Bo Nobelova nagrada pomagala revnim?

Abhijit Banerjee, Esther Duflo in Michael Kremer si Nobelove nagrade niso prislužili s kakšnim izjemno zapletenim ekonometričnim teoretičnim modelom, ki bi dokazoval skrito zakonitost, po kateri delujejo vsa gospodarska gibanja. Ne, ravno nasprotno. Prestižno priznanje so prejeli za svoje delo na področju boja proti revščini, ki pa so se ga lotili z izjemno empiričnim pristopom. Menijo namreč, da zgolj na teoriji utemeljene politike pomoči revnim pogosto ne prinesejo prav nobene koristi, včasih lahko celo škodujejo.



Izkušnje italijanskega avtorja Ernesta Sirollija, ki se že od mladih nog ukvarja s pomočjo nerazvitemu svetu, pričajo, kako napačno se odločamo pri pomoči, ker ne poznamo stanja na terenu, ampak ravnamo na podlagi lastnih predpostavk, do katerih smo prišli med razmišljanjem v kabinetu sredi razvitega sveta. Sirolli je pri svojem prvem projektu, ki naj bi pomagal lajšati lakoto v Afriki, sodeloval z italijansko organizacijo, ki je v Zambiji načrtovala gojenje zelenjave. Prispeli so v zambijsko naselje, opremljeni z orodjem, semeni in zvrhano mero entuziazma. Malo jih je begalo le, da lokalni prebivalci tega entuziazma niso delili z njimi. Prav nobene pripravljenosti ni bilo za sodelovanje pri projektu. Ni šlo drugače, kot da so domačinom plačevali, da so sadili bučke, paradižnike in drugo zelenjavo ter skrbeli za pridelek.

»Ha, poljedelstvo v tem podnebju je enostavno,« si je mislil Sirolli, ko je videl, kako ob veliki količini sonca rastline hitro rastejo, plodovi pa dosegajo izjemno velikost. Veselje med italijansko odpravo je bilo vedno večje, med vaščani pa še vedno ni bilo nikakršnega navdušenja. In ko je le še malo manjkalo do prvega obiranja pridelkov … je pridrvela horda nilskih konjev in požrla vse, kar je bilo užitnega, ter pomendrala vse drugo. »Ojoj, to je katastrofa,« so jadikovali italijanski udeleženci projekta, medtem ko so Zambijci zgolj skomignili z rameni in dejali: »Ja, zato se niti ne trudimo s kmetijstvom.«



Ernesto Sirolli se je držal za glavo, a kakor šaljivo pove, je ob pogledu na to, kaj v Afriki delajo druge odprave, od Francozov, Angležev do Američanov, postal skoraj ponosen na dosežek Italijanov: »Mi smo vsaj nahranili nilske konje!«

Preverjanje na terenu

Njegova osrednja ugotovitev iz izkušnje je bila, da bi namesto tuhtanja in izmišljanja velikih načrtov morali najprej prisluhniti in preizkusiti stvari na terenu. In prav to so storili letošnji trije Nobelovi nagrajenci za ekonomijo. Namesto velikopoteznim načrtom in kovanju enovitega odgovora na pereče vprašanje revščine v današnjem svetu so se posvetili posameznim problemom, ki jih vidijo kot najbolj aktualne. Vsi trije verjamejo, da se je boja proti revščini treba lotiti ne zgolj z velikimi političnimi rešitvami, ki naj bi enovito poskušale izboljšati položaj vseh revnih, ampak s številnimi drobnimi rešitvami, ki se bodo nanašale na vsako težavo posebej. Ob tem so največji poudarek dali empiričnim ugotovitvam; vse rešitve so poskušali preveriti na terenu, z opazovanjem in preizkušanjem so poskušali razumeti vzroke, zakaj se revni odločajo tako, kot se, in najti pristope, ki bodo dosegli konkretne spremembe.



