Bo Balkan kdaj kot Skandinavija?

Če v Googlov iskalnik novic vtipkamo srbske/hrvaške pojme »Srbija«, »Hrvatska« in »rat« (vojna), ta vsemogočni spletni iskalnik v 0,68 sekunde izbruha osupljivih 163.000 zadetkov. Nestabilno območje nekdanje države, kjer se srečujejo različne etnične skupine, verstva in interesi velikih velesil, spet prevevajo duhovi preteklosti. Nacionalisti so se spet dokopali do mikrofonov, trgovci z orožjem si znova manejo roke, militaristi pa dobivajo prostor na naslovnicah časopisov.

Ta prostor je od nekdaj interesno območje slovenskega gospodarstva. Slovenski izdelek tudi četrt stoletja po razpadu skupne države na tem območju še vedno uživa ugled nečesa kakovostnega in zanesljivega, kot se za malo Švico tudi spodobi. Lani v desetih mesecih je skupni presežek slovenskega izvoza nad uvozom iz šestih držav, ki so nastale iz pokojne federacije, presegal 1,2 milijarde evrov. Toliko znaša tržna kapitalizacija Petrola in Telekoma Slovenije skupaj. Povedano drugače, če bi slovenski izvozniki dali na kup ves svoj lanski presežek na Zahodnem Balkanu in šli na borzo, bi lahko pokupili vse delnice omenjenih dveh podjetij.

Aleš Mozetič, lastnik vodilne pekovske družbe v Srbiji: »Dejstvo je, da je Srbija izjemno naklonjena tujim naložbam, zavedanje vrhovne oblasti, da brez naložb ne bo napredka, se pozna na vseh ravneh.«

Črne napovedi nekaterih – tudi uglednih – zahodnih analitikov, da se po prihodu Donalda Trumpa na oblast, z njegovo naklonjenostjo do Putina in odklonilnim odnosom do zveze Nato, na Balkanu že slišijo vojni bobni, je treba jemati z zdravo mero soli. Tako pravi Aleš Mozetič, direktor in solastnik pekarske družbe Don don, ki je bil med vodilnimi peki na Hrvaškem in prvi v Srbiji že pred prevzemom Pekarne Grosuplje leta 2015: »Že leta živim in delam v Srbiji, natančneje v Beogradu, in mirno lahko rečem, da tu na terenu ni nikakršnih napetosti ali odklonilnega odnosa do nas kot podjetja v tuji lasti.«

Pretrese, ki so zaznamovali zadnje tedne, Mozetič razume kot rezultat političnih igric pripadnikov opcij, ki jim trenutno v politični tekmi ne kaže najbolje in potem poskušajo z zaostrovanjem retorike pritegniti pozornost javnosti. »Kot človek, ki te kraje dobro pozna, verjamem, da niti približno ni več duha iz 90. let. Ljudje se še dobro spomnijo posledic vojne, poleg tega pa nihče nima sredstev, da bi zakuhal še kakšno,« meni sogovornik.

Investitorji so plahe ptice, ne marajo bobnov

Kako v državo, kjer vsak teden kakšen časnik objavi naslovnico z novim kosom orožja, ki so ga dobili od velikih zaveznikov, pritegniti vlagatelja? Mozetič se strinja, da nekomu, ki razmišlja, da bi v Srbijo vložil svoj denar, zdaj ni najlaže pri srcu. »Mi smo sem prišli leta 2008, ko so bile ulice polne protestnikov zaradi Kosova, res ni bilo prijetno, a to je tako območje, kjer se vedno kaj dogaja. Dejstvo pa je, da je Srbija izjemno naklonjena tujim naložbam, zavedanje vrhovne oblasti, da brez njih ne bo napredka, se pozna na vseh ravneh,« dodaja Mozetič.

Borut Šuklje, lobist in svetovalec tujim investitorjem na območju Balkana: »Med potencialnimi investitorji je čutiti omahovanje. Kdor regijo bolje pozna, na vse to gleda bolj racionalno. Tisti, ki jo manj poznajo in imajo pred seboj investicijski 
načrt, pa vse skupaj razumejo bolj usodno.«

Tudi Borut Šuklje, nekdanji minister in prvi slovenski veleposlanik v Srbiji in Črni gori, ki danes svetuje tujim investitorjem v Srbiji, opozarja, da so ljudje z denarjem prestrašena bitja, ne poslušajo radi napovedi vojn: »Med potencialnimi investitorji je čutiti omahovanje. Kdor regijo bolje pozna, na vse to gleda bolj racionalno. Tisti, ki jo manj poznajo in imajo pred seboj investicijski načrt, pa vse skupaj razumejo bolj usodno.«

Investitor, ki se vendarle odloči za vstop na srbski trg, pa poleg siceršnjih bonbončkov v obliki subvencij, ki jih ponuja država, v nemirnem času želi tudi zagotovila najmočnejših igralcev v državi. Kot primer je Šuklje navedel nemško skupino Tönnies. Ta v Srbiji načrtuje deset prašičjih farm v skupni vrednosti 300 milijonov evrov, a se v projekt ni spustila, dokler niso slišali želenih zagotovil premiera Aleksandra Vučića.

