Andrea E. Goldstein: Neuspehu ne sledi vedno krivda

Opozarja pa, da moramo imeti koristi od inovacij vsi, ne le peščica.

Koliko sredstev v Evropi namenimo inovacijam oziroma raziskavam in razvoju v primerjavi z preostalim svetom?

Po tem merilu nismo ravno slabi, kljub temu pa evroobmočje kot celota zaostaja za Azijo, ZDA, Kanado, Avstralijo. Vsi ti namenjajo večji odstotek BDP za te namene kot Evropska unija. A razlike v Evropi so med državami zelo velike – na eni strani so nordijske države, Nemčija in Nizozemska in nekatere baltske države, na primer Estonija, ki temu namenjajo velik delež BDP, na drugi strani je južna Evropa, vključno z nekdanjimi republikami Jugoslavije, ki za raziskave in razvoj namenjajo precej manjši delež BDP. To je seveda le eno od meril, a tudi po drugih merilih je očitna razlika med severom in jugom Evrope. Hkrati pa tudi razlika med Evropo in vodilnimi v svetu, na primer Japonsko.

Uroš Hočevar

Toda Japonski kljub zelo velikemu vlaganju v raziskave in razvoj tega ne uspe tega prevesti v rast BDP. Zakaj?

Res je, a vzroki so predvsem demografski, prirast prebivalstva je zanemarljiv, družba pa se močno stara.

So razdrobljenost EU in različni pristopi različnih držav velika ovira?

Da, EU na številnih področjih (še) ne deluje kot homogena celota in tudi kapitalski trgi so še vedno zelo razdrobljeni, prav ti pa imajo vse večjo vlogo pri financiranju raziskav. To se počasi reformira, na tem področju smo dosegli pomembne uspehe, a potrebnega bo še veliko časa, da bodo ideje povsem zaživele tudi v praksi. Pri tem se je treba zavedati, da države EU ne le sodelujejo, ampak tudi tekmujejo med seboj, tudi nekateri evropski poslovni centri se bojujejo med seboj za prevlado, zato je težje vzpostaviti zares globalni vrhunski center, kakršna sta Silicijeva dolina ali New York.

Kaj dela Evropska unija kot celota, da bi spodbudila inovacije?

Evropa ne naredi dovolj za zmanjšanje neenakosti oziroma za omejitev rasti neenakosti. V Sloveniji neenakost še ni tako velika, v Italiji pa je precej večja.

Zaradi velikih razlik med državami je podoba o inovativnosti Evrope nekoliko zamegljena, še posebno če zraven štejemo tudi Švico, a del programa predsednika evropske komisije Jean-Clauda Junckerja je že dolgo tudi močna spodbuda za inovacije, da bi celotno EU premaknili naprej in približali vodilnim v svetu. V programu Obzorje 2020 (Horizont 2020) so velika finančna sredstva namenjena raziskovanju in inovacijam, govorimo o več kot 80 milijardah evrov. Namen tega je z inovacijami spodbuditi gospodarsko rast in zagotoviti nova delovna mesta v Evropi.

Ali pri delitvi tolikšnih zneskov korupcija pomeni resen problem? Še posebno pri tovrstnih programih, za katere je težko oceniti, ali so sredstva porabili kar se da smiselno.

Možnosti korupcije, neidealne porabe sredstev se pri takšnih skupnih financiranjih seveda vedno pojavljajo, morda v nekaterih državah še veliko bolj kot v drugih. A menim, da splošna ocena celotnega evropskega sistema financiranja raziskav ne more biti slaba, korupcije tu ni toliko, da bi sistem lahko označili za pokvarjen.

Menite, da bi morali bolje meriti uspešnost različnih javnih institucij, ki se ukvarjajo z raziskavami in razvojem?

Nekakšno sledenje produktivnosti raziskovalcev mora obstajati, a to ne more biti zelo rigidno, saj smo v sistemu, kjer je težko ocenjevati uspešnost z enotnimi standardi. Pri raziskovanju gre včasih tudi za splet naključij; neuspešno iščemo leta in leta, nato v nekem trenutku le naletimo na zlati kamen. Hkrati je delo tudi zelo raznovrstno; na univerzi je nekdo lahko odličen predavatelj, drugi pa odličen raziskovalec, zato ju je težko primerjati in ocenjevati po enotni lestvici. Menim, da moramo slediti produktivnosti, a ne vsega nagrajevati le po tem merilu, morda bi se tako dolgoročno preveč omejili.

Uroš Hočevar

Bi bilo smiselno bolje povezati zasebno in javno financiranje?

Zasebna podjetja vse bolj izražajo željo, da si od raziskovalnih ustanov želijo predvsem temeljne raziskave, te pa mora financirati javni sektor, nato pa bodo na njihovi podlagi podjetja sama raziskovala naprej in inovacije nadgradila z rešitvami, primernimi za trg.

Več deset milijard evrov seveda ni zanemarljiv znesek, toda ali ne mislite, da bi morala EU predvsem ustvarjati konkurenčno okolje, prijazno do inovacij, kar bi podjetjem omogočilo oziroma jih spodbudilo, da bi sama več sredstev namenila za raziskave? Konec koncev je treba na desetine milijard najprej nekomu vzeti, da jih nato lahko namenimo drugim.

