo roboti in umetna inteligenca z avtomatizacijo, bi moralo biti razdeljeno v družbo oziroma bi ta morala imeti kaj od tega. Obstaja več načinov deljenja tega bogastva, obdavčitev je le en primer. Druga ideja, ki morda ni najboljša, je UTD.«

Industrija: Predlog je absurden

Industrija meni, da je predlog obdavčitve robotov absurden. Patrick Schwarzkopf, izvršni direktor združenja nemške industrije Verband Deutscher Maschinen – und Anlagenbau – VDMA, ki zastopa 3200 podjetij s področja strojev in gradnje objektov, in direktor euRoboticsa, manjšega evropskega združenja robotike, je dejal, da je sicer dobro, da se ubadamo z učinkom tehnologije na prihodnost dela in umetno inteligenco, vendar v tem poročilu mešajo jabolka in hruške: »Poročilo govori o inteligentnih agentih, brezpilotnih letalnikih, samovozečih avtomobilih, industrijskih robotih, robotih pomočnikih in vse to imenujejo inteligentna robotika. Prav to pa je težava – samovozeči avto ni robot, tudi letala že vrsto let letijo z avtopilotom, pa niso roboti. S tem bi se moralo ukvarjati prometno ministrstvo, ne pa industrija, ki izdeluje robote, in ne robotika.«

»Katere tehnologije bi bile obdavčene: vsi roboti, samo inteligentni roboti, morda računalniška orodja, vse naprave, ki omogočajo avtomatizacijo proizvodnje? To bi bil davek na nove tehnologije, ki podjetjem omogočajo preživetje in rast.«

Podobno razmišlja tudi profesor Matjaž Mihelj iz laboratorija za robotiko na ljubljanski fakulteti za elektrotehniko: »Poročilo nekako povezuje robotiko z umetno inteligenco, čeprav robotika lahko obstaja brez umetne inteligence in obratno. Tudi omenjeni davek naj bi, glede na osnutek poročila, bil vezan na uporabo obeh tehnologij in s tem povezanih ekonomskih rezultatov podjetja. Seveda se ob takem razmišljanju hitro poraja tudi vprašanje, katere tehnologije bi bile obdavčene: vsi roboti, samo inteligentni roboti, morda računalniška orodja, vse naprave, ki omogočajo avtomatizacijo proizvodnje …? Umetna inteligenca lahko obstaja tudi v povsem digitalni obliki in ne potrebuje robota, da se manifestira v fizični formi. Tu je še ogromno nejasnosti, že definicija robota ni preprosta. Poenostavljeno rečeno bi bil to davek na nove tehnologije, ki omogočajo podjetjem preživetje in rast.« »Potem bi lahko vse obdavčili, tudi rotacijske stroje,« je dodal Schwarzkopf in poudaril, da so roboti tudi del inovacij, in ne le dobičkov, ter zagotavljajo varnost produktov.

V VDMA menijo, da robotov oziroma naprav ne bi smeli obdavčiti, saj bi tako obdavčevali v sektorjih, kjer z robotizacijo še niso zaslužili oziroma predvidevajo obdavčitev tam, kjer naj bi bili dobički, s čimer bi lahko ogrozili industrijo. »Tudi v Sloveniji imate veliko industrije, recimo Gorenje; če bi od Gorenja zahtevali, da plačuje davek na robotizacijo, ker so se na primer odločili robotizirati segment proizvodnje, bi podjetju preprečili ustvariti dobiček,« je prepričan Schwarzkopf. »Vezava davka na učinke uvajanja naprednih tehnologij je problematična, saj take ocene učinkov verjetno nihče ne more podati. Verjetno je vsakomur jasno, da podjetje s tehnologijo iz 19. pa tudi 20. stoletja ne bi moglo preživeti v današnjih časih. Prilagajanje podjetij na nove tehnološke rešitve je nujno za njihovo preživetje in rast,« je menil Mihelj. Dejal je tudi, da zdaj ni mogoče neposredno povezovati UTD z robotizacijo: »Vsaj po mojem vedenju namreč ne obstaja resna študija, ki bi pokazala korelacijo med robotizacijo oziroma avtomatizacijo in splošnim zmanjševanjem števila delovnih mest. Seveda pa se spreminjajo potrebe po zahtevanih kompetencah zaposlenih.« Poudaril pa je, da posredna relacija med robotiko in družbeno koristnostjo že obstaja: »Načeloma so koristi od robotike že porazdeljene v družbi prek cenejših in kakovostnejših izdelkov, davkov od dobička podjetij, obstoja podjetij in s tem delovnih mest, ki bi brez robotizacije propadla, novih visokotehnoloških razvojnih podjetij, verig dobaviteljev ...«

