Zakaj še nimamo univerzalnega temeljnega dohodka?

Obširna raziskava Centra za raziskovanje javnega mnenja (CJM) o podpori UTD v Evropi je leta 2016 razkrila, da so UTD najbolj naklonjeni v Rusiji, najmanj pa na Norveškem, smo slišali na predavanju z naslovom UTD – jamstvo starega ali napoved novega?, ki ga je v centru kulture Španski borci organiziral zavod za aplikativne študije OPRO.

V raziskavi, ki so jo izvedli v 18 državah, so UTD definirali kot dodatek, ki ga plačuje država enkrat na mesec za zagotovitev minimalnega standarda. Tovrstni podpori so naklonjeni tudi v Sloveniji, na Češkem, Slovaškem, Estoniji. UTD najbolj podpirajo mladi med 30. in 35. letom starosti, najmanj pa upokojenci in podjetniki.

Obuditvi koncepta sta v 90. letih prejšnjega stoletja botrovali negotovost in tveganje. Tako so se pojavili številni predlogi o UTD, ki se razlikujejo glede na višino dohodka, vire financiranja, upravičence, vrsto in stopnjo ukinjanja socialnih transferjev … »Tudi podporniki si niso edini, kdo naj prejema UTD in kako naj se uvaja,« je dejala sociologinja Tanja Rener. Dodala je, da približki UTD sicer niso novost. Po drugi svetovni vojni je namreč večina držav uvedla približek UTD, ki je vključeval zajamčen minimalni dohodek, univerzalni otroški dodatek, starostno državno pokojnino. Zakaj torej UTD, ki ni nov koncept, še nimamo?

Shutterstock

O UTD tudi v Silicijevi dolini

Zakaj UTD? V objemu robotizacije je delovnih mest vse manj in ne moremo z gotovostjo napovedati, kako se bo delo v tehnoloških pospeških spreminjalo, niti koliko ljudi bo brez dela. Mnogi opozarjajo, da bo to vodilo do še večje koncentracije bogastva v rokah elite. Na to je pred petimi leti opozoril francoski ekonomist Thomas Picketty v slavni knjigi Kapital, Jeremy Rifkin v knjigi Konec dela in sociolog Randall Collis. Ekonomist Guy Standing je svaril pred prekariatom; pred obstojem nedelovnega razreda, ki po sedanji ureditvi ne more prispevati k blaginji. Zygmut Bauman pa je v zadnji knjigi zapisal, da je naloga sociologov razumeti, zakaj UTD še nimamo.

UTD je vroča tema tudi v Silicijevi dolini, zibelki tehnološkega napredka. Zanimanje za UTD je pokazal Uber, podpira ga tudi ustanovitelj Facebooka Mark Zuckerberg, direktor Tesle Elon Musk in direktor digitalne platforme Slack Stewart Butterfield.

V Evropi so idejo UTD prvi resno zagrabili Finci. V eksperimentu, ki se je začel lani, sodeluje 2000 brezposelnih, starih od 25 do 58 let. Na mesec prejmejo 560 evrov, za dveletni eksperiment, ki je na polovici poti, pa je država namenila 20 milijonov evrov. Za nadaljevanje bi potrebovali dvakrat toliko. A se to ne bo zgodilo. Odgovorni namreč še niso podprli predloga raziskovalne skupine, da bi eksperiment po letu 2018 razširili na druge ciljne skupine brezposelnih, je dejal Olli Kangas, direktor za odnose z občani na finskem uradu za socialne zadeve (Kela). V deželi dedka Mraza eksperiment označujejo za reformo socialnega sistema, medtem ko so ga drugje videli kot rešitev za vse večjo neenakost, ki je posledica robotizacije in avtomatizacije delovnih procesov. Zanimiv je predvsem z vidika osredotočanja na delo, ne na blaginjo, čeprav je enak dosedanjim finančnim ugodnostim oziroma podpori za brezposelnost. Projekcije kažejo, da naj bi UTD spodbudil sprejemanje začasnih del in delo s krajšim delovnim časom. Ne bo pa pokazal, ali bodo prejemniki UTD delali manj. Tudi o učinkih ne bo znanega nič do leta 2019 ali 2020, ko bodo na voljo podatki o zaslužku in davkih za leto 2017. O UTD so razmišljali tudi Švicarji, a so ga na referendumu z več kot 96 odstotki zavrnili. V Evropi pa žal nismo zbrali milijona podpisov, potrebnih za podporo uvedbi UTD. Testno UTD uvajajo tudi v nekaterih mestih v Kanadi in Italiji.

V Italiji razmišljajo tudi o predlogu zakona, s katerim bi vlada mladim v starosti (po 65. letu) zagotovila premijo v višini 600 evrov. Težnjo so podprli z argumentom, da se mladi zaradi negotovih razmer bojijo prihodnosti zaradi sprememb na trgu dela, v predlaganem primeru bi imeli denar vsaj za preživetje, je primer opisala Renerjeva.

