Bela knjiga – začetek konca blokad ali konca EU

Belo knjigo o prihodnosti Evropske unije beremo kot odgovor na izstop Velike Britanije, pa tudi kot grožnjo evropske komisije zaradi vse pogostejših rumenih kartonov v postopkih EU, ki jih članice vlagajo kot po tekočem traku, da bi blokirale skupne politike, s katerimi se ne strinjajo. Po mnenju političnih krogov iz Bruslja je to postalo že absurdno in nevzdržno za kakršenkoli premik, medtem ko nas druge velesile prehitevajo po levi in desni. Ideja je tako, da bi določene države oblikovale koalicije in s tem v ekskluzivnih krogih odgovarjale na izzive prihodnosti, ne da bi morale pridobiti soglasje vseh članic. Dogovor bi bil zavezujoč le zanje.

Nič več skupaj za vsako ceno

Bela knjiga, sicer oblikovana kot pet scenarijev, je pravzaprav skupek predlogov v smeri povezovanja med različnimi članicami v nasprotju z iskanjem kompromisa med vsemi, kajti kot je dejala Angela Merkel februarja na Malti, »nas je preteklo leto naučilo, da bo obstala le Evropska unija različnih hitrosti, v kateri ne bodo vedno vsi sodelovali na vseh ravneh integracije«.

Predsednik evropske komisije Jean-Claude Juncker je pretekli teden v parlamentu v Strasbourgu miril strasti z zagotavljanjem, da drugi scenarij, ki predvideva le še skupen trg, kar bi s parcialnimi interesi članic skoraj gotovo vodilo v konkurenčno tekmo zniževanja standardov, ne pride v poštev, ker da je Evropa veliko več kot le skupen trg. Čeprav po njegovih besedah bela knjiga ne pomeni konca Evrope, prah pa da je dvignila prav izjava Merklove, se zdi, da je duh že ušel iz steklenice.

Uporne članice, ki zagovarjajo večjo suverenost nacionalnih parlamentov, slavijo, druge, ki se zavedajo, da več hitrosti za gospodarstvo ne pomeni nič dobrega, menijo, da je z Evropo konec, strah pa se je naselil tudi na evropske parlamentarne hodnike. Pesimizem tam je razumljiv, pravi dr. Marko Lovec s Centra za mednarodne odnose pri FDV. »Evropa različnih koalicij pomeni, da se evropskim institucijam jemlje moč, ki se skupaj z lobističnem aparatom seli nazaj v nacionalne parlamente.«

Nekaj so želje, drugo realnost

»V naši politični skupini smo kritiki evroskepticizma in si močno želimo, da bi Evropa obstala. Toda žal je velika razlika med tem, kar si človek želi, in tem, kar je realno mogoče. Ne vemo, kako bomo dosegli skupno Evropo, ko pa gre vse narobe,« pravi Romana Tomc iz evropske ljudske stranke (EPP). Njen kolega, evropski poslanec dr. Milan Zver dodaja: »Zadnje čase so bolj glasni tisti, ki nasprotujejo večji unifikaciji. Ljudje mislijo, da je Bruselj premočen, da je regulacije preveč in da je to treba upoštevati in dati manj.« Kot pravi, Evropa nikoli ne bo trdna struktura, vedno se bo morala prilagajati duhu časa in iskati najvišjo stopnjo legitimnosti. »Integracija na silo ne gre, ker bo imela reakcija obrnjen učinek. Ko se bodo spet pojavili skupni problemi, ki bodo zahtevali skupne rešitve, bodo prišli časi kot pred desetimi leti, ko so si vsi želeli bolj integrirano Evropo,« nam je še dejal. Oba poslanca sta prepričana, da bo z manj Evrope na slabšem prav evropsko gospodarstvo.

V naši politični skupini smo kritiki evroskepticizma in si močno želimo, da bi Evropa obstala. Toda žal je velika razlika med tem, kar si človek želi, in tem, kar je realno mogoče.

Resnica je, da izkupička razprave o prihodnosti Evropske unije, ki se začenja 25. marca v Rimu, kjer bodo zaznamovali tudi 60. obletnico povezave, ni mogoče napovedati. Trenutno je gotovo le, da noben od predlaganih petih scenarijev, ki sicer niso dokončni, za slovensko gospodarstvo ni spodbuden. ZDA in Kitajska se zapirajo pred Evropo, protekcionizem pa Evropo zato sili na nove trge tretjih držav. Juncker in predsednik evropskega sveta Donald Tusk sta tako pretekli teden hitela pozivati poslance, da morajo zaradi naraščajočega protekcionizma ZDA in Kitajske čim prej najti složnost glede trgovinskih pogajanj z Japonsko in Mehiko, ker da si evropsko izvozno usmerjeno gospodarstvo ne more privoščiti pomanjkanja zunanjih trgov. Britanska premierka Theresa May pa je ta teden napovedala, da bo 50. člen lizbonske pogodbe sprožila 29. marca. S tem bo Velika Britanija uradno začela postopek izstopa iz Evropske unije.

Po besedah dr. Lovca, ki je sodeloval pri poročilu odziva Sveta Evrope na belo knjigo, trenutno kaže, da se bosta skupni trg in valuta obdržala, najverjetneje do neke mere tudi kmetijska in infrastrukturna politika, a bo za njiju na voljo manj skupnih sredstev, dopuščalo pa se bo več manevrskega prostora. Spremembe, pravi, lahko pričakujemo še naprej na ravni schengna, mobilnosti, socialne in okoljske zakonodaje, znanstveno-inovacijske politike, kar pa seveda lahko močno vpliva na skupni trg. Ta že danes v praksi nekje ni enoten, v prihodnosti bo tako glede na predloge, ki se pojavljajo v povezavi z belo knjigo, na nekaterih področjih še manj, medtem ko na drugih med koalicijami različnih držav lahko pričakujemo soglasja, ki zdaj zaradi blokad posameznih članic niso bila mogoča, kar je po mnenju gospodarstvenikov lahko tudi spodbudno.

Upoštevati je treba še, da hipotetično krepitev jedra EU v določenem okviru lahko poveča pripravljenost drugih držav na kompromise. V takšnih okoliščinah je navsezadnje Velika Britanija v sedemdesetih vstopila v Evropsko gospodarsko skupnost in druge povezave, predhodnice EU. Seveda pa bo, pravi Lovec, tudi jedro imelo težave z različnimi pogledi na redistribucijo med severnimi in južnimi članicami, kar bo vplivalo tudi na odnose z vzhodnimi. »Kot problematični običajno navajajo Madžarsko in Poljsko, vendar so trenja na primer glede redistribucije sredstev tudi med Nemčijo in Francijo, da o zunanji politiki ne govorimo,« pravi Lovec. »To dejansko pomeni, da imamo tri skupine koalicij: razvite severne države, manj razvite južne, ki si želijo več sredstev, in vzhodne, ki so politično problematične. V praksi bo pomembno, kako velika bo katera skupina, kdo bo v njej in kje bodo iskale kompromise.«

Tudi po mnenju Bojana Ivanca, glavnega ekonomista pri Analitiki GZS, pet scenarijev bele knjige ne pomeni, da bodo nastali dva ali trije bloki, ki bodo vprašanja reševali enotno, ampak se bodo okoli različnih vprašanj oblikovale različne skupine, ki bodo enotno delovale. »Ne gre nujno za izključevanje, ampak morda za sodelovanje. Hudič pa je vedno v podrobnostih. Menim, da bi bili zdaj ti detajli lahko bolj usklajeni, ker bi se kompromis usklajeval med manj članicami.«

Pixabay

Selitev centrov finančne moči

Vlogo Londona kot finančnega centra bodo po njegovih besedah nadomestili regionalni centri v Milanu, Parizu in Frankfurtu, ki bodo pridobili moč, saj se bo del finančnih storitev, ki so jih evropske in ameriške multinacionalke opravljale na londonskih borzah, preselil na to območje, kar bi moralo biti za Evropo dobra novica. Goldman Sachs je tako naprimer že preselil nekaj več kot sto zaposlenih v druga evropska mesta. Pričakuje se lahko tudi več zahtev za konsolidacijo bank, čemur je Velika Britanija doslej nasprotovala. »Pri konsolidaciji bank je v zadnjih dveh letih evropska komisija zelo popustila. Morda je bilo to taktično, ker so se izvozni trendi v države v razvoju nekoliko upočasnili in so zato potem pri javnih financah predvsem Franciji, Italiji in Portugalski večkrat pogledali skozi prste,« razlaga Ivanc.

Ali bo Evropska unija dovolila, da Italija svojega dolga ne bi poplačala in bodo finančni trgi podivjali? Nemci in Nizozemci, ki ves čas plačujejo dolgove drugih, imajo reševanja nepokornih članic dovolj.

Zanimivo bo opazovati, kako se bo Evropa odzvala na prihajajoče krize. Območje evra namreč ne pomeni zgolj enotne valute, ampak tudi delitev bremen v času krize. Bremena pa se lahko delijo le, če države več pristojnosti podelijo centralnim institucijam, ali evropski centralni banki ali kateri izmed drugih, ki so nastale med zadnjo finančno krizo, ki opazujejo finančna tveganja in preprečijo nove krize. »Danes se veliko govori o težavah italijanskih bank. Vprašanje je, ali bo Evropska unija dovolila, da Italija svojega dolga ne bo poplačala in bodo finančni trgi podivjali ali pa bo ustanovljen enotni fond za poplačilo. Narodi, ki imajo presežke, torej Nemci in Nizozemci, se temu upirajo, ker ves čas plačujejo dolgove drugih, po drugi strani pa nimajo vzvodov, da bi prisilili italijanske banke k sprejetju ukrepov za stabilizacijo,« pravi Ivanc, ki sicer meni, da je dobršen del težav, kar zadeva neenotnost in neučinkovitost, v tem, da Evropska unija razpolaga zgolj s proračunom v višini odstotka skupnega BDP vseh članic.

