Bo šolstvo končno naredilo »produkt« po meri podjetij?

Začenja se novo šolsko leto, ki bi po pričakovanju snovalcev slovenskega izobraževalnega sistema lahko bilo prelomno za odnose med šolstvom in gospodarstvom. Začne se namreč poskusno uvajanje vajeništva, ki ga gospodarstvo že dolgo nestrpno čaka.

Za osvežitev spomina spomnimo, da so poslanci konec aprila sprejeli zakon o vajeništvu, ki bo po pričakovanju strokovnjakov vsaj del šolskih programov približal potrebam gospodarstva. Vajenec bo imel status dijaka, ki se vsaj polovico časa šolanja praktično usposablja na vajeniškem učnem mestu.

Delodajalci so v raziskavi izpostavili, da so v 72 odstotkih primerov težavnih zaposlitev težave izhajale iz pomanjkljivosti kandidatov.

Pilotni projekt vključuje štiri programe srednjega poklicnega izobraževanja. Med temi so mizar, kamnosek, oblikovalec kovin – orodjar in gastronom hotelir. V prvih treh letih na ministrstvu za šolstvo pričakujejo, da se bo v te programe vključilo do 200 vajencev na generacijo, letos je vključenih 53. Prenova sistema poklicnega izobraževanja in uvedba vajeništva bosta do konca leta 2021 predvidoma stali 2,7 milijona evrov, večina tega, natančno 2,1 milijona evrov, bodo evropska sredstva. Za spodbude delodajalcem, vključenim v sistem vajeništva, je predvidenih skupaj 28,4 milijona evrov, od tega bo 22,7 milijona evrov evropskih sredstev.

Lovimo srednjeevropski vlak

Igor Akrapovič, direktor in lastnik slovitega izdelovalca izpušnih sistemov Akrapovič, ponovno uvajanje vajeništva, ki je pri nas nekoč že delovalo, toplo pozdravlja. »Dejansko ljudje, ki pridejo iz srednjih in poklicnih šol, v dosedanjem izobraževalnem sistemu niso dobili dovolj tehničnih in praktičnih znanj in izkušenj, da bi bili takoj po šoli uporabni na delovnem mestu. Prav zato se mi zdi vrnitev k vajeništvu izjemno dobra odločitev,« pravi Akrapovič.

Vrnitev k vajeništvu je izjemno dobra odločitev.

Pri tem spomni, da z vajeništvom ni treba na novo izumljati tople vode. »To je dobra in delujoča srednjeevropska praksa, ki odlično deluje v državah, ki veljajo za motor evropskega gospodarstva.«

Čeprav na splošno nasprotuje subvencijam gospodarstvu, se Akrapoviču državno sofinanciranje podjetij, ki bodo vključena v sistem vajeništva in bodo usposabljala dijake vajence, ne zdi težava. »Če te mlade usposabljaš, oni v času učenja ne morejo prav veliko prispevati podjetju, nekaj pa morajo zaslužiti za čas, ko so v njem. Bolj kot s plačilom se moramo ukvarjati s tem, koliko uporabnega znanja bomo podjetja tem mladim v času vajeništva dala,« opozarja sogovornik. Če podjetnik mladega človeka porine za tekoči trak, sistem vajeništva ne bo nič pomagal, tak človek ne bo pridobil uporabnih znanj in veščin, če mu podjetje ne bo dodelilo izkušenega mentorja, ki ga bo usmerjal in spremljal na začetku poklicne poti.

Pexels

Vajeništvo skozi oči ravnatelja

Šolski center Velenje, ki ponuja izobraževanje v 25 srednješolskih in šestih višješolskih strokovnih programih, slovi kot šola, ki tesno sodeluje z lokalnim gospodarstvom. Njeni dijaki so neizčrpen kadrovski bazen za Gorenje, premogovnik, gradbene družbe in podobno. Direktor ŠC Velenje Ivan Kotnik je zato pravi sogovornik na temo ponovnega uvajanja vajeništva. »Žal smo to dočakali šele zdaj in žal je tega programa tako malo, da lahko rečemo, da ga je komaj za seme,« pravi Kotnik.