Esther Duflo, francosko-ameriška ekonomistka, je stara 46 let in tako najmlajša dobitnica Nobelove nagrade za ekonomijo ter za Elinor Ostrom šele druga ženska, ki je prejela priznanje v tej kategoriji. Abhijit Banerjee, rojen v Indiji, zdaj pa tako kot Duflo zaposlen na prestižni ameriški univerzi MIT, je njen partner tako pri znanstveno-raziskovalnem delu kot zasebno (zbližala sta se prav pri poklicnem delu). Skupaj sta opravila več kot dvesto t.i. randomiziranih kontroliranih raziskav s področja revščine, večinoma v Indiji. Ugotavljala sta na primer, kaj pripomore k temu, da učitelji v manj razvitem svetu kakovostno opravljajo svoje delo, kaj izboljša učni uspeh otrok v tem delu sveta, zakaj se ljudje ne odločajo za bolj smiselno porazdelitev porabe svojih prihodkov in kako izboljšati vključitev lokalnega prebivalstva v programe, ki naj bi jim pomagali. Od vsega začetka je z njima sodeloval tudi tretji nagrajenec – Michael Kremer.

Štejejo dokazi

Ogrodje njunega dela je prepro­sto. Različne rešitve posameznih lokalnih problemov ali spodbude prebivalstva k smotrnejšemu ravnanju preizkusita v praksi, tako da se reševanja istega problema v različnih skupnostih lotita z različnimi pristopi. Nato podrobno spremljata učinke vsakega posebej in na podlagi dogajanja na terenu začrtata naslednje korake. Ne glede na to, kako odličen se zdi neki načrt, ga opustita, če izkušnje kažejo, da rezultati niso v skladu s pričakovanji. In obratno – če neki program daje odlične rezultate, ga okrepita, čeprav se v teoriji zdi, da bi se dalo najti boljše rešitve. Kljub temu da ne iščeta splošnih zakonitosti, pa sta med poskusi vendarle opazila nekatera izstopajoča dejstva, ki so v nasprotju s pričakovanji. Ugotovila sta, da bolj ko so ljudje revni, bolj verjetno je, da prihodka ali pomoči ne bodo porabili za tisto, kar bi bogatejši videli kot najbolj smotrno in najbolj potrebno. Bolj ko ljudje živijo v bedi, bolj očitno poskušajo na to pozabiti, ne pa se s tem spopasti. Kar se zdi na prvi pogled nesmiselno, je vendarle mogoče razumeti; če so ljudje tako globoko v težavah, da sploh ne vidijo mogoče rešitve, se zanjo pač ne trudijo, ampak si skušajo le lajšati trenutno trpljenje. Tako sta Duflojeva in Banerjee ugotovila, da zelo revni prihodke usmerjajo predvsem v stvari, ki preganjajo dolgčas. Ne glede na to, kako nujno potrebujejo hranljiva in zdrava živila ter zdravila in potrebščine za bolj zdravo življenje, so njihove prioritete pogosto nakup televizorja ter udeležba na različnih slavjih in lokalnih dogodkih, ki poživijo njihov vsakdan. Tudi pri hrani se pogosteje odločajo za premalo hrane in premalo zdrava in hranljiva živila, saj raje izberejo dražje, okusnejše izdelke. Oziroma kakor sta zapisala v svoji knjigi: »Revni se ne trudijo le pridobiti kalorije, da bodo preživeli še kakšen dan dlje, ampak se trudijo tudi najti načine, da bodo imeli razlog, zaradi katerega bodo sploh hoteli živeti dlje.«



Prav zaradi takšnega načina razmišljanja in ravnanja sta ugotovila, da pogosto tisti najbolj potrebni pomoči potrebujejo še dodatno spodbudo, da izkoristijo to, kar jim je na voljo.

Je to etično?

