996 – formula prihodnosti

Jack Ma, ustanovitelj Alibabe: »Če se zaposlite v Alibabi, morate biti pripravljeni na 12-urno delo. Mi ne potrebujemo ljudi, ki udobno delajo po osem ur dnevno.« Foto: Reuters

Na Kitajskem se je nedavno razvnela burna polemika v zvezi s formulo »996«. Ta formula označuje delovni čas od devetih zjutraj do devetih zvečer, in to šest dni v tednu.

Hkrati je s to formulo zaznamovana tudi celotna nova generacija mladih, o katerih se običajno govori, da so jim skupne tri stvari: »ne spijo, se ne ljubijo in nimajo svojega življenja«.

»Pravzaprav je to velikanski privilegij, ki so ga lahko deležni mladi ljudje,« je za dodatno podpihovanje ognja poskrbel Jack Ma, ustanovitelj kitajskega spletnega velikana Alibabe. »Če ne delate 996, ko ste mladi, kdaj boste to počeli? Mar mislite, da je za vas častno, če niste nikoli tako delali? Če se zaposlite v Alibabi, morate biti pripravljeni na 12-urno delo, zakaj bi sicer sploh prišli v Alibabo? Mi ne potrebujemo ljudi, ki udobno delajo po osem ur dnevno.«

Vse to je ponovil tudi Richard Liu, ustanovitelj druge kitajske spletne trgovine JD.com, in dodal, da so zanj zaposleni, ki iščejo ravnovesje med delom in življenjem, »navadni lenuhi«, ti pa v njegovem podjetju niso zaželeni. Svoj prispevek v razpravi je dal tudi vodja spletne trgovine iz Hangzhouja, ki je prek WeChata sporočil, da vsakemu novemu delavcu že prvi dan pove, da delati za Youzan [kot se imenuje njegovo podjetje] pomeni »velikanski pritisk, pod katerim so mnogi začeli podaljšani delovni čas dojemati kot navado, tako da so prenehali postavljati meje med življenjem in delom«.

Tako so najbogatejši možje socialistične Kitajske pred 1. majem svojim zaposlenim voščili ob mednarodnem prazniku dela. Morali bi samo še izjaviti »Arbeit Macht Frei«, saj se je o formuli »996« že začelo govoriti v povezavi z velikanskim številom »izgorelih« mladih delavcev, ki tega tempa ne zdržijo dlje kot dve leti. Morali bi se počutiti privilegirani …, čeprav je študija iz leta 2015 pokazala, da so ljudje, ki delajo več kot 55 ur na teden, občutno bolj nagnjeni k boleznim srca in ožilja kot tisti, ki na delovnem mestu preživijo 35 ali 40 ur tedensko. Da ob tem sploh ne omenimo povečanega tveganja zapadanja v depresijo. Če vprašamo človeški organizem, 72 ur dela na teden prav gotovo ne more biti privilegij.

image
Menedžerji v kitajskih tehnoloških družbah prihajajo na delo ob 8. uri zjutraj in svojih pisarn ne zapuščajo pred 22. uro. Foto: Reuters
A tisto, kar je hotel povedati Jack Ma, je pravzaprav enako tistemu, kar govori Komunistična partija: tako kot je Kitajska modernizacijo izpeljala v petkrat krajšem času, kot so ga za to potrebovale industrializirane zahodne države, tako se tudi mlademu strokovnjaku v njegovi ali kakšni drugi kitajski tehnološki družbi ponuja priložnost, da se lahko hitro nauči vsega, kar je nujno za napredovanje v visokotehnološki panogi, tako da lahko nezadržno napreduje s konkurenčnostjo, kakršno danes zahteva globalizirano gospodarstvo.
 

12-urni delavnik, trend prihodnosti
 

Napačno! – so se znova oglasili strokovnjaki, saj so vse dosedanje študije pokazale, da se zaposleni, ki delajo 10 do 12 ur na dan, pogosteje motijo, da jih hitreje prizadene izgorelost in tudi bolj verjetno pridejo do točke, ko preprosto dajo odpoved. Če tega ne storijo, začnejo po tem, ko so do konca izmozgani, lenariti ali pa se grobo vesti do strank in kolegov. Vse to na koncu podjetje stane veliko več, kot če bi se držalo »bolj humanega« delovnega časa, kajti študije so prav tako pokazale, da globalna podjetja izgubijo več kot 300 milijard dolarjev letno prav zaradi stroškov, ki nastanejo kot posledica »izgorelosti«. Tistega, kar se imenuje »človeška škoda«, nanaša pa se na možnosti posameznika, da zasluži denar ter je ustvarjalen in srečen, s sedanjimi znanstvenimi metodami ni mogoče izmeriti.

Razprava o pravilnosti, upravičenosti in potrebi po 12-urnem delovnem času se je na Kitajskem pojavila prav v trenutku, ko so začeli v nekaterih razvitih državah razmišljati o skrajšanju delovnega tedna in tudi delovnega dneva, in to ne v tolikšni meri zato, da bi se izboljšale delavske in s tem tudi človekove pravice, temveč predvsem zaradi ugotovitve, da dolge ure na delovnem mestu nikakor ne zagotavljajo kakovostnih rezultatov, pa tudi ne visoke učinkovitosti.

»996« označuje delovni čas od devetih zjutraj do devetih zvečer, in to šest dni v tednu.
Alex Soojung-Kim Pang, avtor knjige »Odmor: zakaj narediš več, kadar manj delaš«, je proučeval ameriške, evropske in azijske družbe, ki so delovni teden skrajšale na štiri dni ali delovni dan na šest ur. Južnokorejska družba za spletno prodajo Woowa Brothers je denimo teden skrajšala na 35 delovnih ur, japonski Zozo, družba s podobnim profilom, pa delovni dan na šest ur. Restavracija z Michelinovo zvezdico Noma v Københavnu je prešla na štiridnevni delovni teden. Vodje vseh teh družb so Pangu potrdili, da so zelo zadovoljni z novimi rezultati.

Krajši delovni čas sam po sebi zagotavlja bolj intenzivno delo in večjo osredotočenost na tisto, s čimer se zaposleni ukvarja, poleg tega ni dolgih odmorov ob kavi ali čaju, ljudje se izogibajo nepotrebnim sestankom, hkrati pa so iz vseh faz opravljanja delovnih nalog odstranjene motnje, kot so elektronska pisma ali družbena omrežja.

Parkova ugotovitev se glasi, da je v minulih nekaj desetletjih slab menedžment povsem prekril superiornost novih tehnologij, tako da se je treba zgolj reorganizirati in kaj hitro se bo pokazalo, kako je mogoče določeno delo v resnici opraviti v bistveno krajšem času. Ob tem se izogne »izgorelosti« ter nuji po iskanju in zaposlovanju novih delavcev, zaposleni so psihično bolj stabilni, pa tudi bolj inventivni in ustvarjalni. Dobro ravnovesje med delom in življenjem še posebej prija ženskam, katerih zmogljivosti je mogoče veliko bolje uporabiti v takšnih delovnih pogojih kot pod nenehnim stresom.

Pang se je pozabaval tudi s proučevanjem odzivov strank tistih družb, ki so skrajšale delovni čas. Na vzorcu stotih družb je našel samo eno stranko, ki se odločila, da bo prenehala sodelovati s podjetjem, potem ko je to prešlo na štiridnevni delovni teden.
 

