Angry Birds: Ste tudi vi posvojili finske jezne ptiče?

Že leta 2008 se je Finska začela oglaševati kot najkrajša pot med Azijo in Evropo. Tedaj je finski nacionalni prevoznik Finnair začel leteti v več azijskih držav – od Helsinkov do Seula je le devet ur letenja. Danes imajo več kot štiri lete na dan samo na Kitajsko, pravi Peter Vesterbacka, do izpred dveh let »frontman« podjetja Rovio, ki je svet animiralo z igrico Angry Birds.
Vesterbacka je pogosto na poti med Azijo in Finsko. »Za takšne pogovore si najlažje vzamem čas med vikendom,« mi je povedal še pred prihodom na Finsko. Šele 24 ur je bil doma, ko sva se dobila v helsinški Kaapelitehdas [nekdanji tovarni kablov], kjer si poslovne prostore deli še s 40 zagonskimi podjetji.

Govoril je tako hitro kot vlak, ki bi lahko zaradi prevelike hitrosti iztiril. Z električnega avtomobila Nobe, ki ga bodo izdelovali v Estoniji, je preklopil na litij, na katerem »Finska sedi« in bi ga lahko dobavljala Estoncem za baterije ličnih trikolesnikov, ki spominjajo na avtomobile iz 50-ih in 60-ih let prejšnjega stoletja. Še preden je zaključil misel, sva bila pri predoru pod morjem. S pomočjo kitajskih poslovnih partnerjev želi pod finskim zalivom med Helsinki in Talinom zgraditi podzemno železnico, ki bo potnike iz ene v drugo državo čez zaliv pripeljala v zgolj 20 minutah. Vmes želi postaviti še umeten otok z univerzami. In potem sva se ustavila. Pri izobraževanju, ki je danes njegova strast. Nemudoma je začel pripovedovati, kako je nek bogat poslovnež iz Singapurja otroka pri petnajstih poslal v finsko šolo, ker je »tukaj šolski sistem normalen«. In me opozoril, da v prostoru, kjer sediva, nadobudneži iz zagonskih podjetij snujejo nove izobraževalne igre, aplikacije za učenje glasbe in kako delujejo kompozicije – vse to skozi zabavno igro.

»To počne Izraelec Aviv, ki se je sem preselil, ker v Izraelu ni okolja za zagonska podjetja.« Malce čukasto pogledam, saj se Izraelci hvalijo s svojo start-up sceno, a me Vesterbacka prekine, še preden dokončam stavek: »To je propaganda.« Ampak k izobraževanju se bova še vrnila, zadržano povem.

Lahko začneva z Angry Birds? »Lahko, ampak prej moram povedati, kako je to tega sploh prišlo,« odvrne z nasmeškom.

Magična 52-tka

Peter Vesterbacka je iz Porija, enajstega največjega mesta na Finskem. Študiral je na švedski univerzi Åbo Akademi in študij končal v dveh letih. Potem je v Silicijevi dolini delal za podjetje HP. »Kariero sem začel z delom za prvotne, originalne start-upe,« pravi, kakor da je to povsem običajno. Finci pač, si mislim. Skromni kot vedno, pa čeprav je spoznal oba, Billa Hewletta in Davida Packarda, ko je bil tam. Nikoli ni magistriral, je pa od lani častni doktor znanosti Åbo Akademi. »Ugotovil sem, da sem dober v marketingu in da se lahko učim skozi delo,« pove. Je tudi pridruženi profesor za inovacije in podjetništvo na univerzi Tongji v Šanghaju na Kitajskem.


Ko je v 90-ih delal za HP, je naredil HP-bazar, nekakšen trg za povezovanje. Izstrelili so ga leta 1989 v Ženevi z namenom sodelovanja in organizirali prve hekatone, še preden so ti postali del vsakdana. Na enega teh so se prijavili tudi trije mladci iz helsinške univerze Aalto, ki so ustvarili mobilno igro »King of the Cabbage World« in zmagali, pripoveduje Vesterbacka. Vprašali so ga za nasvet, kako naprej, in leta 2003 ustanovili podjetje za mobilne igre Rovio.

