Arogantni voditelji – kvantni voditelji? (3. del)

Človek, ki si ne upa ali ne zmore vzeti časa za notranjo umiritev, bo v vse večji stiski, vedno bolj bo nezadovoljen, utrujen, nesrečen ter zato tudi napadalen.
Fotografija: Reuters
Odpri galerijo
Reuters

Stanje na Zemlji, kakršno smo opisali v zadnjih dveh nadaljevanjih, ni prav nič spodbudno in vse več je dokazov, da zdaj živeče generacije (predvsem v najrazvitejšem delu sveta) porabimo precej več energije in drugih naravnih virov, kot dopušča krhko ekološko ravnovesje na našem planetu. S takšno »dediščino« smo močno načeli ali celo ogrozili življenje prihodnjim generacijam. Jim bo za popotnico dovolj v opravičilo ali celo v tolažbo neizmerno materialno bogastvo, ki se vse bolj koncentrira pri peščici najbogatejših ljudi na svetu, ali bodo hoteli živeti v okolju čistega zraka, pitne vode in neoporečno pridelanega sadja in zelenjave?

Morda je v tem času to precej naivno in retorično ali kar futuristično vprašanje, a je celotno človeštvo zdaj v fazi razvoja v resnici doseglo točko, ko si je (bo) prisiljeno odgovoriti na vprašanje, kako naprej.

Elonu Musku, milijarderju in lastniku tovarne električnih avtomobilov Tesla, se je pred kratkim uresničila ena izmed njegovih norih zamisli. V vesolje je namreč poslal raketo Falcon Heavy, ki je imela prav poseben tovor – Teslov roadster, prvi povsem električni športni avto. Njegov naslednji cilj je, da bo pri šestdesetih živel na Marsu. Kot je ob tem izjemnem trenutku zaupal medijem, se na Zemlji ne počuti preveč varnega, saj se boji vojne, pa tudi v družbi svoje tehnološke bratovščine se ne počuti preveč dobro. Podobno je tudi z njegovim zasebnim življenjem. Bil je trikrat poročen in ima šest otrok, a zdaj živi sam v približno 1900 kvadratnih metrov veliki vili, kjer je očitno precej osamljen. Želi si prave ljubezni, a kot je zaupal novinarju, je to težko spoznati.

Tudi v prvih letih življenja, ki jih je preživel v Južni Afriki, je bil zelo osamljen, saj je svoje starše do osmega leta zelo malo videl, zato je večino časa preživel sam v družbi knjig in ustvarjal eksplozije. V šoli so se brez usmiljenja spravljali nanj in ga nekoč tako hudo pretepli, da je moral v bolnišnico. Zdaj kljub vsemu bogastvu in slavi vsak teden dela od 85 do 100 ur.

Reuters
Reuters

To je življenjska zgodba enega najpremožnejših ljudi na tem planetu. Drugo je tik pred svojo smrtjo opisal Steve Jobs, ustanovitelj Appla. Med drugim je zapisal: »V tem trenutku, ko ležim v bolniški postelji in se spominjam svojega življenja, spoznavam, da so vse bogastvo in vsa priznanja, ki sem jih prejel s toliko ponosa, zbledela in postala nepomembna pred obličjem smrti. Bog nam je dal čute, da občutimo ljubezen v srcu vsakogar, in ne iluzij, ki nam jih prinaša bogastvo. Bogastva, ki sem ga pridobil v življenju, ne morem nesti s sabo. Kar lahko nesem s sabo, so spomini kot rezultat ljubezni ...«

Albert Einstein: Obstaja izjemno močna sila, za katero doslej znanost še ni našla uradne razlage. To je sila, ki vključuje in ureja vse druge ter je celo v ozadju vseh pojavov v vesolju in pri nas še ni bila prepoznana. Ta univerzalna sila je LJUBEZEN.

Albert Einstein je po smrti zapustil svoji hčeri pismo, v katerem je zapisal skrivnost, ki je zaradi vsesplošnega nerazumevanja do njegovega dela ni želel objaviti za časa življenja. Zapisal je: »Obstaja izjemno močna sila, za katero doslej znanost še ni našla uradne razlage. To je sila, ki vključuje in ureja vse druge ter je celo v ozadju vseh pojavov v vesolju in pri nas še ni bila prepoznana. Ta univerzalna sila je LJUBEZEN. Ko so znanstveniki iskali enotno teorijo vesolja, so pri tem pozabili na najmočnejšo nevidno silo. Ljubezen je Luč, ki razsvetljuje tiste, ki jo dajejo in prejemajo. Ljubezen je gravitacija, ker zaradi nje nekateri ljudje čutijo privlačnost do drugih. Ljubezen je moč, ker pomnoži najboljše, kar imamo, in dovoli človeštvu, da ne ugasne v svoji slepi sebičnosti. To je spremenljivka, ki smo jo za predolgo časa prezrli, morda zato, ker nas je ljubezni strah, saj je edina energija v vesolju, ki se je človek ni naučil.«