Bolj kot vojna regijo ogroža kriminal

Kosovar Haki Abazi je ena od tipičnih zgodb o uspehu človeka z Balkana. Abazi, ki je doštudiral v Prištini, je namreč direktor ameriškega Rockefeller Brothers Fund (RBF), ki je pristojen za območje Balkana, ima pisarno v New Yorku, večji del leta pa živi in dela na območju nekdanje Jugoslavije. RBF je več kot 800 milijonov evrov vreden sklad, ki na Zahodnem Balkanu pomaga pri razvoju nevladnih organizacij in trajnostnega gospodarstva.

Haki Abazi, direktor Rockefellerjevega sklada za Balkan: »Če bi začeli te različnosti slaviti in jih uživati, namesto da se zaradi njih delimo in sovražimo, bi lahko dvignili Balkan na raven, s katere bi zlahka tekmoval s katerokoli regijo v EU.«

Zdi se, da je Balkan obtičal v igrah moči, v katerih že tako šibke in komaj delujoče demokratične sisteme spodjedajo interesi kleptokratskih in v številnih primerih kriminalnih omrežij. »Ta omrežja so nadaljevanje procesa dezintegracije Jugoslavije, vojnega dobičkarstva in spornih privatizacij. To je vse en proces, samo faze so različne,« pravi Abazi. Tak kaos se pozna na razsutem ekonomskem sistemu, iz tega izhaja razsut šolski in zdravstveni sistem. »Imamo zelo tanek sloj bogatih in veliko množico revnih. Srednji razred izginja in se seli iz regije, odhajajo najbolj prodorni, izobraženi in mladi strokovnjaki, to je velik problem za regijo,« svari Abazi.

V času, ko se vsak boji vsakogar in sta nacionalizem in sovražni govor dobila domovinsko pravico po vsem svetu, je na mestu vprašanje, kaj nas v regiji v resnici najbolj ogroža. »Korupcija in kriminal. To sta največji nevarnosti za vse države v regiji. Korupcija in kriminal vodita v rušenje gospodarstva, omogočata trgovino z ljudmi, jemljeta moč ljudem in najbolj propulzivne silita v odhod v tujino ter ne nazadnje lahko pripeljeta do vojne,« pravi regionalni šef sklada RBF.

Na koncu predora je svetloba

V nasprotju s strokovnjaki, ki regiji prerokujejo zgolj črno prihodnost, Abazi vendarle vidi luč na koncu predora. Ukvarja se s stvarmi, ki so skoraj nepredstavljive komurkoli, ki Balkan vsaj bežno pozna. Sklad, ki ga upravlja, namreč spodbuja skrb za okolje na Balkanu in odmik od fosilnih goriv k trajnostnim obnovljivim virom, vetrni, solarni in geotermalni energiji.

»Rockefellerjevi so prvi dokaz, da je ta premik mogoč. Če primerjamo stoletje na Balkanu in stoletje družine Rockefeller, dobimo dve različni sliki. Rockefellerjevi so se povsem umaknili iz fosilnih goriv, s katerimi so obogateli, v nove, do okolja prijazne tehnologije in projekte. To je edini planet, ki ga imamo, tega se moramo zavedati. Poleg tega imamo cenejše in bolj dostopne vire energije, ki podpirajo tudi demokratizacijo energetskega sektorja na Balkanu,« poudarja Abazi. Premik k bolj demokratičnim tehnologijam pridobivanja energije bo ljudem dal cenejšo energijo, ne bodo več tako odvisni od političnih sistemov, ki upravljajo energetski sistem, in življenjska doba ljudi se bo podaljšala zaradi zmanjšanega onesnaževanja s premogom.

»Balkan je edinstveno območje, kakršno je težko najti kjerkoli na svetu, še posebno pa v EU, z izjemno različnostjo, od kultur, naravnega okolja, narodnosti, tradicij do hrane, glasbe … Če bi začeli te različnosti slaviti in jih uživati, namesto da se zaradi njih delimo in sovražimo, bi lahko dvignili Balkan na raven, s katere bi zlahka tekmoval s katerokoli regijo v EU,« pravi Abazi.

Lahko Balkan kdaj postane zgleden kot Skandinavija?

»Lahko. Zelo podobno je bilo nekoč s Skandinavijo, pred 50 leti so se še sovražili, pred tem so se vojskovali, verjeli so, da je izolacija pred drugimi boljša pot k ekonomskemu razvoju kot partnerstvo. Potem pa so ustvarili nordijski svet, ko so ugotovili, da je veliko bolje, učinkoviteje in ceneje imeti povsem integriran energetski sektor, infrastrukturo in podobno. Da je bolje sodelovati kot se neprestano deliti,« je optimističen naš sogovornik, gastarbajter iz New Yorka na začasnem delu na Balkanu.

Pexels