Ameriško in evropsko bančništvo vsako v svojo smer

Na Finančni konferenci v Portorožu so bankirji drug za drugim ponavljali, kako dobro so banke v Evropi pripravljene na novo krizo, a medtem ko se v območju evra trkamo po prsih, kako smo dobri, nas prehitevajo tako ameriške kot nekatere kitajske banke. Bo čas pokazal, da je previdnejši evropski pristop tudi modrejši?

Ko je namreč pred dobrim desetletjem udarila finančna kriza, je najhuje počilo v ZDA (od koder je tudi prišla sprožilna iskra) in zdelo se je, da je tam celoten sektor zabredel v hude težave. Takrat je ob propadu ameriške investicijske banke Lehman Brothers britanska banka Barclays odkupila veliko pomembnih delov propadajočega velikana, vključno s pisarnami v New Yorku ter centrom IT v New Jerseyju, in to za vsega 1,3 milijarde evrov (za drobiž, so že takrat dejali mnogi). Barclays in ostale velike evropske banke so zgolj čakale, ali bo šla v stečaj še katera od ameriških bank in bodo lahko poceni prišle še do kakšnega dela premoženja na razprodaji.

A če se je takrat zdelo, da bo kriza evropske banke stisnila, ameriške pa povsem opustošila, so danes spet slednje tiste, ki vladajo svetu. Čez lužo so namreč izvedli hitro čistilno akcijo, s programom TARP očistili največje banke slabih kreditov (in stroške bolj kot ne v veliki meri prevalili na davkoplačevalce) ter se lotili konsolidacije panoge. V Evropi so mnoge banke še dolgo vlekle s seboj slabe kredite ter se borile za preživetje.

Foto Reuters

Evropska previdnost …

Evropski regulatorji so skušali sprejeti ukrepe, ki bi zagotovili, da bodo banke na naslednjo krizo bolje pripravljene, tako da bodo znale same rešiti svoje težave in ne bi bilo treba njihovih bremen prevaliti na davkoplačevalce. Začelo se je obdobje pisanja ostrih pravil in povečevanja količine podatkov, o katerih morajo banke natančno poročati regulatorjem.

… in ameriška podjetnost

Bančni sistem v Evropi je zato veliko bolj konservativen kot tisti v ZDA. Po hitri prevetritvi sektorja so namreč tam hitro pozabili na previdnost glede bank, ki potem ko postanejo prevelike za propad, predstavljajo izdatno tveganje za celoten sistem, in banke so začele rasti z neverjetno hitrostjo. Drži pa, da primerjava med ameriškimi in evropskimi bankami ne prinaša zgolj razlik zaradi poslovnih pogojev, pač pa predvsem tudi zaradi različnega okolja. Ameriške banke namreč ogromen obseg poslovanja izvedejo v investicijskem bančništvu, ki ga je v Evropi precej manj, tu večino posla banke opravijo v komercialnem bančništvu. Pred leti se je sicer po ameriškem zgledu skušala preoblikovati nemška Deutsche Bank, a se je zgolj zapletla v mnoge škandale in beležila izgube kot po tekočem traku.

Hitro zaostajanje

Če je še leta 2007, torej pred izbruhom krize, pet največjih evropskih bank (HSBC, RBS, BNP Paribas, Barclays in Deutsche Bank) zabeležilo za petino večji skupni dobiček kot pet največjih ameriških (JPMorgan Chase, Bank of America, Citigroup, Morgan Stanley in Goldman Sachs), je desetletje zatem ameriški JPMorgan sam dosegel opazno višji dobiček kot omenjenih pet evropskih bank skupaj! Pa ne gre le za izjemno leto ameriških bank, saj tudi pogled na tržno kapitalizacijo bank jasno pokaže, da vlagatelji precej višjo vrednost pripisujejo ameriškim bankam. Po tem merilu je banka JPMorgan Chase opazno večja kot tri največje evropske banke skupaj. Po merilu prvovrstnega kapitala v bankah pa so po začetku finančne krize vzpon proti vrhu začele kitajske državne banke, ki so kot za stavo začele prehitevati evropske in tudi ameriške, toda mnogi analitiki opozarjajo, da se kitajski bančni sistem bori z velikimi težavami, v luči katerih je treba te podatke tudi upoštevati.

