Ameriško zbliževanje z EU za lekcijo Kitajski

»TTIP light«, kot se je dogovor med Brusljem in Washingtonom že uveljavil v nemški in drugi javnosti, naj bi razelektril vsaj del nevarnih čezatlantskih sporov ter poskrbel za lekcijo protekcionističnim državam, med njimi še posebej Kitajski.

Obnašanje Donalda Trumpa nakazuje, da še vedno sanja o razbijanju EU in osamitvi Nemčije.

Nasprotniki »trdega« TTIP so z demonstracijami dosegli zamrznitev evropskih trgovinskih dogovorov z administracijo prejšnjega ameriškega predsednika Baracka Obame, še preden jih je v zmrzovalnik postavil Donald Trump, a so medtem najbrž že spoznali pomen ameriškega pregovora, da moraš biti zelo previden pri tistem, kar si želiš. Lahko se namreč uresniči in res je Donald Trump raztrgal številne Obamove trgovinske sporazume, tudi evropskim partnerjem nabil kazenske carine na jeklo in aluminij, z grožnjami avtomobilski industriji pa napovedal še veliko večje težave nemškemu in vsemu evropskemu gospodarstvu.

Trgovinska vojna Kitajska - ZDA

Ni še jasno, ali je s svojim brutalnim pristopom prepričal tudi nasprotnike TTIP, liberalno-konservativna nemška politična javnost pa vsekakor pritrjuje gospodarskemu ministru in tesnemu sodelavcu kanclerke Angele Merkel, da bo nižanje carin zagotovilo svobodno trgovino ter z njo milijone delovnih mest.

Reuters

Vrata za spore še odprta

Preobrat ameriškega predsednika, ki je trgovinske vojne razglašal za dobre, je presenetljiv, a pri washingtonskem dogovoru še zdaleč ni povedana zadnja beseda, in to ne le zato, ker šele predvideva pogajanja o odpravi industrijskih carin zunaj avtomobilske branže, zmanjšanju drugih ovir trgovanju pri storitvah, kemični in farmacevtski industriji, medicinskih proizvodih in soji ter gradnji terminalov za utekočinjeni plin v Evropi. Zadnje naj bi omogočilo večjo prodajo ameriškega plina in je za Junckerja sporočilo »drugim«, nedvomno Rusiji, od katere je Evropa energetsko še posebej odvisna.

Američani se želijo pogoditi za industrijske in kmetijske dobrine, ne pa tudi za storitve in zaščito investicij, ki so se med pogajanji TTIP številnim Evropejcem zdele sporne.

V Bruslju pa so odločno zavrnili Trumpova razglašanja, da je s sporazumom odprl evropski trg za ameriške kmetijske izdelke. Skupna kmetijska politika EU je za nekatere članice zelo občutljiva stvar, prav tako nasprotovanje ameriškim gensko spremenjenim pridelkom.
Priložnosti za spore bo torej še veliko, pa čeprav je za sporazum veliko zanimanja na obeh straneh. Evropa in v njej predvsem Nemčija se bo za vsaj nekaj časa izognila kazenskim carinam na osebne avtomobile, pa čeprav zadovoljstvo zmanjšuje izvzem avtomobilske industrije iz pogajanj o odpravi vseh carin in drugih trgovinskih omejitev. Vsaj nemška avtomobilska industrija je v preteklosti že nakazovala pripravljenost na takšna radikalna nižanja, a je slišati govorice o francoskih ugovorih, pa tudi Američani menda hočejo še naprej ščititi svoje proizvajalce poltovornjakov in vozil SUV. V ZDA daleč najbolje prodajana vozila so že vse od tako imenovane piščančje trgovinske vojne iz šestdesetih let prejšnjega stoletja pred neameriškimi konkurenti varovana s petindvajsetodstotnimi carinami.
Bela hiša ne bo odpravila niti kazenskih carin na evropska jeklo in aluminij še pred začetkom pogajanj, kot so doslej zahtevali v Bruslju, pred evropskimi volitvami prihodnje leto pa se hitro zmanjšuje manevrski prostor predsednika evropske komisije Jean-Clauda Junckerja. Kaj, če Trump Evropejce samo izkorišča pred novembrskimi volitvami, saj bi republikanske kongresnike in druge politike zagotovo rad obranil pred naraščajočo jezo kmetov, proizvajalcev motornih koles in drugih, ki jih prizadevajo evropski povračilni ukrepi in od katerih so mnogi leta 2016 volili prav njega? A se zdaj tudi številnim drugim Američanom kažejo pomanjkljivosti Trumpove trgovinske politike. Še vedno odmevajo zagotovila visokih predsednikovih sodelavcev ob sprožanju trgovinskih vojn, da si nihče ne bo drznil uveljavljati povračilnih ukrepov, EU pa je na ameriške carine na jeklo in aluminij odgovorila s svojimi na viski, motorna kolesa, kavbojke in nekatere druge izdelke, Kitajska pa s svojimi protiukrepi, ki so prizadeli ameriško kmetijsko in nekatere druge industrije.