Kot je opazil, se v zadnjih letih že kažejo pozitivni učinki medijske in splošne javne kampanje ozaveščanja o pomenu in prednostih izobraževanja za tehnične poklice. Ključna težava pa je v tem, da so generacije mladih manj številne kot pred leti.

»Kar zadeva vpis, pri nas ni težava število otrok, ki se odločijo za naše programe, bolj je težava dejstvo, da smo v preteklosti premalo delali na nataliteti. Mi sicer ponujamo raznovrstne programe, nimamo pa dovolj otrok, da bi jih vse napolnili.«

Za spodbude delodajalcem, vključenim v sistem vajeništva, je predvidenih skupaj 28,4 milijona evrov.

Dodatna težava Velenja je, da iz njega vsako leto vsaj sto, zlasti deklet, odide na šolanje v Celje ali Slovenj Gradec. Letos imajo na ŠC Velenje vpisanih 1746 dijakov, leta 2000 pa so jih imeli 2700, čeprav je zdaj delež vseh otrok iz Šaleške doline, ki so vpisani v njihov šolski center, večji kot na prelomu tisočletja. Vseeno pa ni niti blizu zaželenim 80 odstotkom. Po Kotnikovi oceni »poberejo« pri njih komaj polovico vseh srednješolcev v tem delu Slovenije.

»Pozitivno je, da upada vpis v splošne in gimnazijske programe, očitno se je ljudi del medijske kampanje le prijel. V Šaleški dolini potrebujemo dva knjižničarja v desetih letih, ne pa 50. Po drugi strani pa imamo 50 šolanih rudarjev, potrebovali bi jih pa 300. Trend se zdaj, tudi zahvaljujoč medijem, postopoma premika v smeri tehničnih poklicev,« pravi Kotnik. »Da bi imeli več otrok, kar bo nujno ne le zaradi potreb naše šole, bo treba početi vse kaj drugega kot pisati in se pogovarjati po telefonu,« napol v šali doda.

Podjetja se znajdejo po svoje

ŠC Velenje je znan po tesnem sodelovanju z Gorenjem in premogovnikom, zato so jim potrebe gospodarstva dobro znane. Gorenje, denimo, šolskemu centru pomaga z opremo in predavatelji, ki prihajajo iz tovarne, šolski center pa skozi svoj izobraževalni proces podjetju pomaga po svojih močeh s kakšno uporabno raziskavo in podobnim.

Tako kot marsikateri mali podjetnik in obrtnik najbolj zaupa kadrom, ki jih je takoj po šolanju usposobil sam, se za notranje izobraževalne procese odločajo tudi veliki, ki zaposlujejo vrhunske strokovnjake na svojih področjih.

Izobraževalni sistem bi moral nameniti več poudarka strokovni praksi.

Tako v ljubljanskem farmacevtu Leku z veliko odgovornostjo vlagajo v znanje in svoje zaposlene usposabljajo tako znotraj same družbe kot znotraj celotne skupine Sandoz. Podobno velja v novomeški Krki, kjer se sistematično lotevajo razvoja ključnih in perspektivnih zaposlenih, ki jih s pomočjo mentorjev pripravljajo na prevzemanje najodgovornejših nalog v podjetju. Lani je bilo v Krkin program ključnih in perspektivnih kadrov vključenih 1221 zaposlenih ali 11,3 odstotka celotne Krkine ekipe. Za potrebe svojega podjetja so razvili tudi Krkino šolo vodenja, ki jo sestavljajo trije programi za različne ravni vodenja: mednarodna šola vodenja, šola za operativno raven vodenja in program za osnovno raven vodenja.

Pexels

Kako se na trgu dela kaže odzivnost šolstva

»Odzivnost izobraževanja na spremembe družbe in potrebe trga dela; vpeljava ozkih specializacij, ki jih ponuja poklicno izobraževanje.« To je ena od devetih prednostnih nalog, ki si jih je pod ministrico Majo Makovec Brenčič postavilo ministrstvo za izobraževanje znanost in šport.