Dobičkonosnost pod pritiskom

Osrednji vzrok za nizka vrednotenja evropskih bank (ki se v zadnjem času še vedno močno nižajo, saj so tečaji tega sektorja v Evropi v zadnjem letu povprečno padli kar za petino) ni tveganost, saj je nova regulativa poskrbela za povečano kapitalsko ustreznost in tudi precej večji nadzor. Ta ni le v obsežnem obveznem poročanju, pač pa regulatorji stanje spremljajo tudi na terenu, kot pravi Jozef Kausich, predsednik uprave banke Intesa Sanpaolo v Sloveniji: »V naši banki imamo pogoste obiske tako iz ECB kot predstavnikov državnih regulatorjev. Vem, da je pri drugih bankah enako; nadzorne inštitucije zelo natančno spremljajo naše stanje in napredek na različnih področjih,« ter dodaja, da ima to tudi svoj učinek: »Spremembe pri regulatorjih in bančna unija so dodatni razlogi, da smo zdaj bolje pripravljeni na novo recesijo oziroma obrat gospodarskega cikla.«
A ob trdnih temeljih evropske bančnike vseeno skrbi; težava je namreč v nizki donosnosti sektorja. Dr. Marko Košak z ekonomske fakultete v Ljubljani pravi, da je ECB z raziskavo skušala oceniti stroške kapitala bank, ki kotirajo na borzi, za leto 2018, in bistvena ugotovitev študije je, da dosežene donosnosti kapitala ne dosegajo niti stroškov kapitala. V študiji tako že realizirane vrednosti ROE (donosnost lastniškega kapitala) kot tudi ocenjene vrednosti iz napovedi prihodnjega poslovanja v obdobju od leta 2016 do leta 2020 ostajajo pod ocenjenimi stroški kapitala.

Kje so donosi?

Del razlage, zakaj so evropske banke tako slabo donosne, tiči v nizkih obrestnih merah – ključna obrestna mera že od marca 2016 vztraja pri ničli, zdaj pa je postalo jasno, da dviga tudi letos še ne bo. Na zadnjem zasedanju ECB so prejšnjo formulacijo o nespremenjenih obrestnih merah do konca letošnjega poletja zamenjali z napovedjo, da te ostajajo nespremenjene vsaj do konca leta. V takšnem okolju so obrestni prihodki bank seveda zelo nizki. Banke se sicer trudijo povečevati neobrestne prihodke, a podatki kažejo, da so obrestni prihodki slovenskih bank v letu 2018 predstavljali kar 58 odstotkov vseh prihodkov. Kakšne možnosti imajo banke, da zboljšajo klavrno donosnost? Dr. Košak pravi, da so ključna področja, na katere se morajo banke osredotočiti, večja stroškovna učinkovitost, diverzifikacija prihodkov, kakovost naložb in digitalizacija, ki se ji banke ne morejo izogniti – v tem sektorju je neizogibna, saj vedno opazneje v sektor vstopajo nova finančno-tehnološka podjetja, ki s sabo ne nosijo bremena visokih fiksnih stroškov, ki je še kako znano klasičnim bankam.