Komu je sploh v interesu trgovinska vojna

Domači kritiki so že raztrgali napovedano pomoč ameriškim kmetom, za mnoge je žaljiva in celo neameriška, saj so ZDA doslej veljale za garanta svetovne proste trgovine, zdaj pa se lotevajo »sovjetske« zaščite delov gospodarstva. Tudi pri ameriški ustanovi Heritage, ki precej vpliva na politiko sedanjega ameriškega predsednika, dogovor z EU vidijo kot pomikanje v pravo smer. Po prepričanju Tori K. Whiting ameriški poslovneži, delavci in družine največ pridobijo z odpravljanjem trgovinskih ovir s pogajanji, in ne z grožnjami s trgovinskimi vojnami. Je tudi ameriški predsednik spoznal, da trgovinska fronta z EU ni v njihovem interesu? Na začetku mandata je bilo videti, da Donald Trump ne pozna niti pristojnosti Evropske unije pri trgovinskih pogajanjih in po poročanju časopisa Wall Street Journal mu je Juncker temelje EU predstavil z raznobarvnimi karticami in lahko razumljivimi pojasnili.
Strokovnjak kölnskega gospodarskega inštituta IW Hubertus Bardt celo ocenjuje, da so s sporazumom med Junckerjem in Trumpom doseženi nekateri pomembni cilji: spor se ne bo zaostroval, posvetili se bodo izboljšavam multilateralne trgovinske ureditve ter se skupaj soočili z izzivom Kitajske. Trumpu tudi na stari celini priznavajo upravičenost opozoril na trgovinsko in drugo sprenevedanje Kitajske in jasno je, na koga v washingtonskem dogovoru ciljajo z besedami, da se bodo »skupaj s partnerji istomišljeniki« bojevali za reforme Svetovne trgovinske organizacije in naslovili nepravične trgovinske prakse z imeni, kot so kot kraja intelektualne lastnine, prisilni transferji tehnologije za podjetja, industrijske subvencije, nesorazmerja zaradi državnih podjetij in prevelike kapacitete. Ob morebitnih kazenskih carinah na 200 milijard dolarjev kitajskega izvoza v ZDA, ki jih že preučujejo v Washingtonu, pa se poznavalci bojijo najmanj korenitega zmanjšanja gospodarske rasti, če že ne celo nove svetovne gospodarske krize, zato si tudi Trumpovi največji privrženci ne morejo želeti izgubljanja na številnih trgovinskih frontah.

Reuters

Tudi strokovnjak münchenskega gospodarskega inštituta Ifo Gabriel Felbermayr voditeljem EU priporoča, naj pozabijo na vse dosedanje Trumpove žalitve in privolijo celo v večstranska območja proste trgovine, ki jih je v Buenos Airesu predlagal njegov finančni minister Steven Mnuchin, na primer med EU, ZDA, Kanado in Japonsko. Nemški strokovnjak je po prvih Trumpovih trgovinskih grožnjah zagovarjal odločni evropski odgovor, zdaj pa opozarja tudi na dejstvo, da se želijo Američani pogoditi za industrijske in kmetijske dobrine, ne tudi za usluge in zaščito investicij, ki so bile med pogajanji TTIP številnim Evropejcem sporne. Po njegovem je dobro tudi, da se ne bo treba pogovarjati povsem od začetka, saj so že med pogajanji za TTIP soglašali na številnih področjih, oboji pa so tudi dokončali in Evropejci sklenili prostotrgovinske dogovore z Japonsko, EU še s Kanado.

