Adijo, reciklažna plastika ...

Reciklažna industrija je z razraščanjem plastične industrije prerasla v donosen posel – vse do konca lanskega leta. Odločitev Kitajske, da preneha uvažati »manj čisto« odpadno embalažo, je ubila trg, vreden 200 milijard dolarjev. Namesto v reciklažnih obratih se tako danes plastika kopiči na odpadih, raznih odlagališčih in tudi v morjih.
Fotografija: Shutterstock
Odpri galerijo
Shutterstock

Svet se utaplja v plastiki. Material, ki je s svojo uporabnostjo prejšnje stoletje obnorel svet, postaja vse večji okoljski problem. Od leta 1950 je svet proizvedel več kot 6,3 milijarde ton plastičnih odpadkov. Približno polovico teh smo ljudje odvrgli v zadnjih 15 letih, mnogi pristanejo na deponijah, v reciklažnem sistemu in seveda v morju. Nekateri strokovnjaki napovedujejo, da bo leta 2050 v oceanih plavalo več plastike kot rib.

Leta 2050 bo v oceanih plavalo več plastike kot rib.

Zato je ključno, da svet učinkovito reciklira plastiko, ki se je tako močno zažrla v vse pore družbe. Brez tega bo namreč odpadkov še bistveno več. Toda reciklažni trg, ki je od leta 1980 do lani zrasel v 200 milijard dolarjev vredno globalno industrijo, je »mrtev«. Če je bilo še lani na trgu veliko kupcev, ki so bili pripravljeni plačati za plastične ali papirne odpadke, da bi jih lahko v svojih obratih predelali oziroma reciklirali v osnovno surovino ali v nov proizvod, je danes položaj povsem drugačen. V industriji, ki je bila na trenutke presenetljivo dobičkonosna, je zavladalo mrtvilo.

Shutterstock
Shutterstock

Nacionalni meč presekal stare prakse

Kitajska in Hongkong sta konec lanskega leta prenehala uvažati odpadno plastiko, saj naj bi bila »umazana« in »škodljiva«, leta 2020 naj bi enako usodo doživel še papir, vendar zakon še ni potrjen. Ugotovili so, da kot največja reciklažna velesila – smetišče sveta – več izgubljajo, kot dobivajo. Da jim lastna reciklažna industrija, prepredena s korupcijo, povzroča več okoljskih težav kot ekonomskih koristi.

Kitajska je dobivala onesnaženo in mešano plastiko, zato je zaprla trg.

Če sta v prvem polletju 2017 po podatkih, ki jih je zbral Financial Times, od držav skupine G7 odkupili skoraj 60 odstotkov vse izvožene odpadne plastike, je ta delež v prvih šestih mesecih letos upadel na vsega 8,6 odstotka. In kar je še pomembneje. Države G7 so letos izvozile skoraj četrtino manj odpadne plastike. »V Evropi in preostalem svetu se je zato povečala razpoložljiva količina plastičnih odpadkov, ki so primerni za mehansko predelavo, povečala pa se je tudi količina plastike, ki je primerna le za termično izrabo. To se kaže v zasedenosti kapacitet in rastočih cenah storitve sežiga vseh sežigalnic po Evropi. Cene odpadnih surovin so logično padle, nekatere nimajo vrednosti ali pa so dobile celo negativen predznak,« pojasni dinamiko na trgu Marko Omahen, prokurist v podjetju Omaplast, ki je nekoč izvažalo nekaj malega odpadne plastike na Kitajsko, v glavnem pa predelane surovine – vrednost prodaje granulatov na kitajski trg so letos podvojili.

Toda za večino je bila odločitev, da se trg za uvoženo plastiko skoraj popolnoma zapre, nenadna in drastična, komentira dogajanje profesor Andrej Kržan s Kemijskega inštituta. »Kitajska je plastiko z zahoda uvažala, ker jo je potrebovala, a je bila zato tudi okoljsko obremenjena. Dobivala je onesnaženo in mešano plastiko, zato je zaprla trg,« pojasnjuje.

