Bayerjev glavobol po imenu Monsanto

Lepe trate, urejene gredice rož. Polja bujne soje. Visoka koruza, z debelimi dolgimi storži. Do koder seže oko. Plevela zgolj za vzorec. Vse to s pomočjo pesticidov, ki jih proizvajajo po novem združeni velikani Monsanto in Bayer, Syngenta in ChemChina, Dupont in Dow ter drugi.

Agrarni ekonomist Emil Erjavec z biotehniške fakultete: Industrija se intenzivno pripravlja na umik spornih substanc in razvija biopesticide, ki smo jih do zdaj poznali predvsem v ekološkem kmetijstvu.

Globalna industrija gensko spremenjenih semen in pesticidov je spreminjala in še spreminja obličje globalnega poljedeljstva ter vrtnarstva. Vendar ne vselej na bolje.
Analiza več kot 6000 znanstvenih študij, ki so nastale v obdobju 21 let, je sicer pokazala več koristi gensko spremenjene koruze. Ta naj bi povečala hektarske donose, in sicer za 5,6 do 24,5 odstotka. Prav tako naj bi se s tem načinom pridelave dramatično znižala vsebnost nekaterih škodljivih snovi v koruzi – gensko spremenjena vsebuje menda tudi do 28,8 odstotka manj mikotoksinov, 30,6 odstotka manj amotoksinov in 36,5 odstotka manj trihotecenov, ki povzročajo ekonomske izgube ter škodijo zdravju živali in ljudi. Temu morda resda ne škodi končni proizvod – soja, koruza in drugi pridelki iz gensko spremenjenih semen – toda porota na kalifornijskem sodišču je odločila, da to vsekakor počno Monsantovi pesticidi, ki naj bi bili kancerogeni.
Gre za herbicid glifosat, ki ga vsebuje pesticid zelo razširjene Monsantove blagovne znamke Roundup. Kako pomembna je lahko sodba za celotno industrijo, govori podatek, da znaša vrednost trga za glifosate okoli osem milijard dolarjev na leto, leta 2022 pa naj bi presegla 10,5 milijarde dolarjev.

Getty Images

Davidov zmagoviti met

V tokratni bitki med Davidom in Goljatom, med hišnikom in multinacionalko, je zmagal David. Bogati Bayer, ki je junija za 63 milijard dolarjev prevzel Monsanto, bo moral hišniku Dewaynu Johnsonu plačati 289 milijonov dolarjev. Sodišče v San Franciscu je znesek razdelilo na 39 milijonov dolarjev za zdravljenje in bolečino gospoda Johnsona, ki trpi za neozdravljivo obliko raka Nehodgkinov limfom, katerega vzrok naj bi bila jutra, sestavljena iz škropljenja šolskih trat z Monsantovimi pesticidi. Preostalih 250 milijonov dolarjev pa je tako imenovana kaznovalna odškodnina (ang. punitive damages).

Tradicionalno kmetijstvo, ki se ne bo prilagodilo tehnološkemu napredku, je obsojeno na postopno odmiranje.

In to bi lahko bil šele začetek glavobola za Bayer, ki se je zaradi slabega slovesa že odločil upokojiti ime Monsanto. Samo v ZDA naj bi bilo trenutno proti Monsantu oziroma Bayerju odprtih več kot 5000 primerov, v katerih tožniki iščejo pravico zaradi domnevno škodljivih učinkov Monsantovih pesticidov. Kar dve tretjini toži Bayer zaradi rakavih obolenj.
Nekateri strokovnjaki rišejo črne scenarije, po katerih bi lahko račun za Bayer dosegel nekaj milijard dolarjev. Alistar Cambell iz banke Berenberg je za revijo Economist ocenil, da grozi Bayerju račun v višini petih milijard dolarjev. Nekaj podobnega je že doživel pred slabima dvema desetletjema, ko je moral zaradi smrti pacientov, ki so jemali zdravilo baycol, plačati 4,2 milijarde dolarjev odškodnine.
Bo Goljat, ki se je še v nedavni preteklosti s pomočjo lobistov in polnih kovčkov denarja znašal nad malimi kmetovalci, ki niso hoteli uporabljati njegovih semen ali pesticidov, padel pod bremenom tisočerih tožbenih zahtevkov? Večina dvomi o tem, toda vlagatelji so preplašeni. Vrednost delnic Bayerja je 10. avgusta, takoj po objavi sodbe v San Franciscu, padla za več kot desetino. V naslednjih dneh so bile na najnižji točki (75,70 dolarja) vredne več kot četrtino manj od vrhunca v letošnjem maju.

Getty Images

Kateri strokovnjaki imajo prav

Dolgo časa je veljalo, da so pesticidi, ki vsebujejo glifosat, varni. Uporabljani so pri več kot sto pridelkih, njihovim sledem je nemogoče ubežati v vsakdanjem življenju – to velja še posebno v ZDA, kjer je gensko spremenjene več kot 90 odstotkov pridelane soje in koruze. Sledi glifosata na nekaterih območjih so našli v kar 75 odstotkih testiranih vzorcev hrane, zraka, deževnice in celo urina.