Zahodne navade kot ostanki antike
 

Menedžerji v kitajskih tehnoloških družbah prihajajo na delo ob 8. uri zjutraj in svojih pisarn ne zapuščajo pred 22. uro.
Kljub trditvam strokovnjakov, da »formula 996« nikakor ne more biti dobra za družbo, še zlasti pa ne za zaposlene, o njej kljub temu razmišljajo kot o poti, ki vodi iz razvojne apatije, v katero zapada vse večje število gospodarstev. Najprej je že v začetku lanskega leta znani vlagatelj Michael Moritz v reviji Financial Times objavil članek z naslovom »Silicijeva dolina bi morala slediti Kitajski« in v njem opozoril na to, da zahodne, predvsem pa kalifornijske tehnološke družbe ne bodo imele nikakršne možnosti, da bi osvojile sedanje stoletje, če ne bodo najprej sprejele delovne etike, ki vlada v kitajskih družbah, njihovih tekmicah.

Ob tem je seveda poudaril predvsem to, da menedžerji v kitajskih tehnoloških družbah prihajajo na delo ob 8. uri zjutraj in svojih pisarn ne zapuščajo pred 22. uro. Večina jih tako dela po šest dni v tednu, »čeprav je med njimi tudi veliko takšnih, ki tako delajo vseh sedem dni v tednu«. Inženirji, je zapisal Moritz, imajo malce drugačne navade. Na delovno mesto pridejo okoli 10. ure zjutraj, a ostanejo v pisarnah do polnoči. Razen za praznike ob kitajskem novem letu in oktobrskem dnevu republike se zelo redko odpravijo na dopust.

»Bolj ko se bodo kitajske tehnološke družbe pojavljale zunaj kitajskih meja,« je opozoril Moritz, »bolj bodo delovne navade zahodnih družb videti kot ostanki antike.«

V nedavnem komentarju v partijskem glasilu Global Times je avtorica Hu Weijia svetovala Indiji, naj tudi sama sprejme »kulturo 996«, ker je to predpogoj, da v gospodarskem razvoju dohiti Kitajsko. Trenutno med obema azijskima silama poteka svojevrstna trgovinska vojna, pri čemer Indijci bojkotirajo kitajsko blago – kar bi lahko bil celo del predvolilne kampanje Narendra Modija. »Indija je pred težkim izzivom,« piše Hu in poudarja, da se tuji vlagatelji pritožujejo nad indijskim trgom, češ da se tam premalo dela. »Brez 'formule 996' in takšnega duha napornega dela bo Indija težko stopala z ramo ob rami s Kitajsko.«
image
»Bolj ko se bodo kitajske tehnološke družbe pojavljale zunaj kitajskih meja,« je opozoril Moritz, »bolj bodo delovne navade zahodnih družb videti kot ostanki antike.« Foto: Reuters

Celo v Singapurju so se začeli spraševati, ali bi jim delovna »kultura 996« odprla pot naprej, ki jo to izjemno sofisticirano azijsko gospodarstvo, katerega stopnja rasti trenutno znaša manj kot dva odstotka, nenadoma tako težko odkriva.
In kaj o »kulturi 996« pravi kitajski zakon o delu? V njem je jasno zapisano, da kitajski delavci ne bi smeli delati več kot 40 ur na teden. Nadurno delo pa ne bi smelo presegati 36 ur mesečno. Zakaj torej Maja niso pozvali, naj plača kazen za protizakonito izkoriščanje zaposlenih? Pa ne samo on, temveč tudi telekomunikacijski velikan Huawei, spletna trgovina Pinduoduo, omenjeni JD. com, Baidu, Tencent, ByteDance in številni drugi delodajalci, ki pri zaposlovanju najprej zahtevajo, da uslužbenec, ki so ga na novo zaposlili, podpiše, da ne bo imel fiksnega delovnega časa.

Na Kitajskem obstajajo trije sistemi, po katerih se omejuje delovni čas: standardni (po katerem povprečni delovni teden ne presega 40 ur), vseobsegajoči (po katerem se računajo porabljene delovne ure znotraj določenega časovnega ciklusa) in fleksibilni (ki v glavnem velja za zaposlene, katerih delovni čas je težko izmeriti). Za zadnja dva je treba imeti posebno dovoljenje območnega urada za delo, ki ga izdajo na podlagi vrste industrije, eno od meril pri obdelavi zahteve pa je seveda tudi to, koliko določena družba pripomore h kitajskemu ugledu v svetu.