Reuters

Appla in Googla ne bi bilo brez subvencij

Delno se je s tem strinjal tudi Winfield, a dodal, da ne smemo pozabiti, da večina te tehnologije obstaja samo zato, ker jo je vlada pomagala sofinancirati s subvencijami in olajšavami: »Noro je zanikati takšno realnost. V resnici podjetij, kot sta Apple in Google, ne bi bilo, če ne bi bilo državnega denarja za projekte, s katerimi so zgradili temeljne ideje.« Dodal je, da »podjetja, ki vlagajo v robote, zagotovo pričakujejo, da bodo zaradi te investicije bolj dobičkonosna, zato bi bilo razumno, da bi določili primerno stopnjo obdavčitve. Res je, da so podjetja že tako ali tako obdavčena, a težava je, da se velika podjetja legalno izogibajo plačevanju davkov. Poskrbeti moramo, da se to ne bo več dogajalo.«

Zagovorniki robotizacije pravijo tudi, da ta ne odžira delovnih mest. »V Nemčiji, ki ima največ robotov v EU – približno 300 na 10.000 delavcev – se z robotizacijo brezposelnost ni povečala, ampak v resnici ustvarja nova delovna mesta,« je rekel Schwarzkopf.

Winfield se ne strinja nujno, da robotizacija vodi do veliko novih delovnih mest. To potrjuje tudi nedavna raziskava podjetja McKinsey & Company. A pri ocenah, koliko služb bodo v resnici prevzeli roboti in koliko jih bomo trajno izgubili, je bil previden: »To je težko reči. Obstajajo samo ocene. Ne vemo, zato ne verjemite nobenim napovedim, sploh ne tistim, ki v tvegan položaj postavljajo dela, ki jih lahko razčlenimo na naloge. Vse to je le ugibanje.« »Na strukturo in število delovnih mest vplivajo tudi druge oblike digitalnih tehnologij,« je dodal Mihelj.

Robot človeku sodelavec

Če že ne bo izgubil dela, pa bo človek v bližnji in daljni prihodnosti pogosteje sodelavec z robotom. Roboti so po mnenju zagovornikov robotizacije nujni za četrto industrijsko revolucijo, ki naj bi temeljila na kibernetično-fizičnih sistemih, kamor sodijo tudi roboti, internetu stvari in storitvah v oblaku – na industriji, ki je pomembna za evropsko gospodarstvo.

Uporaba robotov v industriji omogoča fleksibilno proizvodnjo, torej hitro prilagajanje na različne izdelke in s tem tudi hitro odzivanje na potrebe trga, je dejal Mihelj. Temu je pritrdil tudi Schwarzkopf: »Nekoč smo kupovali vinilke, potem so prišle kasete, zgoščenke, nato je prišel Amazon, zdaj pa glasbo enostavno snamemo s spletne trgovine in jo imamo takoj pri roki. S pomočjo digitalizacije in napredne tehnologije se lahko hitro odzovemo na potrebe trga.«

»Ob uvajanju Najbolj sofisticiranih robotov, ki odžirajo delovna mesta, bi morali sprejeti tudi določene obveznosti. Menim, da imajo podjetja odgovornost do družbe, v kateri so, zato bi morali imeti davek na avtomatizacijo.«

»Skupaj z digitalizacijo proizvodnje roboti pravzaprav omogočajo konkurenčnost, rast gospodarstva in povečevanje števila delovnih mest. Brez hitrega prilagajanja na spremembe v industrijskem okolju bodo podjetja le težko ohranila konkurenčnost in obstala. To ne velja le za velika, ampak tudi za srednja in mala podjetja. Nekateri napredni sistemi, kot so kolaborativni roboti, so še posebno primerni za uvajanje v manjša podjetja, saj omogočajo delovanje v neposrednem fizičnem stiku s človekom in zato ne potrebujejo kompleksnih varnostnih mehanizmov (ograjeni prostori),« je razloge za pomembnost robotov za evropsko industrijo nizal Mihelj. Pritrdil mu je tudi Schwarzkopf, ki je dejal, da je »kolaborativni model nov trend v robotiki«. Pojasnil je, da določenih del robot ne more narediti, zato človek ni povsem nadomestljiv. Kot primer je navedel vstavljanje tesnila pri avtomobilu, kjer je potrebna človeška roka, saj je bolj natančna, medtem ko ima robot večjo moč, da ga stisne. So pa industrijski roboti in njihovo uvajanje v industrijo le en vidik robotizacije, je dodal Mihelj: »Robotika ponuja tudi drugačne priložnosti, kjer je treba omeniti razvoj novih robotskih rešitev, med drugim avtonomnih vozil. Vsi napredni sistemi so zgrajeni iz kompleksnih podsklopov (senzorjev, pogonov, računalniških algoritmov …) in tudi to so priložnosti za podjetja.«