Dr. Mira Omerzel - Mirit, slovenska etnologinja in muzikologinja, je preučevala modrosti tega sveta na številnih potovanjih po Indiji, med Tibetanci v Himalaji, učila se je v Braziliji, v Arizoni med severnoameriškimi Indijanci, pot jo je vodila med duhovne učitelje v Indonezijo, med potomce Majev v Mehiko pa med avstralske aborigine, Filipince, sibirske šamane, havajske kahune, egipčanske sufije, grške modrece ter seveda med modrece evropskih in slovanskih dežel. Po vsem tem je ugotovila, da tehnološki napredek še ne zagotavlja srečnih in zadovoljnih ljudi. Sreča in zadovoljstvo sta po njenem prepričanju stvar duhovnih parametrov, ne tehnologije. Zato je tudi odgovor na večno vprašanje o smislu človekovega bivanja izjemno preprost: smisel življenja se razodeva v duhovni rasti in v preobrazbi duhovno neljubeznivih in rušilnih misli, čustev ter odzivanj v ljubeče prebujeno sobivanje, v katerem naj bi človek dojel in zaživel vse ravni ali dimenzije bivanja.

Človek, ki si ne upa ali ne zmore vzeti časa za notranjo umiritev, ki si ne privošči posvečenega trenutka miru, vsakodnevnega samourejanja in (samo)zdravljenja, bo v vse večji stiski, vedno bolj bo nezadovoljen, utrujen, nesrečen ter zato tudi napadalen.

Reuters
Reuters

V mojem poklicu si nihče ne želi vaše sreče

Te modrosti so za povprečnega potrošnika (še) dokaj nerazumljive, za takšne, kot so na primer Francoz Frédéric Beigbeder ter številni podobni pisci marketinških besedil, pa tudi vse prej kot zaželene. V romanu 2.999 SIT je Beigbeder brez dlake na jeziku opisal sodobnega potrošnika z zornega kota ustvarjalca oglasov: »Sem tip, ki vam prodaja sranje, ki vas sili, da sanjate o rečeh, ki jih nikoli ne boste imeli. Vedno modro nebo, nikoli grde bejbe, popolna sreča, retuširana s fotošopom … Moje poslanstvo je, da se vam cedijo sline. V mojem poklicu si nihče ne želi vaše sreče, saj srečni ljudje ne trošijo …«

To so torej »vrednote« sodobnega potrošništva, ki jih kreirajo inovativni marketinški guruji. Naročniki pa si s tem kujejo moč, ugled in dobiček. To vodi v pohlep, egoizem, aroganco in voditelje vseh vrst lahko prej ali slej zanese s »prave« poti. Nimajo več sočutja, ljubezni do soljudi, pomembne so samo še materialne dobrine za vsako ceno.

Človek, ki si ne upa ali ne zmore vzeti časa za notranjo umiritev, bo vedno bolj nezadovoljen.

Zaposlene v takih in podobnih organizacijah ter potrošnike takšne vrednote vodijo v stres, strah, depresijo, izgorelost, anksioznost, tesnobo, frustracije, brezciljnost, beg od ljudi, težave v partnerstvu, zatekanje v drogo, alkohol in druge odvisnosti pa tudi v kriminal in podobno. In začarani krog sodobnega potrošništva je s tem sklenjen.

Posledice vsega tega so vse hujše, zato se s temi problemi srečujejo tako posamezne države, različne mednarodne in nevladne organizacije, terapevti vseh vrst, psihiatri in podobno. Analize agencije Osha (Occupational Safety and Health Administration), specializirane agencije OZN za varnost in zdravje pri delu, kažejo, da so psihosocialna tveganja predvsem posledica neprimerne organizacije dela in vodenja ter slabih medsebojnih odnosov na delovnem mestu.

Samo v državah EU je od 50 do 60 odstotkov vseh izgubljenih delovnih dni posledica preobremenjenosti in stresa v delovnem okolju. Po nekaterih ocenah samo EU zaradi tega vsako leto izgubi okoli 20 milijard evrov. Problematika tudi v Sloveniji postaja alarmantna. Narašča število bolniških odsotnosti zaradi stresa in njegovih škodljivih posledic.

