Afrika: Celina upanja in obupa

Usode ljudi se lahko spremenijo v trenutku, usode držav v nekaj letih, kontinentov pa v nekaj kratkih desetletjih. Azija je tako danes dom gospodarskih velesil, ki bodo v ne tako oddaljeni prihodnosti kraljevale na vrhu seznama največjih svetovnih gospodarstev. Afrika, ki bo kmalu dom četrtine vseh mladih na svetu in katere prebivalstvo se bo do leta 2050 podvojilo, na skoraj 2,5 milijarde, pa kljub velikanskemu demografskemu potencialu, naravnim bogastvom in sorazmerni bližini svetovnih gospodarskih središč še naprej zaman išče pot do razcveta.

Pred 50 ali celo 40 leti so bili obeti precej drugačni. Afriške države so se zdele bolje pripravljene na gospodarsko rast od večine azijskih. Imele so kolonialno infrastrukturo in razvijajoče se denarne sisteme, ki so preraščali v regijske. Švedski nobelovec Gunnar Myrdal je tedaj spisal knjigo Azijska drama, v kateri je napovedal, da ni upanja za Azijo. Danes, v obdobju tektonskih okoljskih sprememb, se marsikdaj zdi, da je vse manj upanja prav za Afričane.

»Nerad izrečem to, vendar gre za plemensko ureditev, ki spodjeda družbo, pravno državo in s tem gospodarski razvoj.«

Kaj je šlo narobe na črni celini? Eden od sogovornikov, bančnik, ki je dolga leta obiskoval Afriko, je dejal: »Nerad izrečem to, vendar gre za plemensko ureditev, ki spodjeda družbo, pravno državo in s tem gospodarski razvoj.« Mnogo Afričanom bi se takšna ocena zdela rasistična, toda ironično gre pri plemenski ureditvi pogosto prav za to. »Pripadniki enega plemena se nočejo ali ne nameravajo mešati z drugimi. To je pogosta drža prebivalcev Afrike, ki se povrhu ukvarja z zapuščino kolonializma, za katerega lahko rečemo, da je le napol opravljeno delo.«

Hongkong je na primer pravo nasprotje. Tudi po tem, ko je prešel nazaj v kitajske roke, je ostal njen najnaprednejši del. Zapuščina kolonializma ni bila zgolj infrastruktura, temveč tudi pravni in družbeni red. »Si predstavljate, da bi bila Zimbabve ali Južna Afrika bolj podobna Hongkongu? Če bi se ti dve bogati koloniji preobrazili v močni demokratični republiki, bi bilo vse drugače, pa ne samo zanju, temveč za celotno Afriko,« je poudaril sogovornik.

Vendar se nista. V Južni Afriki je bilo zadnje čase več protestov proti predsedniku Jakobu Zumi, katerega politična kariera je zaznamovana s korupcijskimi škandali, ki so vse prej kot neznanka v večini afriških držav. Korupcija je v kombinaciji z majhno kupno močjo, politično nestabilnostjo in množico vojaških spopadov zagotovo eden od razlogov, da med tujimi podjetji ni toliko zanimanja za poslovanje na črni celini.

AP

Slovenci v Afriki

A položaj se spreminja. Če je bila Afrika v preteklosti zanimiva predvsem za države in podjetja z interesi po izkoriščanju naravnih virov ali izvajanju infrastrukturnih projektov, je zadnje čase nekoliko več prostora za podjetništvo in manjša podjetja, tudi slovenska. Vendar preboj na afriške trge ni preprost. V državah, ki so bile nekoč francoska kolonija, imajo prednost francosko govoreči podjetniki, in teh je v Sloveniji razmeroma malo, v Angoli, denimo, so v prednosti Portugalci …

Preboj na afriške trge ni preprost. V državah, ki so bile nekoč francoska kolonija, imajo prednost francosko govoreči podjetniki.

Prva napaka, ki jo naredijo ljudje med razpravljanjem o Afriki, je ta, da govorijo o kontinentu kot celoti, opozarja Ante Milevoj, direktor centra za mednarodno poslovanje pri slovenski gospodarski zbornici: »Afriko sestavlja 54 zelo različnih držav. Si predstavljate, da bi tujci v isti koš metali Slovenijo in Kosovo?« Najprej je treba razlikovati med državami severne Afrike, kjer je avtohtono prebivalstvo arabsko, in državami podsaharske Afrike.

AP

Slovenska podjetja daleč največ poslujejo s prvimi. V Alžirijo so lani izvozila za nekaj več kot 76 milijonov evrov blaga, kar je sicer skoraj pol manj kot leto pred tem, v Egipt za dobrih 42 milijonov. Na tem trgu je že nekaj let uspešno podjetje Litostroj Power. V podsaharski Afriki je daleč najpomembnejša Južnoafriška republika, kjer je prodaja slovenskih podjetij lani presegla 37 milijonov evrov. Tam med drugim posluje podjetje Iskra Zaščite, ki prodaja omrežne tehnologije tudi v Nigeriji, Bocvani in na severu v Egiptu in Maroku. Nedavno je podjetje Flycom, ki prodaja programsko opremo za zmanjševanje izgub na daljnovodih, dobilo posle v Zambiji in Kongu.