​Glede na študijo družbe Science Advances se približno polovica odpadne plastike, namenjene reciklaži, znajde na globalnem trgu – je torej namenjena izvozu. Mnoge države in mesta so s prodajo odpadkov lahko celo zaslužili. Financial Times poroča, da je mešana nizkokakovostna odpadna plastika, ki jo je prodajala ameriška zvezna država Kalifornija, še lani na trgu dosegala ceno okoli 20 dolarjev za tono. Letos je ne more več prodajati. Še več, za odvoz iste količine odpadne plastike mora plačati približno deset dolarjev. »Kitajska politika 'nacionalnega meča' nas sili v priznanje, da recikliranje ni zastonj,« je za britanski medij razložila Zoe Heller s kalifornijske agencije za reciklažo CalRecycle. Še huje se godi nekaterim reciklažnim podjetjem, ki so nekoč od gospodinjstev prejemala vse vrste odpadnih materialov, od mešanega papirja do embalaže, plastike, a so jih zaradi nezmožnosti preprodaje prenehali zbirati. Stroški reciklažnega programa ameriškega podjetja Rogue Disposal & Recycling iz Oregona naj bi se zato kar potrojili.

Shutterstock
Shutterstock

Recikliranje je postalo predrago

Danes se vsi ozirajo po novih rešitvah. Razvite države iščejo kupce za svoje odpadke, kitajska podjetja, ki so kupovala in reciklirala te odpadke, pa nova okolja, kjer jih ne omejuje kitajska politika. »Takoj po zaprtju kitajskega trga so se začeli odpirati obrati za predelavo v Vietnamu, Indoneziji in Maleziji. Tudi Turčija je začela uvažati odpadke, pa je potem s padcem lire izpadla v tej igri,« pojasni Omahen. Prva postaja je bila torej jugovzhodna Azija, ki se po poročanju več medijev danes utaplja v plastiki, saj tamkajšnji obrati takšnim količinam kratko malo niso kos. V letošnjem prvem polletju so podjetja v Maleziji kupila skoraj štirikrat več plastike kot v lanskem, s 461.000 tonami je ta država postala največja uvoznica odpadne plastike na svetu. Vietnam je uvoz podvojil na 254.000 ton, prav dosti ne zaostaja niti Tajska, ki je uvoz odpadne plastike povečala za skoraj 14-krat, na 253.000 ton.

Danes se vsi ozirajo po novih rešitvah.

Kdo so kupci? Pretežno Kitajci, kar tretjina od 1700 registriranih uvoznikov naj bi se preselila v jugovzhodno Azijo. Nekateri naj bi dom poiskali tudi v Evropi. A trenutno nimamo dovolj kapacitet za predelavo plastike. Kržan opozarja, da obratov ne moremo vzpostaviti čez noč, »zato več plastike prevzemajo drugi trgi«, tudi Indonezija. Vendar niti Malezija niti Indonezija ne moreta nadomestiti kitajskih kapacitet, kar morda vodi v nabiranje plastike na Zahodu.

Po tem, ko je Kitajska prenehala uvažati »manj čisto« komunalno odpadno embalažo (razsuto, balirano) in prepovedala uvoz tudi za vse mlevce, je bilo mogoče na Kitajsko po novem izvažati samo regranulat. »Kitajska podjetja so se zato začela seliti v Evropo, kjer kupujejo 'manj čisto' odpadno embalažo, iz nje izdelajo regranulat ter ga nato uvozijo na Kitajsko,« nov poslovni model opiše Darja Figelj, direktorica podjetja Interseroh, ki je del mednarodne skupine Alba Group.
V tujih medijih je sicer mogoče prebrati, da je Kitajska z zaprtjem trga povzročila svetovno krizo recikliranja plastike. »Deloma je to res, saj so cene odpadne embalaže na trgu precej padle, recikliranje pa je postalo predrago v primerjavi z uporabo primarnega materiala. Tudi v ZDA so ponovno odprli odlagališča, saj bal odpadne embalaže nimajo več kam izvažati,« še doda.