V naslednjih šestih letih so naredili 51 iger in pred skoraj enajstimi leti, septembra 2009, še 52. igro – Angry Birds. Danes je Angry Birds blagovna znamka, ki se ji je Vesterbacka pridružil, ker so potrebovali pomoč pri vstopu na ameriški trg. Pridružil se je pod pogojem, da bodo ciljali na 100 milijonov uporabnikov oziroma »downloadov« in da podjetja ne bodo prodali prvemu ameriškemu ponudniku, ki bo potrkal na vrata. »Vsi so rekli, da je toliko prenosov nemogoče doseči, saj tega nista dosegla niti mobilni igrici Tetris ali Bejeweled,« se spominja Vesterbacka. »V prvem letu smo dosegli 50 milijonov prenosov, marca 2011 pa 100 milijonov. In potem je bilo vse zelo enostavno. Vedeli smo, da bomo z vsako novo igro Angry Birds dosegli to številko.«

Gremo še malo dlje

Trnova pot neuspešnega poskušanja z več kot 50 igrami se je končala v gradnji blagovne znamke in pronicanju v vse pore razvedrilne industrije. Vesterbacka o Angry Birds še vedno govori v množini, kakor da se od »jeznih ptičev« pred dvema letoma ni poslovil: »Smo najhitreje rastoča blagovna znamka v zgodovini. Kar 93 odstotkov kitajske populacije pozna blagovno znamko, 91 odstotkov Indijcev oziroma devet od desetih Zemljanov! Leta 2012 smo že bili na lestvici top 10 licenčnih blagovnih znamk, poleg Hello Kitty, Disney in oblačil Peanuts. In kar je zanimivo: mi smo do tja prišli v dveh letih, medtem ko so omenjene blagovne znamke na trgu že dolgo – Miki Miška od 1929, Star Wars od 1977 in Hello Kitty 40 let.«


Kakor da bi poslušali Hama iz Tribute2Love v komadu »Greva še mal dlje«, so naredili še nekaj korakov naprej. »Letos avgusta bo izšel drugi animirani film Angry Birds,« pravi Vesterbacka. Prvi je premiero doživel 20. maja v Pekingu. »Datum ni najbolj posrečen,« se Vesterbacka spominja nasvetov kitajskih kolegov. »Rekli so, da je maja še hladno, da je ta dan namenjen otrokom in da je dobre filme treba premierno predstaviti poleti. Zakaj ste se odločili za 20. maj?«

In jim je povedal zanimivo zgodbo: »Datumsko je to nabor števil 5,2,0. Število 520 zveni podobno kot 'wǒ ài nǐ', kar v kitajščini pomeni rad te imam. Ta dan, 20. maj, je tudi neuradno valentinovo na Kitajskem. Odločitev je bila prava. S premiero na kitajsko valentinovo smo zaslužili 100 milijonov od prodaje vstopnic. Bili smo na prvem mestu gledanosti.« Za Angry Birds je 52 pomembna številka, nenazadnje je bil film bil na prvem mestu v 52 drugih državah sveta. »Ko smo naredili igro skupaj s Shakiro, si na koncu dobil 52 bonus točk in ne 50. V Angry Birds se vedno nekje skriva številka 52,« anekdoto 52. igre, ki je postala hit, pripoveduje Vesterbacka.

Kaj je skrivnost uspeha Angry Birds? »Enako kot pri finskem šolskem sistemu je skrivnost v mnogih medsebojno povezanih stvareh. Veliko stvari moraš narediti prav. Ne gre za eno osebo, niti eno samo igro,« odvrne Peter Vesterbacka in v isti sapi doda, da so ga skušali ustaviti pri gradnji predora med Helsinki in Talinom, sprašujoč, ali ne ve, da je gradnja predora povsem drugačna od gradnje igre. »Vem, da je. Ampak je lažje zgraditi predor kot narediti mobilno igrico, ki bo svetovni hit. Ponoviti uspeh Angry Birds danes je skoraj nemogoče. Vsak dan se med aplikacijami najde 700 novih igric, ki jih dodajajo že obstoječim tisočim. Ustvariti 'hit game' je res težko.«

Življenjska doba podjetij se krajša

Angry Birds je presegel pričakovanja. In ker je Vesterbacka prepričan, da ne smeš nikoli ničesar početi predolgo, je odšel. Rdečo majico, v barvi kakršne je ptiček Red, še vedno nosi. Ampak »eagle eye« [sokolovo oko], kakor ga kličejo prijatelji, je že leta 2008 s prijatelji ustanovil Slush, ki vsako leto novembra na Finskem organizira največji podjetniški dogodek v Evropi. Idejo, da je nujna nekakšna platforma o podjetništvu, je dobil med predavanjem na univerzi Aalto. »Na koncu predavanja sem vprašal študente, koliko jih bo po diplomi začelo svoje podjetje ali delalo za start-up. Samo trije izmed 600 so dvignili roko,« se spominja. »To je katastrofalno. Treba je spremeniti miselnost – ne morejo vsi delati v državnih ustanovah, za Nokio, Finnair …«