Toda takšnih poslov je malo. »Zlata doba« slovenskih podjetij v Afriki se je namreč po Milevojevi oceni končala z Jugoslavijo. Če je nekoč velike posle v Libiji sklepal SCT, če so uspešno na afriške trge izvažali v Slovenijalesu, je danes takšnih poslov za slovenska podjetja malo. »Večinoma gre za prodajo blaga in storitev, višjih oblik sodelovanja za zdaj ni,« je pojasnil Milevoj. Kljub temu ne moremo reči, da v Afriki ni možnosti za slovenska podjetja, toda njihova uresničitev zahteva čas, povezave in denar za trženje, medtem ko večina slovenskih podjetij za zdaj vlaga trud in sredstva na druge, bližje in bolj dostopne trge. Čeprav je trend gospodarskega sodelovanja z državami v podsaharski Afriki v vzponu, predstavljajo ti trgi manj kot odstotek slovenskega izvoza. V Južnoafriški republiki deluje okoli 120 slovenskih podjetij, v Senegalu 12, v Ugandi devet … Za primerjavo, v Avstrijo jih izvaža okoli 7000.

AP

Priložnosti urbanizacije

Razmerje se pri iskanju priložnosti na tujem vsaj za slovenska podjetja, ki so tesno vezana na evropske trge, ne bo nikdar prevesilo v korist Afrike. Kar pa seveda ne pomeni, da ne bo v prihodnje več priložnosti za poslovanje na tej celini.

Kljub temu da afriška gospodarstva zaradi nižjih cen surovin zadnja leta počasneje rastejo in tudi niso več tako privlačna za tuji kapital – obseg tujih neposrednih investicij je leta 2015 upadel za sedem odstotkov, na 54 milijard dolarjev – ne gre prezreti nekaterih premikov. Slabo razvito infrastrukturo nadomeščajo novi projekti. V Gani tečejo projekti gradnje letališč, pristanišč in železnic, s čimer postaja vstopna točka za zahodno Afriko. Na vzhodu, v Keniji, gradijo železniško povezavo med pristaniškim mestom Mombaso in glavnim mestom Nairobijem, ki bo znižala ceno prevozov za 60 odstotkov. Velikopotezni infrastrukturni projekti, predvsem pristaniški, tečejo tudi v državah, kot so Džibuti, Mozambik in Tanzanija.

»Zlata doba« slovenskih podjetij v Afriki se je končala z Jugoslavijo.

In vse skupaj spremlja izredno hitra urbanizacija, ki je velika priložnost, a hkrati tudi tveganje. Kako hitro se Afričani selijo v mesta, najbolje pokaže primerjava s staro celino. Če so Evropejci potrebovali več kot stoletje, od začetka 19. stoletja do obdobja pred prvo svetovno vojno, da se je delež mestnih prebivalcev povečal s 15 na 40 odstotkov, je bil ta čas v Afriki skoraj pol krajši. Še leta 1950 v podsaharski Afriki ni bilo niti enega milijonskega mesta, danes jih je več kot 50. Do leta 2030 naj bi v urbanih območjih živela že polovica afriškega prebivalstva.

To bi morala biti dobra novica za gospodarstva afriških držav, kajti po zgodovinskih izkušnjah več ljudi na kupu pomeni razvoj podjetij, ki drugače ne bi mogla nastati, kaj šele preživeti. Toda v Afriki nič ne poteka po pričakovanjih. Časnik Economist navaja študijo iz leta 2007, ki kaže, da je Afrika edini kontinent, kjer ni korelacije med urbanizacijo in zmanjšanjem revščine. Afriška mesta niso gospodarsko živahna, povezana in prijazna za življenje, marveč so prenatrpana, nepovezana in draga, pa menijo pri Svetovni banki. Težava je, da ima afriška urbanizacija drugačne vzroke kot ta, ki jo poznamo v Evropi, Ameriki ali Aziji. Če sta na teh celinah prebivalce v mesta prignali industrializacija in vse večja učinkovitost kmetijstva, so afriška mesta centri potrošnje za bogate, ki pridobivajo premoženje od naravnih virov. V mestih zato nimajo infrastrukture, zaradi katere žanjejo takšne gospodarske uspehe drugod po svetu.

Revni priseljenci v mesta so tako še naprej revni. Prebivalstvo, čeravno številno, mlado in željno dobrin, ki jih imamo na zahodu, tako nima kupne moči. Posledično je torej v Afriki za zdaj še vedno malo priložnosti za podjetja iz razvitega sveta.

AP

TRETJE OKO

Dušan Olaj, direktor Duola: Pozabljena celina je hkrati največji obetaven trg

»Tržne priložnosti so izredne, toda večina držav je brez denarja,« je opisal razmere v Afriki Dušan Olaj, direktor Duola, ki z gradnjo rastlinjakov v Zambiji in drugimi projekti v Senegalu, Tuniziji, Egiptu in Alžiriji na leto ustvari okoli milijon evrov prihodkov. Duol ima skupaj z Luko Koper velike načrte zlasti v Egiptu, ki pa se trenutno spoprijema s težavami na valutnih trgih, kjer je egipčanski dinar lansko jesen proti evru izgubil več kot polovico vrednosti. »Afrika je pozabljen kontinent, ki potrebuje čas za razvoj, predvsem pa več denarja s finančnih trgov,« je prepričan Olaj, ki dodaja: »Če hočeš danes priti na katerega izmed afriških trgov, moraš s seboj prinesti denar.«

A to ni vselej preprosto, saj je težko pridobiti ustrezna zavarovanja za posle in kreditne linije. Druga omejitev je izrazito drugačna kultura, zaradi česar je tkao rekoč nemogoče uspeti brez povezav med vplivneži, v vladi ali brez lokalnega partnerja – ta se običajno ukvarja z manj moralnimi vidiki sklepanja poslov, ki so v Afriki vse prej kot redkost. Za podjetnike, ki so pripravljeni odmisliti ovire in več tvegati, pa je Afrika po Olajevih besedah »trg izjemnih možnosti«.