Shutterstock
Shutterstock

Nižje cene, manj predelave

»Odločitev Kitajske posredno vpliva na vsa podjetja, ki delujejo v panogi ravnanja z odpadno embalažo, tudi na Interseroh,« pove Figljeva. Podobnega mnenja je tudi Omahen, ki ne vidi težav samo v embargu na odpadno plastiko. »Predelane surovine je treba tudi prodati, zato nam ne ustreza trgovinska vojna med ZDA in Kitajsko, ki močno vpliva na globalne cene primarnih granulatov plastike. Te padajo, z njimi pa tudi cene recikliranih granulatov,« opozori. Skrbi ga tudi napoved, da bodo v ZDA do leta 2020 odprli od tri do štiri milijone ton novih kapacitet proizvodnje primarne plastike, ki bodo zaradi trgovinske vojne končale predvsem v Evropi, kar lahko povzroči dodaten padec cen plastičnih mas.

Marko Omahen, Omaplast: Cene odpadnih surovin so logično padle, nekatere nimajo vrednosti ali so dobile celo negativen predznak.

Podobno ugotavljajo v Plastiki Skaza. Kitajska odločitev, vezana na odkup materiala, je povzročila znižanje cen odkupa odpadne plastike, tudi predelave je manj. »So se pa prav zato že začeli kazati prvi obrisi resne predelave in uporabe reciklatov v Evropi,« opažajo v podjetju Skaza.
Sicer pa je na trgu vsako leto več reciklirane plastike po različnih cenah. Za te so »krivi« tudi veliki igralci, ki »spreminjajo strateške usmeritve in gredo v smeri predelave reciklirane plastike, ne samo plastike virgin«, orišejo razmere na trgu. Na to sicer ne vplivajo zgolj omenjeni dogodki, ampak tudi zavedanje potrošnikov o skrbi za naš planet, močna ekološka nevladna gibanja in seveda sprejetje nove evropske direktive o plastiki za enkratno uporabo in izdelkih, ki naj bi bili reciklabilni, dodajajo. V podjetju Skaza sicer povečujejo kapacitete, a ne zato, ker je zaradi kitajske odločitve plastika cenejša, ampak ker je to njihova strategija.
Nič slabše ne gre zaradi kitajske odločitve tudi nemškim dobaviteljem, pove Eva Štraser, prokuristka podjetja Bokri, ki brizga plastične izdelke za avtomobilsko in elektroindustrijo in ki je že pred leti začelo brizgati tudi biorazgradljivo plastiko. »Tudi pri nas se zaradi kitajske odločitve ni nič spremenilo,« pravi.

V škofjeloškem podjetju Sibo G, ki se ukvarja s predelavo termoplastičnih mas – zamašek na vsaki tretji zobni pasti, ki se prodaja na policah v Evropi, je narejen v Škofji Loki, z njihovimi zapiralnimi sistemi in zamaški so pokriti še drugi izdelki iz kozmetične in živilske industrije – odgovarjajo, da čeprav za svoje aktivnosti potrebujejo plastiko, kitajska odločitev ne vpliva na njihovo poslovanje. »Smo okoljsko naravnano podjetje in razvijamo ter načrtujemo materiale, ki bi lahko nadomestili trenutno uporabljene. V skladu z okoljevarstvenimi zahtevami in čistejšo prihodnostjo si seveda prizadevamo za uporabo alternativnih materialov, ki temeljijo na bioosnovi ter materialih PCR,« pojasnjujejo. Z uporabo novejših in zato še ne tako razširjenih materialov pa je občutljivejša tudi cena. Dodajajo, da so izdelki, ki se uporabljajo v farmaciji in medicini, narejeni iz drugačnega materiala in proizvedeni v posebnem okolju, tako imenovani čisti sobi (ang. »clean room«). Njihova se razprostira na 740 kvadratnih metrih.

Shutterstock
Shutterstock

Hude pomanjkljivosti …

Pred kratkim je ministrstvo za infrastrukturo predstavilo osnutek interventnega zakona o odpadni embalaži in svečah. Sebastijan Zupanc, direktor GZS – Zbornice komunalnega gospodarstva, na vprašanje, kaj bo imelo večji vpliv na poslovanje, novi zakon ali dogajanje na Kitajskem, odgovarja, da je priprava interventnega zakona primerna rešitev. »V sistemu ločenega zbiranja in nadaljnjega ravnanja s komunalno odpadno embalažo in odpadnimi nagrobnimi svečami zaradi pomanjkljivega nadzora deležnikov v tem procesu ter pomanjkljive oziroma nekonsistentne zakonodaje že vrsto let nastajajo težave. Eskalaciji težav s prevzemom pa so botrovali tudi globalni premiki v trgovini z reciklabilnimi materiali, ki se izsortirajo iz komunalnih odpadkov. Tu naj izpostavimo odločitev Kitajske za omejitev uvoza teh materialov, ki naj bi zahtevala prilagoditev ravnanj v komunalnem gospodarstvu. Bodo pa prilagoditve tesno povezane z implementacijo evropske direktive o krožnem gospodarstvu v našo nacionalno zakonodajo,« pojasni Zupanc.

»V Sloveniji so možnosti sortiranja omejene, tehnologija pa je osredotočena na izločanje le določenih embalažnih materialov. Tudi reciklažna industrija plastike je pri nas zelo šibka, kar pomeni, da je rešitve treba iskati v preostalih državah Evrope. Oddaljene tovarne in visoki logistični stroški povzročijo, da reciklaža postane tržno nezanimiva, surovine pa cenovno nekonkurenčne. Vendar to ni edini izziv, s katerim se srečujemo v panogi ravnanja z odpadno embalažo,« opozarja Darja Figelj. Dopolnjuje jo Omahen, ki pravi, da je v Sloveniji preveč javnih služb in shem, ki se ukvarjajo z odpadno embalažo, vendar svojega poslanstva v resnici ne opravljajo. »Govorim predvsem iz izkušenj. Zelo dobro sodelujemo z družbami iz Italije, Avstrije, Nemčije in Madžarske. S slovenskimi pa nam nikoli ni uspelo,« opozarja.

Shutterstock
Shutterstock

… zagledali šele v kitajskem ogledalu

Morda se z odločitvijo Kitajske končno obetajo spremembe. »Kitajska odločitev je bila hud udarec za celoten Zahod. Po svoje nam je nastavila ogledalo,« razmišlja Kržan. Svet je ugotovil, da smo mnoga leta plastiko enostavno tlačili v bale in jo z ladjami pošiljali na daljno Kitajsko, doma pa se bahali, kako skrbimo za okolje.

»Mi ustvarjamo neskončne količine odpadkov, vendar zanje nismo poskrbeli. Zdaj pa pospešeno iščemo iščemo poti in zmogljivosti, da bi to plastiko predelali. Recikliranje je postalo bolj zanimivo. Po svoje je pošteno, da vsak poskrbi za svoje odpadke,« pravi Kržan.

Dr. Andrej Kržan: Kitajska odločitev je bila hud udarec za celoten Zahod. Po svoje nam je nastavila ogledalo.

Kako skrbimo za odpadke, smo povprašali tudi Snago. Ta po zakonodaji vso zbrano embalažo preda družbam za ravnanje z odpadno embalažo (DROE), ki poskrbijo za nadaljnjo predelavo. »Večina ločeno zbrane embalaže konča v tujini, je pa tudi pri nas kar nekaj predelovalcev (od 60 do 70 večinoma manjših podjetij), ki predelujejo surovine, pridobljene iz odpadnih embalažnih materialov,« pravijo v Snagi, kjer menijo, da gre preveč teh materialov v tujino, saj »sistem ne ureja, da se na primer embalaža, ki se zbere doma, tudi reciklira doma, če so možnosti za to«. »Odpadno embalažo so izvažali tudi na Kitajsko, paradoks pa je, da slovenski predelovalci isti material uvažajo. Gre za prost pretok blaga in storitev in tudi okvirna direktiva o ravnanju z odpadki določa, da imamo skupen evropski trg. Pomembno je poudariti, da proizvajalec embalaže v skladu z zakonodajo podeli posamezni družbi za ravnanje z odpadno embalažo (DROE) pristojnost odločanja o tem, kam bo usmerila odpadno embalažo, interesi DROE pa niso vedno povezani z interesi proizvajalcev. Lahko se zgodi, da slovensko podjetje uvaža na primer plastenke PET, in to za višjo ceno od tiste, po kateri slovenski material izvažamo v tujino (vemo za primer, ko je tona uvoženih plastenk stala 50 evrov več kot izvoženih),« pojasnjujejo v Snagi.
Pri Snagi podatkov, kam embalaža v resnici gre, nimajo, prevzemniki, torej DROE, pa jim jih niti niso dolžni posredovati. Na podlagi podatkov DROE pa ocenjujejo, da gre v recikliranje le okoli 30 odstotkov mešane komunalne embalaže (to je embalaža, ki jo komunalna podjetja prevzamejo od gospodinjstev), približno 70 odstotkov pa konča kot gorivo (v sežigalnicah v tujini).