Ustvarjanje okolja, prijaznega do inovacij, ter finančno spodbujanje raziskav nista cilja, ki bi si bila v nasprotju, ampak gresta z roko v roki. Potrebno je oboje. Za velike raziskovalne projekte je nujno treba najti dovolj velika javna sredstva, ki jih omogočijo.

Lažje je prilagoditi stroje kot ljudi, a cene strojev se tako hitro padajo, da je pogosto ceneje izvajati pritisk na ljudi, da se prilagodijo.

Pri tem mora zares zaživeti naš skupni trg pri financiranju, kapitalskih trgih in javnih ponudbah delnic na trgu celotne EU. Ves čas opozarjam, da še vedno ni dovolj enoten, a treba se je zavedati, da Rim ni bil zgrajen v enem dnevu in tudi EU ne bo vsega rešila v trenutku. Potrebni so procesi, treba je prehoditi pot, nujno pa je, da je pot prava. Bolj se moramo osredotočiti na prihodnost in več sredstev namenjati inovacijam, ter morda nekoliko manj skupni kmetijski politiki, ki je velik porabnik sredstev, a delitev sredstev je tam bolj zazrta v preteklost, mi pa moramo pogled obrniti naprej. Zagotoviti je treba rast produktivnosti, nove tehnologije ter pri tem biti pozoren na okolje in na trajnostni razvoj.

So koristi razvoja v Evropi dovolj dobro porazdeljene?

Evropa ne naredi dovolj za zmanjšanje neenakosti oziroma za omejitev rasti neenakosti. Morda je slaba tolažba, a drugod je glede tega še slabše. Evropa je na tem področju, recimo, boljša od ZDA. V Sloveniji neenakost še ni tako velika, v Italiji je precej večja.

Delo večinoma postaja fizično manj zahtevno, psihično pa bolj. Bi morali temu prilagoditi sistem ali se morajo preprosto prilagoditi ljudje?

Lažje je prilagoditi stroje kot ljudi, a cene strojev se tako hitro padajo, da je pogosto ceneje prisiliti ljudi, da se prilagodijo.

Vse bolj se kažejo tudi razlike med spretnostmi in znanji, ki jih išče trg, in tistimi, ki jih posedujejo iskalci dela. Se mora spremeniti šolski sistem?

Šolski sistem je pred zahtevno nalogo. Program mora prilagoditi potrebam delodajalcev, a hkrati bi bilo zelo nevarno preprosto izdelati profile, kakršne iščejo določena podjetja. Šolski sistem mora še vedno dajati širino znanja in skrbeti, da se ljudje znajo prilagoditi različnim izzivom. Vendar šolski sitem ne proizvaja kadrov le za vsako podjetje posebej, prilagojeno glede na trenutne zahteve vsakega delodajalca, ampak kadre, ki bodo dobro pripravljeni na različne izzive. Spretnosti, ki so potrebne, se ves čas spreminjajo, zato je treba predvsem izobraziti ljudi, ki se znajo prilagoditi, hkrati pa imajo odlično osnovno znanje – prevelike specializacije povsem po meri delodajalcev ni smiselno izvajati.

Uroš Hočevar

Smo v Evropi po podjetniški miselnosti v velikem zaostanku za najpodjetnejšimi?

Nekoliko škodljivo je naše dojemanje neuspeha. Če želite dosegati velike uspehe, je včasih treba tvegati in tudi kdaj propasti. Pri tem se razlikujemo od Američanov, kjer pri neuspehu ni nujno, da je treba poiskati krivca in ga kaznovati. Neuspehu ne sledi vedno krivda, pač pa razumejo, da so neuspehi cena, ki jo je treba plačati za doseganje večjih uspehov. Seveda govorim o poslovnih tveganjih, ne pa o propadih zaradi nelegalnih ravnanj, jasno je, da morajo biti ta vedno preganjana.

Omenjali ste, da podatki kažejo velike razlike med uspešnostjo moških in žensk tako pri pridobivanju sredstev za zagonska podjetja kot tudi pri uspešnosti izhoda iz projektov. Kaj je vzrok za to?

Mislim, da je glavni vzrok še vedno nekakšna stigmatizacija žensk kot podjetnic na finančnih trgih, prisotnost žensk je tu še vedno zelo majhna. Menim, da je to povsem kulturna težava, ki pa ni omejena le na Evropo, poglejte na primer komite Komunistične partije Kitajske. Ne le da nima niti ene ženske, sploh še nikoli ni imel nobene ženske. Škoda je, da je v zagonskih podjetjih tako malo žensk. To preprosto pomeni, da se velik del potenciala izgublja.

Rastemo sicer hitreje kot ZDA, toda kako dolgo lahko traja takšna rast?

Vzrok za sedanjo hitrejšo rast od ZDA je predvsem to, da je Evropa pozneje začela okrevati po krizi in so ZDA že dlje v gospodarskem ciklu. Večja vlaganja v raziskave in razvoj so nujna, če ne želimo v prihodnosti preveč zaostati.