Ohranitev ali pregon protekcionizma

Gabriel Felbermayr dodaja, da mora Evropa v vsakem primeru premagati lastne protekcionistične tendence, še posebej v kmetijstvu, skupaj s Petrom Driessnom iz münchenske in zgornjebavarske trgovinske zbornice CCI pa je zahteval še izboljšanje pogojev poslovanja za majhna in srednje velika podjetja v vsej EU. V obdobju čedalje večjega protekcionizma v svetu je treba okrepiti skupni trg, konkretni ukrepi za spodbujanje čezmejne trgovine pa bi koristili tudi večji politični enotnosti. Pretok dobrin je bil že doslej eden od stebrov zaposlovanja in rasti, še vedno pa so velike možnosti tudi pri uslugah in splošnem zmanjšanju birokratskih ovir za delovanje v vsej EU. To bi bilo nujno tudi zaradi drugih gospodarskih ukrepov Donalda Trumpa, med njimi še posebej radikalnega nižanja podjetniških in drugih davkov. Ameriška podjetja so v samo prvih treh mesecih letošnjega leta vrnila domov skoraj tristo milijard dolarjev kapitala, kar je dvakrat več kot v vsem lanskem letu.

Reuters

V Nemčiji ni videti velikih razlik, zato pa so na Nizozemskem v prvem četrtletju letošnjega leta imeli za okrog osem odstotkov manj neposrednih investicij iz ZDA, v Švici šest odstotkov, na Irskem je položaj stagniral. Velik del tega kapitala sicer ni šel v realne gospodarske dejavnosti, ampak je bil naložen v holdingih, in vse kaže, da se bo z njim nekaj podobnega dogajalo tudi v ZDA, a so bile v prvih treh mesecih letošnjega leta rekordne tudi investicije tujih podjetij v tej državi. Za trdnejše analize bo treba počakati, nižanje podjetniških davkov pa na gospodarske dejavnosti v Evropi in svetu ne vpliva le iz ZDA, ampak tudi od drugod. Pošteno so jih znižali tudi v Franciji in Belgiji, nižanja načrtujejo v Veliki Britaniji, medtem ko v Nemčiji lokalne skupnosti še povečujejo podjetniško davčno breme. Za zdaj to ni videti problem, saj polne nemške proračunske blagajne sklepajo na dober gospodarski položaj, a v Berlinu in drugje ne bi smeli pozabiti, da se danes ta lahko hitro spremeni.
V evropskem interesu so tudi konstruktivne spremembe na Kitajskem, od katere so odvisne številne industrije od nemške avtomobilske naprej, precej pa tudi ves razvoj mednarodnih političnih in ekonomskih odnosov. Kitajska vlada je Washingtonu že ponudila zmanjšanje trgovinskega primanjkljaja z večjimi nakupi ameriških dobrin, a bi bilo treba tudi zmanjšati carinske in druge ovire trgovanju ter celo velike spremembe kitajske industrijske politike. Namesto s prisilnimi transferji tehnologije in državnimi subvencijami bi morala država poskrbeti za razvoj, ki bolj odgovarja njeni gospodarski teži v svetu. Ker ta lahko pogojuje tudi politične spremembe, je razumljivo, da bi Pekingu bolj ustrezal status quo, a kritični analitiki dodajajo še druge težave, povezane s preveč centralnim političnim in gospodarskim sistemom. Azijska velikanka se je sicer izvila iz velikih težav med zadnjo gospodarsko krizo, a za ceno visokega zadolževanja, ki menda obsega že tristo in več odstotkov bruto domačega proizvoda, sklepajoč po drugotnih dejavnikih, kot je poraba energije, pa je menda tudi gospodarska rast precej nižja od uradne šest- in večodstotne.

Kako naprej?

Ob pomanjkanju neodvisnih statistik so to le ugibanja, a težave, ki jih prinašajo ameriške kazenske carine, nakazujejo dodatne kitajske finančne injekcije v gospodarstvo. Se bo lahko azijska velikanka še naprej upirala vsem zakonom gospodarske težnosti? Če bo Trumpov carinski strup deloval, bi moral Zahod v lastnem interesu pomagati z nasveti o protistrupu. A bi morala biti še naprej previdna tudi Evropa. Obnašanje Donalda Trumpa med obiskom italijanskega premiera Giuseppeja Conteja v Washingtonu nakazuje, da ameriški predsednik še vedno sanja o razbijanju EU in osamitvi Nemčije, potem ko francoski predsednik Emmanuel Macron očitno ni sprejel absurdne ponudbe za izstop iz EU v zameno za boljši trgovinski dogovor z Američani, kot je časopis Washington Post navajal neimenovane evropske diplomate.