Želel si je, da bi tudi v deželi tisočerih jezer mlade navdušili nad podjetništvom. »Finci nismo verjeli v 'sranje', da bomo nova Silicijeva dolina, ampak smo. V petih letih smo izvedli kulturno revolucijo. Imamo največ zagonskih podjetij. Zdaj gradimo tudi predor Finest Bay Area, kar pomeni, da bo tukaj veliko bolje kot v Silicijevi dolini,« je vzhičen. »Imamo večjo gostoto zagonskih podjetij in kar 6 odstotkov svetovnega trga mobilnih iger pokrivajo Finci. Imamo največ talentov glede razvoja iger na svetu, več kot ZDA, Tokio in London.« Na prvi dogodek Slush je povabil Rista Siilasmaaja iz podjetja F-Secure, ki je danes tudi predsednik Nokie, pa Ilkka Paananena, ki je tedaj vodil Digital Chocolate, danes pa Supercell, Sampoja Karjalainena, ki je naredil Sulake in Habbo Hotel, spletno video igro, namenjeno najstnikom …



V teh časih se na dogodku zbere več kot 3500 podjetij, vsi hoteli v Helsinkih pa so zasedeni že mesece vnaprej. Tako pomaga soustvarjati okolje, kjer se ljudje ne bojijo novosti in norih stvari. Zaveda se sicer, da mala podjetja pogosto končajo v drobovju velikih korporacij in da so zagonska podjetja danes vse bolj pod pritiskom. Ampak se lahko upirajo, je prepričan, »le če ugotovijo, kaj so njihove prednosti in kaj slabosti nasprotnika. Ne glede na industrijo, lahko najdeš priložnost. Pa tudi sicer velika podjetja ne morejo pokupiti kar vseh start-upov. Mi svojega Angry Birds nismo prodali«. Je pa do nakupa nekaterih podjetij pomagal kitajskim investitorjem. Zhejiang Jinke je Oufit7, ki sta ga najbogatejša Slovenca Samo in Iza Login prodala za milijardo dolarjev, kupil s pomočjo Vesterbacke. Kitajci namreč do evropskih start-upov pridejo preko Finske. »Smo najbližji sosed Kitajske, Indije in Japonske v EU. Iz Helsinkov imamo na dan tri lete v Tokio, med porastom pa celo pet dnevno. Enako je s Kitajsko, kamor je mogoče od junija dvakrat dnevno leteti v Šanghaj,« niza razloge, zakaj je Finska most med Evropo in Azijo.

Da bodo »velikani« živeli večno, pa tudi ni zagotovila. Nokia je imela v najboljših časih 40-odstotni svetovni tržni delež. Vsi so mislili, da je neustavljiva, a se je tehtnica nagnila v pogubo. »Ni zagotovila, da bodo današnji velikani tudi velikani jutrišnjega dne. Življenjska doba podjetij se krajša,« opaža Vesterbacka.

Virtualna učilnica ni rešitev

Da bi se uspešno spopadali z vsakdanjimi izzivi, pa je nujno izobraževanje. Slednje je Vesterbackova strast. Že ko je zapustil Angry Birds, je rekel, da se bo ukvarjal z velikimi in pomembnimi stvarmi. »Veliko je treba narediti na področju izobraževanja. Samo poglejte, kakšne neumnosti kvasijo okoli migrantov. Ljudje se moramo pogovarjati. Razumeti. Težava je, da nas je preplavila desničarska retorika, ki slika grozovite scenarije. In ti scenariji se rojevajo v državah, ki sploh nimajo migrantov ali pa jih imajo le peščico. Ekstremistične skupine imajo ne glede na politični spekter enako retoriko. Tudi Brexit je primer nevednosti. Zavedati se moramo, da ekstremizem v nobeni obliki ni zdrav. In to lahko spremenimo z izobrazbo,« je optimističen.


Ponosen je, da ima Finska tako dober šolski sistem in da je izobraževanje eden večjih finskih izvoznih produktov. Sam ga izvaža v Azijo, Indijo, pa tudi na Slovaško. Prehod na finski šolski sistem, predvsem na Kitajskem, bo dolgotrajen proces, ki bo trajal 10 do 20 let. »Ampak če želimo narediti svet boljši, je treba vlagati v izobraževanje.« In pri tem lahko pomagajo tudi izobraževalne igre. To ne pomeni, da se bomo v prihodnosti učili preko spleta in bodo učilnice odveč, o čemer sanjajo v Silicijevi dolini.

