Z rastjo surovin bo najbrž rasla tudi delnica

Pričakovano razmerje med neto dolgom in EBITDA bo leta 2017 znašalo okoli 1,2. Večina konkurence ima ta kazalnik nad 2, razen Ria Tinta, ki ima podobno razmerje kot BHP. Konservativna bilanca stanja jim zagotavlja stabilnost ob obratu cikla navzdol. Struktura njihovih prihodkov oziroma poslovnih operacij je razpršena na politično stabilna območja – Evropa, Severna Amerika ter Avstralija in Nova Zelandija. Konkurenca ni toliko prisotna v »varnih območjih«.

BHP posluje na štirih ključnih segmentih. Železova ruda je najpomembnejši segment in bo leta 2017 predstavljala okoli 40 odstotkov EBITDA, koks 22 odstotkov, baker 20 odstotkov ter nafta 18 odstotkov EBITDA. Njihovi rudniki železove rude imajo skupaj z Rio Tintom najnižje stroške v celotni industriji. Drugih konkurenčnih prednosti BHP nima. Zelo verjetno lahko pričakujemo, da bo BHP na segmentu železove rude ustvarjal presežni donos glede na večino konkurentov skozi celoten cikel. Vzrok so najnižji stroški ter manjše investicije kot pri glavnih konkurentih Rio Tintu ter družbi Vale. Omenjena sta v obdobju visokih cen surovin imela zelo visoke investicije, ki bremenijo njuno poslovanje. Konkurenčni položaj BHP se srednjeročno ne bo spremenil. Rudarska podjetja se med seboj ločijo po tem, koliko so investirala, saj iz tega izhaja tudi njihov donos na investirani kapital. 

Rudarska podjetja so imela po letu 2011 težave s padajočimi cenami surovin, ki so se leta 2016 spustile skoraj do stroškov poslovanja tretjine najučinkovitejših proizvajalcev. Po drugi strani pa so imele srečo, da so se tudi njihovi stroški strmo spustili. Tako imajo rudarska podjetja zdaj povprečno občutno nižje stroške kot leta 2011 in prej, ko so se cene surovin dvigale. 

Bodoči pričakovan donos na investirani kapital pri BHP bo leta 2017 okoli deset odstotkov. To je precej pod 35 odstotki, ki so jih dosegali do leta 2011. Vzrok za to je, da so večino investicij realizirali v letih, ko so cene surovin dosegle ciklični vrh in so investicije precej presegale dolgoročna povprečja. Za povišanje kapacitet železove rude za eno tono je bilo leta 2002 treba odšteti 40 dolarjev, na cikličnem vrhu okoli leta 2006 pa več kot 200 dolarjev! Tudi BHP je veliko investicij realiziral prav na cikličnem vrhu cen surovin, a ne v tako visoki meri kot konkurenti. Ravno zato tudi v prihodnje lahko pričakujemo okoli desetodstotni donos na investirani kapital ob predpostavki, da cene surovin ostanejo na ravneh z začetka leta 2017. 

Cene delnic rudarskih družb so se leta 2016 precej zvišale, saj se je pri cenah surovin zgodil obrat. Tako se je cena železove rude od začetka do konca leta 2016 zvišala za sto odstotkov, a je 57 odstotkov pod ravnmi iz leta 2011, ko je dosegla svoj vrh pri 187 dolarjih za tono. Ob rasti cen surovin lahko zelo verjetno pričakujemo tudi rast cen delnic rudarskih družb.

Aleš Grbić, KBM Infond

Prebrani članek je nastal v okviru vsebin Delove priloge Posel in denar.