Te tegobe sodobnega načina življenja prizadenejo okoli 28 odstotkov zaposlenih v državah EU, v Sloveniji pa celo do 45 odstotkov. Po ocenah ekonomski stroški stresa na delovnem mestu v državah EU znašajo od tri do štiri odstotke BDP.

Izsledki evropske raziskave o delovnih razmerah ter psihičnih in zdravstvenih tveganjih iz leta 2010 kažejo, da slovenski delavci glede na povprečje v EU delajo več (zlasti ženske), so manj zadovoljni z delovnimi razmerami, doživljajo večjo zaposlitveno negotovost, več prisotnosti na delovnem mestu kljub bolezni. Večina anketirancev v Sloveniji je poročala, da pri delu doživljajo stres, več kot 40 odstotkov pa jih je omenjalo splošno utrujenost. V Sloveniji so vprašani poročali tudi o pogostejših grožnjah in ponižujočem ravnanju delodajalcev.

Reuters
Reuters

80 odstotkov Slovencev bi takoj zamenjalo službo

Ti rezultati se odražajo tudi v raziskavi zaposlitvenega portala Mojedelo.com o zadovoljstvu pri delu. Ta je pokazala, da bi več kot 80 odstotkov Slovencev takoj zamenjalo zaposlitev, če bi dobili dobro priložnost, slaba polovica pa jih je naveličanih dela, ki ga trenutno opravljajo.

Več kot 80 odstotkov Slovencev bi takoj zamenjalo zaposlitev, s plačo jih je nezadovoljnih približno dve tretjini.

S plačo sta nezadovoljni približno dve tretjini Slovencev. Skoraj polovici se zdi, da na trenutnem delovnem mestu zapravljajo čas, podoben delež jih tudi pravi, da jim delo ne daje občutka zadovoljstva, prav tako menijo, da pri delu in v delovnem okolju nimajo dovolj priložnosti, da se izkažejo in dokažejo. Vsak drugi Slovenec pogreša pohvalo. Slovenski šefi namreč redko pohvalijo svoje zaposlene itd.

V teh ugotovitvah se skriva ogromen neizkoriščen potencial, nad katerim bi se morali še kako zamisliti delodajalci in vsi odgovorni za razvoj države. Podobno velja tudi za vsakoletno poročilo World Happiness Report, ki ga ob vsakoletnem dnevu sreče objavljajo ZN. Po tej raziskavi Slovenci nismo pretirano srečni, a tudi nesrečni ne. Na seznamu 155 držav smo na 62. mestu. Najbolj srečni prebivalci na svetu so trenutno Norvežani. Za srečo so po mnenju raziskovalcev ključni občutek svobode, skrb skupnosti, radodarnost, iskrenost, dostop do zdravstvenih storitev ter dohodek in zadovoljstvo prebivalcev z oblastjo. Debar že nekaj časa ni ključen za občutek sreče.

Poleg Norveške so se na vrhu seznama srečnih držav znašle še Danska, Islandija, Švica in Finska. Po mnenju raziskovalcev sta omenjenim državam skupni predvsem dve pomembni vrednoti: občutek pripadnosti skupnosti ter odnos do skupnega dobrega. Skratka, vse »zmagovalke« na tej lestvici bolj ali manj spoštujejo tipične vrednote vzhodne družbe (sočutje, ponižnost, hvaležnost, služenje lastni družini in skupnosti). Prav tako so sestavni del duhovne inteligence, kot jo je zasnovala dr. Danah Zohar. To torej pomeni, da bi si moral minister Boris Koprivnikar, ki je prav v času stavke slovenskih šolnikov s sodelavci in z vladnim letalom odletel v Kuvajt na kongres o sreči, najprej pogledati rezultate obstoječih raziskav, ki kot na dlani vse po vrsti razkrivajo vzroke, zaradi katerih slovensko delovno ljudstvo ni zadovoljno ne z delodajalci ne z oblastjo nasploh. Namesto proti Bližnjemu vzhodu je kompas treba usmeriti proti severu in vzhodu. Tam so doma prave vrednote in sreča.

––––––––––

Avtor je nekdanji novinar, urednik in vodja medijskih projektov ter avtor knjige Zdravilne rastline za poslovno in osebno rast.

Mnenje avtorja ne izraža nujno stališča uredništva.

Več iz rubrike

Komentarji: