Z zastonj denarjem nad Covid-19

 Medtem, ko bolnice polnijo težki respiratorni primeri, je beneške kanale napolnila kristalno čista voda. Corona je postavila ogledalo. Množični in globalni turizem nas uničuje, še toliko bolj globalna ekonomska soodvisnost. Delnice in drugi finančni inštrumenti so podobni WC papirju - trgi so izredno občutljivi na zunanje šoke, odprodaja se hitro sproži in vodi v prosti pad delniških indeksov, ti pa imajo nepotreben in premočan vpliv na realno gospodarstvo (= državni in privatni sektor).

Javnosti je postalo jasno, kako ranljive so določene skupine ljudje.  Ogromno samozaposlenih je čet noč v nezavidljivem položaju popolne negotovosti; posamezniki ne morejo pokrivati prispevkov, ne najemnin, niti ne vedo, kdaj bodo prišli novi projekti, nova plačila. Številni delavci še vedno delajo v visoko tveganih pogojih, saj si ne morejo privoščiti cene bojkota, medtem ko si nekatera podjetja ne privoščijo cene potrebne zaščite.



Ogledalo pa odseva tudi nekaj dobre prakse. Država je ponovno legitimirala svoj obstoj. Močno javno zdravstvo je nujno. Trgi obstajajo samo v soodvisnosti države in podjetij. Država rešuje podjetja, ki ji za to z davki plačujejo za svoje (nujne) storitve. Zdravila in cepiva so javno dobro. Učinkovita kolektivna koordinacija je nujna pri naslavljanju pandemije. In tako naprej.

Kriza je priložnost, da preizprašamo stare prakse, in da naredimo velike poteze. Upravičenost optimizma glede strukturnih ekonomsko-socialnih reform je sicer vprašljiva, vseeno pa se odpirajo priložnosti za eksperimente. V teh dnevih, na primer, na stigmi izgublja množično izdajanje (''tiskanje'') denarja in državni intervencionizem. ECB je naznanila 750 milijard evrov evorv izrednih »Covid-19 sredstev« za naslavljanje gospodarske škode. Skupaj s prej predvidenimi ukrepi Banke to pomeni okrog 870 milijard evrov oziroma 7,3 odstotkov BDP gospodarstva EU.

Nekateri ekonomisti so to poimenovali kar helikopterski denar na ravni držav članic, kar je sicer stara ideja o razdeljevanju zastonj denarja med ljudi in podjetja. Klasični monetarizem, med katere spadata Anna Schwartz in David Friedman, je zelo skeptičen do brezplačnega denarja. Dolga desetletja je veljalo prepričanje, da tiskanje denarja vodi v hiperinflacijo, v porast cen, ki zniža kupno moč ljudi. V tem smislu so trenutni ukrepi paradigmatični preskok iz mainstream ekonomskih načel k alternativnim teorijam.



Moderna monetarna ekonomija, ki se počasi prebija iz akademskih senc v institucije odločanja, predpostavlja, da je pod določenimi pogoji helikopterski denar lahko učinkovit. To pomeni, da dvigne potrošnjo in investicije, podjetja ohranijo prihodke, ohranijo zaposlitve, ljudje dobijo denar in ga trošijo dalje, vmes poslovne banke ustvarijo še malo denarja, na primer tako, da ga posodijo investitorjem, ti odpirajo nova podjetja in tako naprej in tako naprej preko multiplikatorjev v neskončno rast.

Cinično poenostavljena pripoved v sebi drži nekaj resnice. Fiskalni stimulus v višini 1,5 bilijona  dolarjev v ZDA po krizi leta 2009 se je v kratkem času pretvoril v realno gospodarsko rast. Ekonomisti zato počasi spreminjajo mnenje o zastonj denarju. In od tu ideja, da ECB v teh časih na nas vrže nekaj dodatnih bankovcev.

Ali bo ECB res metala denar iz helikopterja? Izgleda, da ne. Vsaj v strogem pomenu besede, kot bo to naredil FED, ki bo vsakemu Američanu razdelil več kot 1000 dolarjev in bilijone dolarjev vbrizgal v korporacije. ECB se je zadeve lotila malo drugače, bolj posredno, vseeno pa je namen poplaviti države z likvidnostjo.

Lahko se zgodi, da bo odkupovala državne evro-obveznice na primarnih trgih, torej direktno od držav. V tem primeru bodo obrestne mere zelo nizke, ekonomisti pa predvidevajo, da bo ECB na zelo dolgi rok zavlekla vračilo glavnice (recimo na 1000 let), ali pa v nekem času dolgove preprosto odpisala. V tem primeru je denar ECB pravzaprav zastonj denar.

Vendar pa ECB ne deli denarja brez pogojev. Določen del zadolževanja bo morala vsaka država članica pokriti na trgu.  Predvideva se, da bo morala država za vsak evro od ECB zbrati dva evra od privatnih investitorjev, kar pomeni, da ECB pokrije eno tretjino zadolževanja. Sicer se je ECB zavezala, da bo od privatnih investitorjev po nekem obdobju odkupila euro-obveznice, kar zniža tveganje oziroma ga skoraj izniči. Tudi v tem primeru, se bo po vsej verjetnosti zgodilo, da bo glavnica preprosto odpisana, posojilo ostalo nevrnjeno.


Vprašanje sicer je koliko privatnega denarja bo dobila Slovenija na privatnih trgih (v konkurenci z velikimi državami kot je Nemčija), da lahko potem izkoristi helikopterski denar ECB. Drugo vprašanje je seveda vprašanje cene zadolževanja – kakšne obresti na dolg lahko pričakujemo?



Države EU že nekaj dni intenzivno pripravljajo državne intervencije. Nemčija naj bi dobila 138 milijard, njen paket pomoči gospodarstvu pa je še nekoliko večji. 200 milijard denarja za podjetja, 50 milijard evrov za samozaposlene, 850 milijard evrov garancij za kredite. V primerjavi s 50 milijardami, ki so jih med podjetja in gospodinjstva potisnili leta 2009, številka izstopa. Očino se pričakuje resna kriza.

Nemčija verjetno bo do svojega »zastonj denarja« verjetno prišla brez večjih težav, seveda pa to za Slovenijo ni povsem samoumevno. Ravnokar je napovedala ukrepe za gospodarstvo, ki so težki 2 milijardi evrov. Lahovnik jih je označil za »verjetno največji gospodarski intervencionizem v zgodovini države«.

Glede na to, da bi od ECB sicer lahko dobili 2,5 milijardi evrov in glede na to, da je Nemčija gospodarstvu namenila več kot pričakuje od Banke, smo pravzaprav skromni. V obziru na konkurenčno prednost Nemčije na finančnih trgih, pa morda previdnost vseeno ni odveč. Vsekakor je spodbudno, da se naša stara desna vlada, v prejšnjih mandatih strogo fiskalno konservativna, priključuje bolj ekonomsko-progresivnim politikam.



Vsekakor je vredno opozoriti, da si preprosto metanje (podarjenega) denarja ne zasluži nekakšnega velikega aplavza. Kriza je priložnost za velike stvari, ki pa jih v trenutnih političnih ukrepih ni na spregledu. Enako smo neambiciozni, kot smo bili v vseh teh letih od krize 2009, v katerih smo stvari vrnili na njihovo staro neoliberalno mesto in upali na čudež.

Človek gre tudi tretjič na led: Spet iščemo povratek v ''pred krizno'', nazaj k negotovim delovnim razmerjem in prekarnosti, k revščini številnih delavcev in iskanju grešnih kozlov v tujem, nazaj k pogovorom o privatizaciji zdravstva in nadaljnji financilizaciji gospodarstva. Si normalnega res še želimo?