Ob koncu lanskega leta je kitajski predsednik Xi Jinping novim voditeljem uradnega delavskega sindikata ukazal, naj v prvi plan postavijo delavce. Gledano od zunaj, bi se lahko vprašali, koga nasploh ima kitajski sindikat v prvem planu, če ne zaposlenih. Novi voditelj zveze sindikatov Wang Dongming je bil do imenovanja na to novo dolžnost partijski sekretar pokrajine Sečuan in je še vedno član CK Komunistične partije Kitajske. To praktično pomeni, da je njegova najpomembnejša naloga, da v samo središče postavi partijsko politiko. Če bo treba za uresničitev tega prekršiti ustavna določila delavskih pravic, bo vodja sindikata zagotovil, da se bo to tudi zgodilo.
 

Živel praznik dela
 

Glavna naloga sindikatov v kitajskih podjetjih je predvsem nadzor, da po naključju ne bi prišlo do stavke ali da se ne bi delavci uprli na kakšen drug način. Leta 2018 je bilo po vsej Kitajski organiziranih 1700 delavskih protestov, do katerih je v glavnem prišlo zaradi neizplačanih plač. A medtem ko si delodajalci in območne oblasti prizadevajo proteste zadržati v znosnih okvirih, je ob vsem skupaj najpomembneje to, da se ne dovoli ustanavljanja neodvisnih sindikatov, ki bi lahko zlahka prerasli v politično stranko, kakršna je bila nekdanja poljska Solidarnost. Med več sto političnimi zaporniki, ki v Kitajski še vedno prestajajo zaporno kazen, je veliko delavskih aktivistov, med katerimi so se nekateri zavzemali za svobodo ustanavljanja neodvisnih sindikatov. To bi bil politični preboj skozi led in velik preobrat k reformam …, do katerega ne bo prišlo, če bo o tem odločalo partijsko vodstvo.
image
Dobro ravnovesje med delom in življenjem še posebej prija ženskam, katerih zmogljivosti je mogoče veliko bolje uporabiti v takšnih delovnih pogojih kot pod nenehnim stresom. Foto: Reuters

Ob mednarodnem prazniku dela je vse, o čemer se v kitajskih medijih razpravlja, koliko bo dodatni dan praznika pripomogel k povečanju porabe. Na Kitajskem so namreč vse do leta 2008 tudi 1. maj proslavljali sedem dni, nato pa so se odločili, da bodo dan dela dejansko omejili na – en dan. Nedavno pa so izračunali, da je bila zaradi tega turistična panoga prikrajšana za celih 500 milijard juanov (74,5 milijarde dolarjev). Letos so tako dodali še en praznični dan. In to ne v čast delavskega razreda in njegovih pravic, temveč prav zaradi povečanja porabe in spodbujanja turizma.

Pričakujejo, da bodo Kitajci v štirih dneh praznikov (dva praznična dneva bodo združili s koncem tedna) opravili 160 milijonov potovanj. In ne bodo razmišljali o tem, od kod 1. maj, kdo ga je osmislil in zakaj je prav na ta dan praznik dela. Tisti, ki delajo po »formuli 996«, bodo spali, medtem ko se bodo vozili do cilja. To bo tudi edina priložnost za spanje, preden se bodo vrnili na delo – od devetih zjutraj do devetih zvečer, in to šest dni v tednu. Je to privilegij ali prekletstvo? Ali preprosto naša skupna prihodnost?
image
Ob koncu lanskega leta je kitajski predsednik Xi Jinping novim voditeljem uradnega delavskega sindikata ukazal, naj v prvi plan postavijo delavce. Pa, kaj zdaj? Foto: Reuters
Več iz rubrike