Na vprašanje, kako usposobljeni za delo prihajajo ljudje s poklicnih, srednjih šol in fakultet, smo z zavoda za zaposlovanje dobili odgovor, ki se nanaša predvsem na tehnične poklice: »Opravljanje nekaterih, predvsem tehničnih poklicev zahteva specifična znanja, ki jih kandidat za opravljanje poklica pridobi šele z določenimi delovnimi izkušnjami.«

Pozitivno je to, da upada vpis v splošne in gimnazijske programe. V Šaleški dolini potrebujemo dva knjižničarja v desetih letih, ne pa 50. Po drugi strani pa imamo 50 šolanih rudarjev, potrebovali bi jih pa 300.

Kako zelo so pomembne delovne izkušnje in poklicno specifična znanja, kažejo tudi odgovori delodajalcev na vprašanje iz Napovednika zaposlovanja, kakšen je vzrok, da so delodajalci imeli težave z iskanjem kandidatov za določene poklice. Delodajalci so v raziskavi izpostavili, da so v 72 odstotkih primerov težavnih zaposlitev težave izhajale iz pomanjkljivosti kandidatov. Med temi so na prvem mestu navedli delovne izkušnje (44 odstotkov), sledita pomanjkanje poklicno specifičnih znanj (30,7 odstotka) in neustreznost izobrazbe (30,3 odstotka).

Delodajalci imajo v omenjeni raziskavi možnost napisati sporočilo, ki se nanaša na trg dela ali raziskavo. Ena od kategorij tovrstnih sporočil se nanaša na predloge za sistemske rešitve neskladij na trgu dela. »Med njimi zasledimo tudi take, ki se nanašajo na šolski sistem. Po mnenju delodajalcev bi moral biti ta bolj prilagojen potrebam na trgu dela, saj bi izobraževalna mesta, usklajena s potrebami trga dela, zmanjšala deficite in suficite na trgu dela,« pravijo na zavodu.

Prav tako bi po mnenju nekaterih delodajalcev izobraževalni sistem moral nameniti več poudarka strokovni praksi. Nekateri omenjajo predlog za vnovično uvedbo vajeništva, drugi opozarjajo, da imajo kandidati za prosta delovna mesta po zaključku šole premalo strokovnega, praktičnega znanja.

Pexels

Koga zares išče trg

Da se je Slovenija pobrala iz krize, se pozna tudi na trgu dela, stopnja anketne brezposelnosti v prvem četrtletju je znašala 7,8 odstotka. V drugem četrtletju je Statistični urad Slovenije registriral nekaj več kot 16.000 prostih delovnih mest, to je 11,2 odstotka ali 1620 več kot v prejšnjem četrtletju.

Medtem ko se vlada trudi tujim vlagateljem predstavljati Slovenijo kot zeleno referenčno državo v digitalni Evropi, stanje na trgu dela takšne slike še zdaleč ne kaže. Največ prostih delovnih mest na ravni Slovenije je bilo v drugem četrtletju letos v predelovalnih dejavnostih (okoli 3500) in gradbeništvu (nekaj več kot 3200). Tudi podatki za julij niso dosti drugačni, delavci za preprosta dela v predelovalnih dejavnostih so bila najbolj iskana poklicna skupina (delodajalci so jih potrebovali kar 650), na drugem mestu so bili vozniki težkih tovornjakov in vlačilcev (426), na tretjem pa učitelji razrednega pouka, kar 378 prostih delovnih mest je bilo zanje. Kotnik je torej imel prav, ko je ugotovil, da trg dela prav veliko knjižničarjev ne potrebuje, no, vsaj med deset najbolj iskanih poklicev v juliju se niso uvrstili. Primerjava prostih delovnih mest med letošnjim in lanskim julijem kaže, da bistvenih razlik med letošnjimi in lanskimi poklici ni bilo. V letošnjem juliju so se med prvih deset uvrstili še zidarji in kuharji, ki pa so bili v lanskem juliju uvrščeni le malo za prvouvrščenimi desetimi poklici. Je pa število prostih delovnih mest, ki so jih delodajalci letos sporočili zavodu, bistveno večje, kot je bilo lani.