Zniževanje stroškov

Kako visoki so stroški slovenskih bank, nazorno oriše izjava Johna Denhofa, predsednika uprave NKBM: »Ko sem pred tremi leti prišel v NKBM, je bilo razmerje med stroški in prihodki kar 80 odstotkov. Počasi smo stroške znižali pod 70 odstotkov prihodkov, zdaj smo na poti proti 60 odstotkom, cilj pa mora biti 50 odstotkov.« Toliko je namreč povprečje pri uspešnih bankah v ZDA. V Evropi pa je to razmerje opazno višje. Kot pravi dr. Marko Košak, se je razmerje med stroški in prihodki v območju evra od leta 2010 do leta 2017 celo poslabšalo. Stroški so z 62 odstotkov narasli na 65 odstotkov prihodkov, kar je očiten trend na slabše. Dodaja pa, da v naboru evropskih bank izstopajo skandinavske banke s Švedske, Finske, Danske ter tudi iz Estonije, ki imajo občutno boljši kazalnik stroškovne učinkovitosti, blizu 50 odstotkov. Razloge za takšno odstopanje vidi predvsem v dejstvu, da so nordijske banke uspele hitro znižati število svojih poslovalnic in so se hitreje digitalizirale, k čemur prispeva tudi splošno okolje v teh državah. Dr. Košak pojasnjuje, da povprečje stroškovne učinkovitosti v Sloveniji v obdobju 1996–2018 znaša 60 odstotkov, kar je torej nekoliko boljše od povprečja območja evra.


»V bitki za zmanjševanje stroškov iz prometa umikamo kar 70 odstotkov produktov. V mnogih letih se je nabrala vrsta produktov, nihče pa ni nikoli 'počistil hiše' in umaknil vsega, kar je le še navlaka. Osredotočiti se moramo na tisto, v čemer smo najboljši, ne pa na vse po malem,« opisuje zmanjševanje stroškov John Denhof.

Zniževanje stroškov v evropskem bančnem sektorju bo očitno norma tudi v bodoče, saj posel, za katerega se borijo, upada. Obseg finančnega posredništva, ki ga banke opravljajo, se je v Evropi v zadnjih letih namreč opazno skrčil. Dr. Košak pravi, da se v času vsesplošne rasti gospodarstva bančni sektor kot delež vsega gospodarstva tudi v Sloveniji znižuje; stopnje rasti tega sektorja so najprej upadle, nato pa v letih 2012 in 2013 celo zašle v negativno območje, v zadnjih letih pa so se nekoliko popravile in so spet pozitivne, a manjše od rasti celotnega gospodarstva.

Grožnje novih prišlekov

V bančni sektor vstopa vedno več podjetij iz t. i. fintech sektorja, ki prinaša bančne rešitve na novih platformah brez bančnih poslovalnic. Slednjih imajo tradicionalne banke kljub zmanjševanju njihovega števila še vedno veliko. Seveda so poslovalnice sredstvo, a v takem obsegu vedno manj potrebno, hkrati pa so tudi velik strošek. Tega se bančniki še kako dobro zavedajo, a nekateri tudi dodajajo, da morda ni smiselno kar vsega starega takoj pokopati. Jozef Kausich, predsednik uprave banke Intesa Sanpaolo v Sloveniji, pravi: »Seveda se v sodobnem svetu vse seli na mobilne telefone, prek katerih zdaj lahko iščemo informacije, komuniciramo in kupujemo, a sam še vedno verjamem v večkanalni pristop. Verjamem v tehnologijo, a verjamem tudi v obstanek fizičnih poslovalnic, čeprav morda ne v takšnem obsegu kot danes. Verjamem, da je pogostost obiskovanja fizičnih poslovalnic pri vsakem posamezniku vedno manjša, toda ko gre za najpomembnejše finančne odločitve, ki zadevajo vso družino, kot je na primer hipoteka, ne verjamem, da boste to urejali po telefonu. Podobno menim tudi za odločanje o investicijah. Nekateri produkti in storitve se bodo tudi v prihodnje še vedno distribuirali predvsem prek poslovalnic. Seveda pa ljudje za najbolj klasične transakcije, kot so plačila, ne bodo fizično obiskovali poslovalnic.«