10,5 mrd dolarjev naj bi bil leta 2022 vreden globalni trg glifosatov, so kazale ocene pred Bayerjevim porazom na kalifornijskem sodišču.

Če bo postalo splošno sprejeto, da so pesticidi, ki jih prodajajo velika biotehnološka podjetja, kancerogeni, bo imelo to nedvomno daljnosežne posledice tako za industrijo gensko spremenjenih semen in pesticidov kot tudi za celotno kmetijsko industrijo.
Vsako izmed prej omenjenih biotehnoloških podjetij deluje namreč na podoben način. Proizvaja semena, odporna proti lastnim herbicidom, ki pobijejo vse preostalo rastje. Soja, koruza, pšenica in druge rastline medtem lepo uspevajo, kar zagotavlja višje hektarske donose in nižje stroške.
O kancerogenosti glifosata se sicer šušlja že kar nekaj časa. V sodnem procesu je prišlo na dan, da je Monsanto poskušal pomesti pod preprogo leta 1983 opravljeno študijo, v kateri so miši, ki so vsak dan prejemale odmerke glifosata, začele dobivati tumorje na ledvicah. Povezavo med tem herbicidom in rakom je pred štirimi leti prepoznalo tudi 17 uglednih znanstvenikov v raziskavi za Svetovno zdravstveno organizacijo (WHO), v kateri so znova analizirali podatke nekaterih preteklih študij. Monsanto se je tedaj branil, kot se je najbolje znal, z diskreditacijo in kupovanjem znanstvenikov, ki so govorili njim v prid.
Eden glavnih lobistov za Monsanto dr. Patrick Moore je tedaj v intervjuju za francosko televizijo Canal+trdil celo, da lahko človek brez težav popije liter herbicida glifosat. Ko mu je novinar pod nos pomolil kozarec, pa je bevsknil: »Saj nisem neumen.« New York Times je lani razkril, da je dr. Henry I. Miller posojal svoje ime člankom, ki so jih spisali pri Monsantu, in pomagal zavajati javnost. Članki, v katerih brani Monsanto in njegove produkte, so bili objavljeni na straneh medijev, kot so Forbes, Newsweek, Wall Street Journal …
Smo pred trenutki, ko bo svetovna javnost spoznala, da je verjela lažem. Spomnimo, še pred nekaj desetletji so bili mnogi prepričani, da cigarete ne povzročajo raka. Danes seveda ni več tako, toda mnogi še vedno kadijo. Tobačni velikani še vedno ustvarjajo visoke prihodke in kujejo dobičke.
Največji štirje igralci na trgu gensko spremenjenih semen in pesticidov so lani ustvarili skoraj 50 milijard dolarjev prihodkov. Zlahka se torej ne bodo predali, četudi je vse več dokazov, da bi utegnili biti njihovi pesticidi kancerogeni.

Getty Images

Obsodba le kamenček v mozaiku kmetijskih sprememb

Agrarni ekonomist Emil Erjavec z biotehniške fakultete pravi, da je obsodba Monsanta, ki je bil že dlje časa tarča kritik, le kamenček v mozaiku izrazitih globalnih sprememb industrije vložkov v kmetijstvo, ki se zdaj dogajajo. »Bo pa ta primer kakšno stvar tudi pospešil. Bayer že tako prevzema Monsanto, katerega ime bo s tem izginilo, saj je za mnoge sinonim za vse zlo v sodobni pridelavi hrane. Je pa dejstvo, da poraba pesticidov na globalni ravni pada že nekaj let,« poudarja Erjavec. To je ne nazadnje razvidno iz prihodkov Monsanta, ki so se od leta 2014 do lani zmanjšali za več kot milijardo, na 14,6 milijarde dolarjev. Glifosat se sicer še nekaj časa ne bo umaknil s trga, v Evropi ga bodo kmetovalci in skrbniki javnih površin lahko uporabljali do leta 2022.
»Industrija se medtem intenzivno pripravlja na umik spornih substanc in razvija biopesticide, ki smo jih doslej poznali predvsem v ekološkem kmetijstvu. To pa ne gre čez noč. Seveda bodo dobički teh multinacionalk nekaj manjši, vendar imamo tako izrazito oligopolno moč, da bodo tudi ta novi pritisk prenesli,« je prepričan Erjavec.
Je pa jasno, da je z obsodbo konec neke ere konvencionalnih pristopov v pridelavi hrane, ki so se razvili v drugi polovici 20. stoletja. Erjavec spomni, da so se umiki nekaterih substanc v varstvu rastlin dogajali tudi prej (npr. famozni DDT). Tudi glifosat bo tako čez nekaj let le zgodovina in »spomin na neke čase, ko smo mislili, da v celoti lahko uravnavamo naravne vire, brez škode za naravo in ljudi«. Vendar to ne pomeni množične vrnitve k tradicionalnemu kmetijstvu babic in dedkov, še opozarja Erjavec: »Ključen vzvod bo znanje, in to v nekem bimodalnem agroživilstvu, kjer bodo nekateri, tudi s podporo kmetijske politike, poskušali dosegati višjo dodano vrednost s posebno kakovostjo izdelkov, družbeno odgovornim kmetovanjem, kratkimi verigami do potrošnikov, katerih del, ne pa vsi, bo iskal in bo pripravljen in sposoben plačati več.«
Na drugem polu že nastaja sodoben, digitaliziran, precizen, na ekonomiji obsega, visokih donosih in nizkih stroških temelječ način pridelave hrane, ki bo zagotovo bolj odgovoren do okolja, živali, deloma tudi do narave in bo glavni preskrbovalec prebivalstva s hrano, doda. »Vmesni sloj tradicionalnega kmetijstva, ki se ne bo prilagodil, je obsojen na postopno odmiranje,« pojasni Erjavec in nadaljuje: »Prilagoditev je tudi v močnejši tržni povezanosti in integriranosti v horizontalne in vertikalne povezave. Trgi s hrano nikoli ne bodo v celoti globalizirani, vprašanje je le, kam odhaja dodana vrednost. Skrbi me, da v tem drugem delu v Sloveniji začenjamo resno zaostajati.«    

