Bo ruski obrat škodoval Evropi?

Novo leto. Minus dvajset stopinj Celzija. Ledenemu mrazu navkljub je bilo v rafineriji v mestu Daqing na severovzhodu Kitajske zelo živahno. Po novozgrajenem 941,8 kilometra dolgem delu naftovoda iz Rusije so pritekli prvi litri nafte. Nafta je začela prihajati v velikih količinah – 600.000 sodov na dan! Novi naftovod lahko na Kitajsko pripelje 15 milijonov ton nafte na leto, kar je podvojitev zmogljivosti. Prvi naftovod med državama je uradno začel delovati pred sedmimi leti (prav tako 1. januarja).

Dogovor med zmajem in medvedom

Rusija se tako na novo umešča na energetskem trgu. Svoj posel z nafto in zemeljskim plinom poskuša vezati predvsem na Kitajsko, največjo svetovno porabnico energentov, ki prehaja od premoga k drugim gorivom. To je novi korak na poti preoblikovanja geopolitičnega razmerja moči, odkar sta se Kitajska in Rusija pred dvema desetletjema dogovorili o energetskih projektih. Medtem je v gradnji tudi prvi ruski plinovod proti Kitajski. Tri tisoč kilometrov dolg Gazpromov projekt naj bi začel zemeljski plin na Kitajsko pošiljati konec prihodnjega leta. Gre za izjemen skupni projekt največje izvoznice zemeljskega plina in največje porabnice na svetu.

Evropa se je zavezala k zmanjšanju odvisnosti od ruskega plina, a od takrat ga Nemčija iz Rusije uvozi vsako leto več – lani za 7,1 odstotka.

Gazprom je do zdaj s svojim zemeljskim plinom zadostoval za tretjino potreb Evrope in si seveda želi tudi v prihodnje obvladovati ta dobičkonosni trg, a zadnja rusko-ukrajinska kriza je spet pokazala, kako hitro države v želji po doseganju političnih ciljev posežejo po gospodarskih ukrepih in grožnjah. Rusija je kmalu zagrozila, da bo zaprla pipo proti Ukrajini, prek katere pride v Evropo polovica plina, hkrati je plin tudi podražila (Rusija plina v Evropi ne prodaja po enotni ceni, ampak so cene za posamezne države različne). Za Rusijo je izvoz nafte in plina steber stabilnosti in v prepirih z EU se seveda postavlja vprašanje, kdo bi izgubil največ, če bi se zgodila popolna prekinitev izmenjave. Kratkoročno seveda Evropa, še posebno če bi jo tak dogodek ujel nepripravljeno sredi zime, a dlje kot bi takšne razmere trajale, bolj bi to bolelo tudi Rusijo, ki brez naftnih in plinskih prihodkov ne more preživeti. Sporočilo iz Rusije je bilo jasno: Mi preživimo eno leto brez prihodkov iz posla z vami, vi brez našega plina in nafte ne preživite niti en mesec! Sredi zime z nenadno ustavljeno dobavo ruskega plina bi se večina evropskih držav znašla v težavah v pičlih dveh tednih. Slovenija bi se po besedah ruskega (!) analitika Petra Puškareva v težavah znašla še prej, v desetih dneh, saj iz Rusija prihaja 40 odstotkov našega plina.

Ob ruskih grožnjah je Evropa sama sebi sveto obljubila, da bo zmanjšala odvisnost od muhaste partnerice, a druge izbire niso poceni (odkar si EU prizadeva za zmanjšanje odvisnosti od ruskih energentov, je Nemčija kot največja predstavnica le še povečala letno količino plina, ki ga uvaža iz Rusije – lani za 7,1 odstotka). Idej in načrtov, kako zmanjšati odvisnost, je veliko, a konkretnih korakov za zdaj še ni bilo, predvsem pa je ruski Gazprom med evropskim govorjenjem o diverzifikaciji virov potiho z večjimi evropskimi odjemalci sklepal nove velike posle, ponujal popuste in večino držav še bolj vezal nase. Dolgo se je govorilo o velikopoteznem načrtu plinovoda Nabucco, ki naj bi pripeljal plin iz Srednje Azije, Zakavkaza in Bližnjega vzhoda v Srednjo Evropo in na Balkan (v Sloveniji smo se medtem bolj navduševali nad ruskim projektom Južni tok), a je nato leta 2013 vse obstalo na mrtvi točki.

Rusija je po novem letu podvojila zmogljivosti dobavljanja nafte kitajski, v gradnji pa je tudi prvi plinovod.

Drugi ukrep naj bi bili terminali za utekočinjeni zemeljski plin. Prav v teh dneh poteka vroča razprava o gradnji takšnega terminala na otoku Krku (Slovenci smo se že pred leti odločili, da takega terminala v Kopru ne bomo gradili). EU projekt močno podpira, oglasile so se že tudi ZDA, ki prav tako menijo, da bi to bil dober ukrep (seveda, saj želijo tudi ZDA zmanjšati vpliv Rusije na regijo, hkrati pa bi z veseljem služile z dovažanjem svojega utekočinjenega plina). Toda jasno je, da so to le politični in geostrateški cilji, saj bi bila takšna preskrba s plinom dražja od tiste prek ruskega plinovoda. Simbolična je bila odločitev Litve, ki je bila prej povsem odvisna od ruskega plina, nato pa je začela del plina uvažati iz Norveške, lani pa so tja prispele prve pošiljke plina iz ZDA.