Sicer tudi za najpomembnejše odločitve dopušča možnost, da jih bomo v prihodnosti sprejemali brez osebnega stika v fizično istem prostoru z bančnimi uslužbenci, a vendarle meni, da tega v prihodnjih petih letih še ne bo
.
Alessandro Pontoglio, član uprave banke UniCredit pa predvsem poudarja, da bo tehnološki pretres, ki prihaja, mnoge ujel nepripravljene: »Niso vse banke pripravljene na to, kar prihaja. Drži pa, da so nekatere banke pripravljene zelo dobro; veliko vlagajo tako v ljudi kot tudi v tehnologijo in izboljševanje operativnih postopkov.«

Nujna konsolidacija

In kaj čaka sektor v naslednjih letih v Sloveniji? »Ni alternative konsolidaciji,« pravi Blaž Brodnjak, predsednik NLB, in dodaja: »In to ne zgolj zaradi ekonomije obsega, pač pa ker sta se tako odločili Evropska centralna banka in Evropska komisija. S predpisi, ki jih postavljata, sploh ne omogočata drugega. V predpisih ni nikakršne sorazmernosti in manjšim je težko zagotoviti izpolnjevanje vseh pravil. Preživele pa bodo le banke, ki bodo opravile domačo nalogo na področju digitalizacije.« Napoveduje, da se drastično zmanjševanje števila bank v Sloveniji še ne bo ustavilo (pred dvajsetimi leti smo imeli 34 bank, danes le še 12 ter ob tem še tri hranilnice in eno bančno podružnico). »Sam slovenski trg čez pet let vidim podobno kot češkega danes; torej dva do tri močne stebre in nato dodatno še nekaj manjših bank. Za Slovenijo bi to pomenilo šest do osem bank, od tega največ tri ali štiri velike.« Enako napoveduje tudi za jugovzhodno evropsko regijo, po Brodnjakovem mnenju na tem področju namreč ne bo veliko velikih igralcev, morda pet ali šest močnih.

Dogajanje v Sloveniji je le pomanjšana slika tistega v Evropi. Enak proces se odvija tudi v celotni Evropski uniji. Kljub temu da je od leta 2008 število bank v EU padlo z 8.525 na 6.250, v sektorju velja prepričanje, da je bank še vedno občutno preveč. Je pa opazno, da bančni trg v Evropi še zdaleč ni enoten, zato tudi ni nenavadno, da pravih združitev in prevzemov med velikimi bančnimi igralci iz različnih držav ni. So le prevzemi precej manjših, ki jih večje nekako pogoltnejo, v primerih, ko pa bi moralo zares priti do iskanja sinergij dveh velikih sistemov, pa takšnih združitev ni.

Tudi pred kratkim napovedana združitev Deutsche Bank in Commerzbank, ki se nato ni realizirala, bi bila zgolj združitev nemških bank in predsednik raziskovalnega inštituta ZEW (Zentrums für Europäische Wirtschaftsforschung) je posebej za Svet kapitala povedal, da kljub temu, da Nemčija še posebej izstopa po številu bank (ima jih več kot Italija, Francija in Španija skupaj), ni velikih možnosti, da bi Deutsche Bank zdaj novega partnerja našla zunaj Nemčije. Pri čezmejnem združevanju sicer obstajajo stroškovni prihranki, a ne kapital ne likvidnost se ne moreta preprosto preliti preko meje, predvsem pa si tudi politika prizadeva, da bi velike nemške zasebne banke ostale v nemških rokah.

Prava konsolidacija v evropskem bančnem prostoru torej šele prihaja, a tudi za naprej se obetajo težke razmere za bančni sektor – ni verjetno, da se bodo obrestne mere začele bolj dvigovati, prav tako pa ni verjetna dobičkonosnost evropskih bank.
Jo bodo ob izbruhu nove krize evropske banke odnesle bolje od ameriških ali pa bodo slednje še enkrat pokazale, da s podporo politike precej lažje previharijo krizne čase?