O robotizaciji bi morala odločati družba

Schwarzkopf meni tudi, da je slabša od robotizacije nerobotizacija, saj lahko ohromi gospodarstvo. Kot zanimiv primer navaja Francijo, kjer francoski predsedniški kandidat Benoit Hamon predlaga davek na robote. Sočasno pa ima Francija visoko stopnjo brezposelnosti in malo robotov - letno je nameščenih 3000 robotov, v primerjavi s približno 20.000 v Nemčiji, kjer brezposelnost pada. Zato je dejal, da je dobro za Slovenijo, da bo dobila tovarno robotov, ki jo odpira Yaskawa: »To je dobra priložnost za majhno državo, saj tehnologija in industrija odpirata mnoge priložnosti.«

Winfield meni nasprotno, da so roboti za spodbujanje gospodarstva pomembni samo toliko, kolikor jih mi naredimo za pomembne: »Ni neizogibno, da bo imela družba vse več robotov. Ne kupim pa argumenta, da jih potrebujemo več za večjo konkurenčnost. Niti ni vklesano v kamen, da jih moramo uporabljati. Kot družba bi se morali odločiti, katere robote želimo in katerih ne. Upam, da se bomo odločili, da avtonomno robotsko orožje ni dobra ideja. In ali res želimo, da bodo za naše zanamce v domovih za ostarele skrbeli roboti? To so težavna vprašanja in ne moremo kar predvidevati, da je odgovor nanje 'da'. Globalizacija ne bi smela pomeniti, da bi vsi uporabljali iste robote.«

Reuters

Bomo dobili agencijo za robotiko?

EU bi z zakonodajo, ki bi urejala kompleksno področje robotike, lahko igrala ključno vlogo pri vzpostavljanju smernic na tem področju, so prepričani snovalci poročila, ki so zapisali tudi, da bo EU zakonodajo gradila na evropskem modelu, od česar bo imela koristi tudi evropska industrija.

Evropski poslanci pri tem poudarjajo, da so širša pravila urejanja področja robotike potrebna, če želimo povsem izkoristiti gospodarski potencial robotike in umetne inteligence, sočasno pa zagotoviti določeno stopnjo (socialne) varnosti in zaščite. Evropsko komisijo zato pozivajo tudi k ustanovitvi evropske agencije za robotiko, ki bo državne organe opremljala s tehničnimi, etičnimi in regulatornimi smernicami. Predlagajo tudi uvedbo kodeksa etičnega ravnanja, ki bo reguliral družbene, okoljske in zdravstvene vplive robotike na življenje ljudi. To pomeni, da bi morali biti roboti za primere v sili opremljeni z gumbom »popoln izklop«. Winfielda še posebej veseli poziv za ustanovitev regulatorne agencije, ki bo nadzorovala robotiko, ki potrebuje regulacijo: »Imamo samovozeče avtomobile, ki niso certificirani kot varni, pa tudi standardov za certifikacijo nimamo.«

Poročilo, je pojasnila Legrandova, želi zagotoviti, da če je nekdo oškodovan zaradi robota (naj bo to samovozeči avto ali brezpilotno letalo, dron), bo dobil nadomestilo. »Robot bi moral biti odgovoren in žrtev bi morala dobiti nadomestilo,« je rekla in dodala, da je to le ena izmed možnosti. Winfield pa je nasprotno prepričan, da je to nepotrebna motnja – rešitev težave, ki ne obstaja: »Poročilo je tudi kontradiktorno, predvsem v poglavju, v katerem navaja, da so za morebitno napako odgovorni ljudje in ne roboti.«

Robotika je še vedno v eksperimentalni fazi – projektov, financiranih z evropskim denarjem, je čedalje več – zato komisija poziva države članice, da okrepijo finančne vzvode za raziskovalne projekte v robotiki ter informacijske in komunikacijske tehnologije. Menijo, da bi morali več denarja nameniti tudi raziskavam za iskanje rešitev, ki se pojavljajo ob družbenih in etičnih izzivih.

Če bo predlagana zakonodaja sprejeta, bo veljala v EU, je dejala Legrandova. Kakšna je verjetnost, da bo sprejeta? Glede na to, da je bil osnutek poročila potrjen na pravnem odboru, je verjetnost za sprejetje velika, bodo pa proti najbrž glasovali liberalci, ki verjamejo v liberalne ideje in liberalno ekonomijo, je sklenila Morgane Legrand.