Toda za zdaj smo še vedno v soodvisnem partnerstvu. Evropi še ni uspelo močno zmanjšati svoje odvisnosti od ruskega plina, toda rusko povezovanje s Kitajsko pomeni močnejše karte v rokah Rusije – posebno ko bo že zgrajen plinovod do Kitajske in bo imela Rusija več možnosti izbire, komu in po kakšnih cenah bo prodajala svoj plin. Že zdaj je z novim naftovodom in okrepljenim trgovskim sodelovanjem s Kitajsko opazen vpliv na prodajo nafte Evropi. Že letos bo iz pristanišča na Primorskem na pot proti Evropi odplulo manj naftnih tankerjev kot v prejšnjih letih. Višja pogajalska moč lahko vodi do višjih cen v Evropi (kjer smo zaradi odvisnosti od uvoza že tako v slabem položaju; povprečno energente plačujemo precej dražje kot Američani, kar seveda vpliva na konkurenčnost na drugih področjih).

Reuters

Od stare dame proti zmaju

Že lani se je položaj Rusije na energetskem področju zelo izboljšal. Načrpala je rekorde količine nafte in zemeljskega plina, cena nafte so se zvišale, izvoz plina v Evropo se je še povečal na rekordne ravni kljub evropskemu besedičenju o zmanjšanju odvisnosti od ruskega plina. To ji omogoča tudi večja vlaganja v energetsko infrastrukturo in izboljšanje položaja v prihodnosti, povezava s Kitajsko pa se za zdaj izkazuje za odlično. Rusija je polna surovin, Kitajska pa kot največja svetovna tovarna potrebuje vse več surovin, hkrati pa ima dovolj denarja, da nekatere energetske projekte sofinancira skupaj z Rusijo.

97 dni bi Slovenija lahko pokrila izpad dobave nafte s svojimi naftnimi rezervami.

Rusija se torej od »stare dame« obrača proti zmaju. Čeprav si državi delita najdaljšo kopensko mejo na svetu, sta se od nekdaj obračali vsaka na svojo stran – Rusija proti Evropi, Kitajska proti Aziji in v preteklosti je bilo med njima veliko nezaupanja, vzponov in padcev v medsebojnih odnosih – posebno znana je bila nenaklonjenost med voditeljema Nikito Hruščovom in Mao Cetungom. Bo takšno povezovanje škodovalo Evropi?

Večina velikih Gazpromovih pogodb z evropskimi državami bo potekla v letih med 2021 in 2035. Takrat se bo pokazalo, kako resno Evropa misli z zmanjšanjem odvisnosti od Rusije, a ta si s spremembo svoje politike ter usmeritvijo proti Kitajski in Aziji izboljšuje svoj pogajalski položaj. Po mnenju analitičarke Laure Solanko iz Banke Finske je ob velikem povečanju prihodkov, ki si jih Rusija obeta od Kitajske, prav večja pogajalska moč v ključnih trenutkih tisto, kar pridobi v odnosu z Evropo. V običajnih razmerah se ni bati, da bi se Rusiji bolj izplačalo oskrbovati Kitajsko kot Evropo, saj nafte in zemeljskega plina iz zahodne Sibirije preprosto ni ekonomsko smiselno pošiljati na vzhod. Surovine iz tega dela bodo še naprej namenjene v Evropo, le da bi Rusijo začasna ustavitev teh tokov bolela precej manj kot v preteklosti.

Bo torej Evropa postala žrtev nove ruske usmeritve in bo v prihodnosti morala za energente plačevati precej več ali pa bo vendarle sposobna ohranjati prijateljske odnose z Rusijo in si znala izpogajati znosne cene ruskih energentov?

Reuters

Slovenske naftne rezerve

Po besedah direktorja Antona Zakrajška so na Zavodu RS za blagovne rezerve pripravljene varnostne (obvezne) rezerve naftnih derivatov. Ker v Sloveniji nimamo rafinerije, je vzdrževanje zalog surove nafte nesmiselno, zato vzdržujemo le zaloge končnih produktov (neosvinčen motorni bencin, dizel, kurilno olje, letalsko gorivo). Zavod vzdržuje količino varnostnih zalog za nekaj več kot 90 dni povprečne dnevne porabe vseh naftnih derivatov preteklega koledarskega leta. Konec leta 2017 je imel zavod približno 603.000 tone skupnih zalog naftnih derivatov (87 odstotkov v fizični obliki, 13 odstotkov pa je zagotovljenih z opcijskimi pogodbami). Od fizičnih zalog jih je 80 odstotkov uskladiščenih v Sloveniji, tako v naših lastnih skladiščih kot tudi v skladiščih slovenskih energetskih podjetjih. Preostalih 20 odstotkov fizičnih zalog je v tujini pri znanih in zanesljivih skladiščnikih (Nemčija, Madžarska), na območjih z razvejeno logistično infrastrukturo (ladijski, cestni in železniški promet) ter v naftnih družbah, ki naš trg preskrbujejo z naftnimi derivati na svojih bencinskih servisih. Naša zaloga pomeni približno 97 dni varnostnih zalog.

Del zalog, ki so skladiščene skupaj z drugimi naftnimi družbami, se nenehno sprotno obnavlja (pogodbe o skladiščenju in obnavljanju), del zalog pa z javnimi razpisi obnavljamo praviloma na pet let.

Anton Zakrajšek pravi, da količin za zdaj ne prilagajajo glede na geopolitične razmere v svetu, zato tudi rusko-kitajsko povezovanje ne bo vplivalo na povečanje rezerv.