Vesterbacka je bolj prizemljen, kar imajo severnjaki dejansko v krvi: »Virtualno se lahko učiš zato, da razumeš, še vedno pa moraš v predavalnico, saj na univerzi srečuješ ljudi in z njimi sodeluješ pri projektih. Pri učenju so pomembne tudi življenjske izkušnje, saj omogočajo kreativno reševanje težav. Mladi pri nas so tega sposobni.«

Izobraževalni trg je vreden 6300 milijard dolarjev

Izobraževanje je največji trg takoj za hrano. Vreden je 6,3 bilijona dolarjev oziroma 6300 milijard. Vesterbacka želi to vrednost znižati na 3000 milijard. Kako? »S krajšim učnim dnem in manj domačimi nalogami bi to lahko dosegli v naslednjih 10 do 20 letih,« pravi, kakor da je to najlažja stvar na svetu. Sočasno si želi imeti 10-odstotkov na tem trgu. Če mu uspe, bo s podjetji Fun Academy, Edunation in nekaj drugimi letno ustvaril za 300 milijonov dolarjev prometa. Ampak konkurenca je huda. »Veliko podjetij si želi na ta trg, kamor je težko priti. Najtrši oreh je kitajski izobraževalni trg, ki je tudi eden največjih. Brez sodelovanja s kitajskimi podjetji nimaš možnosti.« Vesterbacka je sicer na Kitajskem dvakrat mesečno. »Potrebna je potrpežljivost,« pravi in v isti sapi doda, da je enako težko, zaradi razdrobljenosti, priti na ameriški trg. Ampak ima rad izzive.


Kaj danes manjka izobraževalnemu sistemu? »Veliko,« izstreli kot iz topa in takoj poda primer. Arne Duncan je bil nekoč sekretar za izobraževanje v vladi Baracka Obame. Z njim sta se pogovarjala, da bi morali v ZDA podaljšati šolski pouk, da bi bili konkurenčni Kitajski, kjer pouk traja ves dan. In trdo delajo. Vesterbacka se s tem ni strinjal. »Čas pouka ni srčika težave ameriškega izobraževalnega sistema. Sploh ni težava. Ampak Duncan je vztrajal pri argumentaciji, češ, da če ne podaljšajo učnega dne, bodo mladi po šoli na ulici in bodo postali člani tolp. Če na šole gledamo kot na zapore, v katerih so mladi zato, da ne pobijajo, potem je nekaj hudo narobe v sistemu,« si je mislil Vesterbacka.

Kot nebogljene ovce

In čeprav zavoljo rezultatov na mednarodnih testih mnogi odločevalci s področja izobraževanja pogledujejo h Kitajski in Singapurju, je to metanje peska v oči. Od daleč je vse videti smiselno, ko pogledaš od blizu, pa je slika povsem drugačna. Četudi so v azijskih državah otroci ves dan v šoli in imajo po šoli še tutorje za jezike in kak inštrument, niso boljši v znanju od Fincev, ki so v šoli najmanj časa. »V Singapurju in na Kitajskem je okolje hudo konkurenčno in imajo toliko domače naloge, da jim jo morajo delati starši,« razlike med finskim in azijskim sistemom primerja Vesterbacka. Otroci v tem visoko tekmovalnem svetu pred drugimi otroki skrivajo knjige in kolegom dan pred pomembnim testom prinesejo novo računalniško igrico, s čimer jih vzpodbujajo k igranju namesto k učenju. Vse z namenom, da se bodo na testu odrezali slabše od njih. »Okolje, v katerem druge tlačiš k tlom, da bi bil sam boljši, je nezdravo,« je zgrožen Vesterbacka. Zato se je eden Vesterbackovih singapurskih kolegov, ki je tudi precej premožen, odločil še ne 16-letnika samega poslati v srednjo šolo na Finsko. »Uspel je pobegniti izobraževalnemu peklu.«


Azijci se, opaža Vesterbacka, ki se je naučil tudi kitajščine, učijo za teste in ne za življenje. Zato kasneje niso sposobni prevzeti odgovornosti in razmišljati s svojo glavo. »Zmeraj čakajo, da jim nekdo pove, kaj naj naredijo. Profesorji na fakultetah jih morajo prvo leto učiti, kako naj se sploh učijo in kaj to pomeni. Na Finskem pa imamo kratek šolski dan, nič domače naloge in visoko izobražene učitelje, ki morajo opraviti sprejemni izpit ter imeti najmanj magisterij, če želijo biti učitelji. Ne pedagoški študij ne sprejmejo vsakogar. In učiteljski poklic je še vedno cenjen, zato imajo Finci dobre rezultate,« s ponosom pripoveduje Vesterbacka. »To moramo ceniti,« še doda.