Getty Images

Bi svet lahko nahranili z biohrano?

Vse spremembe, tudi v kmetijstvu, se dogajajo s pomočjo velikih vložkov kapitala in tehnološko revolucijo. »Podobno kot pri naftnih virih pač tisti, ki ima tržno premoč, ni dovolj zgodaj vlagal v razvoj novih substanc in pristopov,« ponazori s primerom Erjavec. Pritiski so tudi z druge strani, dodaja: »Kmetijstvo 4.0 pomeni tudi nove pristope pri obdelavi tal, spremljanju bolezni, vremena, več IT-tehnologij, interneta stvari, kar bo vse vodilo v zmanjšanje porabe sredstev za varstvo rastlin, za katere se uporablja tudi ime pesticidi. Tovrstne korporacije se bodo prilagodile, razvijale nove produkte in storitve in bodo preživele,« je Erjavec prepričan o trdoživosti Bayerja in drugih igralcev na trgu.
Ne nazadnje je proizvodnja hrane ogromen biznis, ki se strukturno spreminja.
Erjavec pri tem opozarja, da v Sloveniji lahko spremljamo vse le na daljavo, »imamo informacije, kot jih podajajo strokovni viri, imamo nekaj skupin v znanosti in gospodarstvu, ki spremljajo spremembe in jih uvajajo pri nas. Vendar smo prej sledilci informacij, ki jih ne obdelujemo dovolj analitično, prav tako nimamo nekih strateških skupin, ki bi se s tako pomembnimi vprašanji ukvarjale na nacionalni ravni.«
Ob nedavni obsodbi škodljivega glifosata se poraja tudi vprašanje, ali bi lahko rastočo populacijo nahranili le z biohrano. Pomembni gremiji (združenje oseb z enakim poklicem) in strokovnjaki, ki se ukvarjajo s prihodnostjo kmetijskih trgov, kot je Louise O. Fresco, sicer pravijo, da se bo rast prebivalstva začela v nekaj desetletjih ustavljati. Zato so strahovi, ali bomo nahranili planet ali ne, neupravičeni. Večja težava je trajnostno ravnanje z viri in kaj jemo. Temu pritrjuje tudi Erjavec: »Ekološko kmetijstvo ne pomeni nič. Bi pa pomenilo, če bi vsi na planetu izkoriščali vse vire optimalno in bi bil nekdo pripravljen in sposoben to plačati. Seveda bi glede na rezerve v produktivnosti in možnosti ekološkega kmetovanja lahko pridelali dovolj hrane za planet.«
A to je le igra številk, ki je v realnem svetu utopija, še meni Erjavec, kapitalizem namreč poganjajo drugi dejavniki in kmetijstva ni mogoče izvzeti iz gospodarskih procesov. Čeprav se v konvencionalnem kmetijstvu intenzivno uveljavljajo principi ekološkega kmetijstva, katerega tržni deleži bodo rasli tudi v prihodnje, ti nikdar ne bodo postali osnovni načini kmetijske pridelave.
Erjavec meni, da bo glavni protagonist ekološkega kmetijstva potrošnik, ki zahteva boljši odnos do okolja, narave in živali, globalni proizvodno-tržni sistemi pa se prilagajajo, tudi zato, da bi glavni igralci dobivali ali lažje ohranjali tržne deleže in dobičke. To se lepo vidi v ZDA, vse bolj tudi na Kitajskem, v Braziliji, kjer je bila ta transformacija hitra, trajala je nekaj desetletij. Ali bo prehitela uničevanje naravnih virov, pa je seveda vprašanje. Kot tudi kaj se bo dogajalo v Afriki, ki je s tega vidika ključna celina, zaradi neizkoriščenih potencialov, političnih konfliktov in igre interesov mednarodnih sil. »Ne pozabimo, da je hrana strateška dobrina,« sklene Erjavec.