Presenetljivo je UTD vroča tema tudi v Silicijevi dolini, zibelki tehnološkega napredka. Tehnološki guruji očitno razumejo, kaj se nam obeta. Zavedajo se, da bo na udaru tudi njihov posel, če ne bodo pravočasno ukrepali in poskrbeli za žrtve – delavce. Zanimanje za UTD je pokazal Uber, podpira ga tudi ustanovitelj Facebooka Mark Zuckerberg, direktor Tesle Elon Musk in direktor digitalne platforme Slack Stewart Butterfield. Zagonski inkubator Y Combinator v Kaliforniji že izvaja pilotni program UTD, s katerim želijo ugotoviti, kaj se zgodi z ljudmi, če jim zagotoviš prihodek. Omenjeni so le testni pilotski projekti, na podlagi katerih bi ugotovili, kako dobro deluje in kako je najbolje voditi program UTD.

Nasprotniki na okopih

Strokovnjaki pravijo, da bo s prihajajočo avtomatizacijo, ki bo odpihnila več tisoč delovnih mest, pilotne projekte treba uresničiti v celoti. Zakaj? Ker UTD ne glede na zaposlitveni status daje socialno varnost in omogoča dostojno življenje. A nasprotniki UTD menijo, da je predrag. V ZDA bi morali za UTD, če je vsota UTD meja revščine, odšteti 16 odstotkov bruto državnega proizvoda (BDP), če je UTD eksistenčni minimum, pa 3,5 odstotka BDP, kar je enako izdatkom za ameriški vojaški proračun, kažejo podatki.

UTD ni ukrep, ki bi reševal revščino, ampak zmanjšuje ekonomsko negotovost in tudi stroške administriranja sedanjih redistributivnih politik. Je ideja o pravičnosti, ne o socialni pomoči.

»Zdelo se je že, da se bo treba ukvarjati samo še s tem, kako bomo pravično delili univerzalni temeljni dohodek – univerzalno socialno podporo – za brezdelje. In nato pride Musk in proti Marsu izstreli avtomobil. Šli bomo na Mars, očistili planet, iztrebili revščino in 'naredili še tiste druge stvari'. In za to bo treba delati, ne pa čakati na socialno podporo. Treba bo narediti nekaj konkretnega; kar stoji pokonci, kar leti, kar prevaža, kar dostavlja svežo vodo in čisto energijo, kjer je mogoče delati in stanovati,« je v kolumni za Siol.net zapisal Žiga Turk, profesor na ljubljanski fakulteti za gradbeništvo in geodezijo ter nekdanji minister za izobraževanje, znanost, kulturo in šport. Tudi na Finskem so nasprotniki preglasili zagovornike UTD, kjer eksperiment kritizirajo predvsem zaradi majhnega vzorca in tudi zato, ker naj bi z njim odgovorili na le eno predpostavko, to je, ali bi ukinitev socialne podpore spodbudila brezposelne k vrnitvi na trg delovne sile. Moti jih, da v študijski skupini ni mlajših od 25 let in starejših od 58 let, saj se ljudje zaposlujejo že veliko prej in upokojujejo pozneje. Skrbi jih tudi kratek čas izvedbe – težko je pričakovati, da bodo v le dveh letih ljudje spremenili svoje navade. Posledično so prepričani, da je država vrgla stran 20 milijonov evrov.

Shutterstock

Namen UTD ni reševanje revščine

A koncept UTD, če ga razumemo samo v okviru socialne politike, hitro izgubi smisel. Ne nazadnje UTD ni ukrep, ki bi reševal revščino. UTD zmanjšuje ekonomsko negotovost, zmanjšuje tudi stroške administriranja sedanjih redistributivnih politik. Je ideja o pravičnosti, ne socialni pomoči. »S tristo evri je skoraj enak višini socialne pomoči, ki pa je stigmatizirana, ne nazadnje moraš zanjo prositi,« razlaga Renerjeva. Sistemsko tudi spodbuja solidarnost in zmanjšuje socialne napetosti, povečuje kupno moč pasivne populacije. Renerjeva med učinke UTD prišteva tudi zmanjševanje središčnosti heteronomnega dela in povečevanje pluralne možnosti avtonomnega dela. UTD je tudi korekcija »neenakosti naključij«, kar velja predvsem za osebe, rojene v določenih geografskih območjih, socialno-ekonomskih razmerah …

Postavlja se tudi vprašanje, kdo naj izbori UTD. Raziskave kažejo, da obstaja politična volja za razprave o UTD, a se pri tem žal prepogosto tudi konča. Zdi se, da konvencionalna zmerna politika noče ali ne zmore pripraviti radikalnejših preobrazbenih agend, o dilemah razlaga Renerjeva. Medtem ko v svetu o UTD razmišljajo tudi v Silicijevi dolini, je pri nas velika razprava potihnila. Je pa UTD predvsem politično, ne toliko ekonomsko vprašanje, je bolj vprašanje etičnih in političnih prioritet kot gospodarske (z)možnosti, meni Renerjeva. Tako ni vprašanje, »ali si lahko privoščimo UTD, ampak ali si lahko privoščimo, da ga nimamo«, je dejala. V tem smislu UTD ni utopija. Ne nazadnje se je pred sto leti zdelo, da je tudi splošna volilna pravica utopija, zdaj pa je samoumevna.