Pri svojem delu imata seveda opravka tudi s kritiki. Nekateri so jima celo očitali, da njuno delo ni dovolj humano, češ da revni niso in ne smejo biti poligon za eksperimente. Treba jim je pomagati, kolikor zmoremo, ne pa jih deliti v skupine in nekaterim pomagati na ta način, drugim na drug način, tretjim pa sploh ne, samo zato, da lahko primerjamo rezultate. Revni so vendar najbolj ranljiva družbena skupina. A njun pristop seveda ni namenjen izkoriščanju revnih za čim lažje pisanje strokovnih člankov, ampak prav za to, da bi jim čim lažje izboljšali življenje, tako tistim, ki so del poskusa, kot vsem drugim, ki bodo zaradi tako pridobljenih ugotovitev v prihodnosti deležni učinkovitejše pomoči. Svoj pristop sta zasnovala po vzoru kliničnih študij iz medicine, kjer nova zdravila prav tako najprej testirajo na različnih skupinah pacientov, med katerimi nekateri dobivajo novo zdravilo, drugi pa zgolj placebo, torej zdravilo brez zdravilne učinkovine. In tudi tam tovrstne poskuse izvajajo na bolnih, torej najbolj ranljivih, prav z namenom, da se pomaga njim in vsem tistim, ki bodo v prihodnosti zaradi tega lahko pridobili dostop do učinkovitejših zdravil.



In prav s takim pristopom sta ugotovila, da najranljivejši pogosto ne izkoristijo niti zastonj ponujene pomoči, ker so tako obremenjeni s prebijanjem iz dneva v dan, da se ne ubadajo s tveganji, ki jih še ne čutijo prav danes. Tako sta ugotovila, da program brezplačnih cepiv ni dosegel želenega učinka, ker starši otrok preprosto niso pripeljali na cepljenje. Takoj ko so dodali spodbudo, da so hkrati prejeli še nekaj hrane, se je stanje drastično spremenilo; otroci so začeli množično prihajati na cepljenje.

Michael Kremer Foto Harvard

Skrb za izobrazbo

Michael Kremer, prav tako zagovornik empirično preverjenih rešitev, je tako na področju revščine kot zdravstva in varovanja okolja prišel do nekaterih netipičnih predlogov, kako se lotiti določenih problemov. Eden takšnih je bil povezan s problemom divjih lovcev, ki nelegalno morijo slone zaradi njihovih oklov. Namesto dodatnih ukrepov, ki bi preprečevali dostop do slonov, in dodatnega nadzora, je pomislil, bi bili najbolj učinkoviti ukrepi tisti, ki bi divjim lovcem zmanjšali njihov dobiček, zaradi česar bi krivolov postal manj privlačna dejavnost. Zgolj boljši ukrepi za varovanje slonov namreč pomenijo, da sicer divji lovci težje pridejo do svojega plena, a hkrati to poviša cene oklov na črnem trgu, kar postane za divje lovce le še bolj vabljivo. Po njegovih ugotovitvah bi bila bolj učinkovita državna politika, ki bi jasno napovedala, da bo, če bodo divji lovci še naprej desetkali populacijo slonov, takoj trg preplavila z vsemi zaseženimi okli in jim na črnem trgu s tem tako močno znižala cene, da si divji lovci s prodajo svojih ne bodo povrnili niti stroškov lova.



Njegovo delo je bilo zlasti učinkovito na področju zdravstva in šolstva med najrevnejšimi prebivalci. Eden njegovih večjih projektov je bil v Keniji, kjer je sistem odpravljanja notranjih zajedavcev pri otrocih povezal s šolskim sistemom. Tako so lahko zelo natančno sledili, kakšen je učinek tega ukrepa v šoli; koliko se je zmanjšala odsotnost od pouka v razredih, kjer so ta ukrep izvedli, in kako je vplival na splošni učni uspeh razreda v naslednjih semestrih. Ugotovil je, da je bil to eden najcenejših in najučinkovitejših ukrepov za zmanjševanje odsotnosti v šoli.

Delo vseh treh nagrajencev je tako že do zdaj pomagalo milijonom revnih po svetu, podelitev nagrade pa hkrati usmerja posebno pozornost na področje njihovega dela. Zaradi tega so tudi sami že izrazili pričakovanje, da bo v prihodnjih letih med ekonomisti in drugimi akademiki to področje postalo bolj privlačno za raziskovanje, kar bi lahko pripomoglo k novim, še učinkovitejšim ukrepom za pomoč najrevnejšim.