Enotna davčna osnova?

V povezavi z belo knjigo so se znova pojavili predlogi o konsolidirani davčni osnovi, ki jo zagovarja evropska desnica. Kot pojasnjuje Romana Tomc iz slovenskega dela EPP, ne gre za poenotenje davčne stopnje, ker je davčna konkurenca dobra stvar, ampak poenotenje osnove, ki je trenutno zelo različna. V nekaterih državah so obresti obdavčene, recimo pri nas, v drugih pa ne, zaradi česar se velik kapital seli tja, kjer ni obdavčen. »Ti premiki kapitala so hudi in pomenijo nelojalno konkurenco, zaradi česar si EPP v evropskem parlamentu prizadeva, da bi vsaj približno določili, kaj je obdavčeno in kaj ne,« pravi sogovornica in dodaja, da se prav tako pogovarjajo o poenotenju insolvenčne zakonodaje. Tudi po Ivančevem mnenju bi bila bolj enotna insolvenčna zakonodaja dobrodošla, saj gre recimo podjetje v težavah v eni državi v stečaj v enem letu, v drugih pa podjetje v enaki kondiciji lahko deluje še več let in s tem preprečuje normalen razvoj trga.

Ko govorimo o enotnem trgu, je jasno, da v Evropski uniji ni nikoli obstajal in težko da kdaj bo. Finančna industrija, recimo, sploh ni standardizirana, v vsaki državi ima različna pravila, vzajemnih skladov prav tako ne moreš prodajati kjerkoli v Evropski uniji, saj administrativne ovire onemogočajo učinkovito trženje. Tudi na drugih področjih različna zakonodaja ovira trženje blaga in storitev na določenih trgih, razlaga Ivanc, ki meni, da bi v novih okoliščinah vsaj nekatere države lahko poenotile te standarde.

Pixabay

Manj konkurenčna Slovenija

Po Lovčevem mnenju bo prihodnost prinesla pospešeno uvajanje socialne in okoljske zakonodaje, kar lahko zmanjša konkurenčnost slovenskih izvoznikov in poveča domače proizvodne stroške, kar se trenutno že dogaja slovenskim logističnim podjetjem v Avstriji. Prav tako lahko pričakujemo, da bodo neto prejemnice proračunskih sredstev, kot je Slovenija, prejemale manj denarja. »Manj razvita območja znotraj oslabljene EU bodo še manj privlačna za investitorje, politična moč v trgovinskih in drugih odnosih s tretjimi državami pa bo oslabljena,« meni Lovec.

Izkupička razprave o prihodnosti Evropske unije, ki se začenja jutri, 25. marca, v Rimu, kjer bodo zaznamovali tudi 60 let povezave, ni mogoče napovedati. Trenutno je gotovo le, da noben od predlaganih petih scenarijev, ki sicer niso dokončni, za slovensko gospodarstvo ni spodbuden.

Če bi bili optimisti, pa bi lahko rekli, da se Slovenija morda lahko naveže na jedro EU, ki bo hitreje raslo, saj bo lahko nekatere ukrepe sprejemalo brez soglasja vseh članic in tako pritegnilo več investicij. »Toda vprašati se moramo, kaj mi lahko ponudimo jedru ter ali bomo z zakonodajnimi in gospodarskimi spremembami sploh lahko tako hitro tekli,« poudarja Lovec. Po Ivančevem mnenju pa je za Slovenijo najbolje, da se naveže na države, s katerimi največ trguje, torej Nemčijo, Avstrijo, Francijo, Italijo in Hrvaško.

Socialna politika

Predlogi se pojavljajo tudi glede socialnih standardov. Britance je namreč zelo motilo, pravi Ivanc, ker so ljudje večinoma iz Bolgarije in Romunije nekoliko nadpovprečno izkoriščali njihov socialni sistem. Zato se pojavlja predlog, da bi imeli tuji državljani manjše socialne pravice od domačinov. Za ta predlog je po besedah evropske poslanke Romane Tomc precej realna možnost, da bo v prihodnje sprejet, najprej zagotovo na Švedskem, čeprav še nikjer ni uradno zapisan, ampak je enako kot drugi predlogi šele predmet razprav o prihodnosti Evropske unije.