Zavarovanje, ki ga ne potrebuješ. Razen kadar ga.
Razlogi, ki jih navajamo, so različni in hkrati zelo podobni. Skupni imenovalec večine pa je velikokrat nerazumevanje vsebinsko zahtevnih in kompleksnih zavarovanj. Sploh tistih, ki poleg zavarovalne komponente ponujajo tudi varčevalno.
Prav zaradi tega se boste v vsaj enem izmed spodnjih izgovorov zagotovo prepoznali.
1. Življenjskega zavarovanja ne potrebujem. Mlad sem še.
Zavarovanje je pravzaprav temeljna človeška potreba, saj s tem, ko ga kupimo, kupimo občutek varnosti sebi in svojim najbližjim. Varnost pa je temeljna človeška potreba. Če bi nas v mladih letih finančno bolj opismenjevali, bi vedeli, da je življenjsko zavarovanje smiselno skleniti, ko smo še mladi in zdravi, saj je takrat za nas najcenejše. In če zraven še varčujemo, dolgoročno tudi najdonosnejše varčevanje za dodatno pokojnino. Zavarovanje ni nič drugega kot finančna zaščita v primeru najhujših dogodkov, kot so smrt, nezgoda, kritične bolezni ali invalidnost. Zato ga potrebuje vsak. Pomembno vprašanje je samo, katerim tveganjem smo izpostavljeni v določeni življenjski situaciji in kako visoke zavarovalne vsote jih lahko pokrijejo.
2. Življenjska zavarovanja so draga. Nimam denarja za to.
Premija življenjskega zavarovanja velikokrat ne presega cene ene kavice na dan. Zato je pomembno, da se vprašamo, preden vnaprej določimo, da si zavarovanja ne moremo privoščiti, koliko je vredno naše življenje. To je po navadi neprecenljivo. Žal se tega zavemo šele ob najhujših dogodkih. A ravno takrat lahko sklenjena polica življenjskega zavarovanja upravičencem olajša vsaj finančni položaj.
Pri vsakoletnem zavarovanju avtomobila se nam zdi samoumevno, da ga moramo skleniti, če želimo na cesto. Pozabljamo pa, da je za volanom avtomobila naše življenje. Zavarujmo ga.
3. Najmanj deset let varčevanja za dodatno pokojnino je zame res predolga doba.
Dolgoročna zavarovanja z varčevanjem so tista, s katerimi lahko poskrbimo za lepše življenje, ko se upokojimo, ali pa so namenjena za dosego določenega cilja. Življenjska zavarovanja nam lahko ponudijo več kot klasična, in sicer takojšnjo finančno zaščito najbližjih v primeru smrti in dolgoročno privarčevana sredstva. Dolgoročnost je pri življenjskih zavarovanjih poplačana oziroma nagrajena na način, da po desetih letih varčevanja ob določenih pogojih ne plačamo davka od prometa zavarovalnih poslov in plačila dohodnine. Sicer je pa v praksi tako. Če se ozremo nazaj, deset let mine s svetlobno hitrostjo. Če pa gledamo naprej, je to le bližnja prihodnost, ki je lahko varnejša, če je zavarovana.
4. Saj se mi ne bo nič zgodilo. Tudi če se mi kaj zgodi, me zunaj že ne bodo pustili.
Res je. Še nikogar niso. Pa ne gre za to. Gre za odgovornost, ki jo imamo do sebe, svojcev, prijateljev in družbe. Njim po navadi ne želimo zapustiti finančnih bremen in nevšečnosti. Pa ne gre vedno samo za smrt. Tudi nezgode nam lahko za vedno spremenijo življenje. Prav prometne nesreče so najpogostejši vzrok za hujše poškodbe. Statistični podatki kažejo, da se v Sloveniji vsako leto zgodi več kot 200.000 nezgod, od tega jih ima 4000 za posledico 20- ali večodstotno trajno invalidnost.
5. Nimam otrok oziroma družine, zato ne vidim smisla v življenjskem zavarovanju.
Vsekakor smo takrat, ko dobimo otroke in si ustvarimo družino, bolj čustveno in tudi racionalno dovzetni za zaščito družine in sklenitev zavarovanj: življenjskih, nezgodnih in dodatnih zdravstvenih. A družina niso vedno samo otroci. To so tudi vsi tisti, o katerih danes veste, da bi finančno trpeli zaradi dogodka, ki bi se vam lahko pripetil. To so po navadi naši starši in partner. V primeru najhujših dogodkov lahko ogrozimo svoj in njihov življenjski standard. S polico življenjskega zavarovanja ste lahko rešeni teh potencialnih bremen.
Mirella Miškič, NLB Vita, življenjska zavarovalnica
Več iz rubrike
Javnofinančna gibanja ugodna, a z negativnimi tveganji
Novi podatki Fiskalnega sveta na voljo. In kakšna je projekcija prihodnosti?
Kateri so 4 razlogi zakaj imajo samski višje denarne stroške?
Samski stan ima svoje prednosti, toda med njimi v večini ni tistih, ki so denarne narave.