Shutterstock
Shutterstock

Slabo urejeno področje recikliranja

S tega vidika Kržan meni, da je odločitev Kitajske morda tudi dobra, saj bomo morebiti poskusili zmanjšati količino odpadkov in bolj previdno ravnati z njimi ter namenili več poudarka uvedbi krožnega gospodarstva, modela, ki še ni tako utečen, kot bi si želeli.

Darja Figelj, Interseroh: Kitajska podjetja so se začela seliti v Evropo, kjer kupujejo »manj čisto« odpadno embalažo, iz nje izdelajo regranulat ter ga nato uvozijo na Kitajsko.

V Sloveniji ravnanje z odpadno embalažo še ni urejeno tako, da bi se bolje recikliralo in manj škodovalo okolju, se strinja tudi Figljeva. Prepričana je, da je najprej treba urediti sistem, zakonodajo, podzakonske akte, da bo celotna dejavnost postala pregledna, poštena in prinašala visoke stopnje recikliranja. »V Interserohu si že leta prizadevamo za vzpostavitev preglednega in poštenega sistema v panogi, ki med drugim vključuje uvedbo baze podatkov, kjer bodo vsi deležniki razpolagali s podatki o količinah odpadne embalaže (dane na trg in zbrane pri zbiralcih) v realnem času, vzpostavitev organa nadzora za preprečevanje nepoštenih praks in zagotavljanje enakih možnosti za opravljanje dejavnosti vsem deležnikom,« poudari sogovornica.

Ne interventni zakon ne kitajska odločitev ne bosta vplivala na poslovanje Plastike Skaza. »Se bodo pa posledice obeh razpršile po celotni panogi in se izkazovale skozi cene materialov, dostopnost želenih vrst materiala, hitrosti dobave. Potrebno bo še bolj natančno in zanesljivo načrtovanje vseh procesov v preskrbovalni verigi podjetja,« ugotavljajo v podjetju. Pojasnjujejo, da jih sprejemanje novih direktiv in dogodki, ki so povezani s tem, ne silijo v nove ukrepe, ampak jih sami ves čas prehitevajo: »Uporaba reciklirane plastike je odvisna predvsem od razumevanja uporabnikov, od razvitosti in ozaveščenosti trgov, od želja in dojemanja kupca, od kupne moči ter od tehničnih lastnosti oziroma zahtev izdelka, za katerega se uporablja. Trenutno reciklirana plastika kaže slabost v sledljivosti virov in nekaj manjšo volatilnost v ceni.«

Več iz rubrike

ikonomija

Nič več Visa in Mastercard - prihaja vseevropski plačilni sistem

Šestnajst glavnih bank v Evropski uniji bo uvedlo vseevropski plačilni sistem, ki bo postal alternativa velikanom kot sta Visa in Mastercard ter zmanjšal grožnjo s strani kitajskih in ameriških BigTe…

ikonomija

Warren Buffett veča svojo prisotnost v sektorju energetike

Berkshire Hathaway Energy je opravil nakup podjetja Dominion Energy; celotna vrednost prevzema znaša skoraj 10 milijard dolarjev.

ikonomija

Omrežje pete generacije bo »peskovnik« za inovacije

Tokrat prispevek s predstavnikom enega vidnejših razvijalcev opreme za tehnologijo 5G. Aleksandar Todorovski iz Ericssona o začetkih 5G in kaj ta tehnologija pomeni za EU ter gospodarstvo.

ikonomija

Umetna inteligenca: kaj nas Kitajci lahko naučijo in česa se moramo bati

Kitajska je leta 2017 napovedala, da želi do leta 2030 postati velesila umetne inteligence (UI). Medtem ko ZDA še vedno vodi v absolutnem smislu, se zdi, da Kitajska napreduje hitreje kot ZDA in EU -…

Komentarji: