Z majhnimi koraki do varne starosti

Raziskave kažejo, da Slovenci dajemo prednost varčevanju za »slabe čase«, za popravilo avtomobila, stanovanja oziroma večje nakupe. Pokojnina je na dnu varčevalnih prioritet. Varčevanje za varno starost pri nas nima tradicije, saj še vedno menimo, da bo za varno starost poskrbljeno z obveznim pokojninskim zavarovanjem. Država je z uvedbo prostovoljnega dodatnega pokojninskega zavarovanja dala jasno znamenje, da moramo za varno starost vsaj delno poskrbeti tudi sami, oziroma, če smo zaposleni pri delodajalcu, ki ima pripravljen pokojninski načrt, nam pri tem lahko pomaga tudi naš delodajalec.

Za spodobno življenje po upokojitvi bi morali poskrbeti tudi sami, saj država ne bo dovolj.

Starostno pokojnino do 600 evrov je po podatkih Zpiza iz oktobra letos prejemalo več kot 45 odstotkov vseh upokojencev s starostno pokojnino oziroma 169.938 le-teh. Vse vrste pokojnin (ki jih je izplačal Zpiz) do 600 evrov pa je prejemalo več kot 55 odstotkov upokojencev – torej slabih 350.000 vseh! Povprečna starostna pokojnina pomeni le 59 odstotkov neto plače, torej naše plače brez povračila za prevoz in prehrano, ki smo jo prejeli še zadnji mesec pred upokojitvijo.

Vendar dvomim, da nas, ko smo še delovno aktivni, ti podatki dovolj spodbudijo k varčevanju, ker, saj veste – dokler se ne dogaja nam, ne boli. Dejstvo pa je, da bomo za spodobno življenje po upokojitvi morali poskrbeti tudi sami, saj država ne bo dovolj. Pa se tega ne zavedamo ali si ne želimo spodobnega življenja v tretjem obdobju našega življenja? Glede zadnjega močno dvomim.

Pexels

Najpomembnejši vzrok, ki ga vidim, je pomanjkanje ozaveščenosti o nujnosti varčevanja za starost in pomembnosti tega v času, ko smo še delovno aktivni. »Tolažimo« se z izgovori, da ne bomo dočakali pokojnine, saj bomo tako ali tako delali do smrti, ali da bo za nas poskrbela država, morda naši otroci, ki si že sami tako težko ustvarijo primeren življenjski standard ali celo dobijo ustrezno zaposlitev. Čas torej je, da si nehamo zatiskati oči in se začnemo odgovorno vesti do sebe in svojih bližnjih.

Treba je začeti varčevati. In to takoj – čas je pri tem lahko naš sovražnik ali zaveznik.

Pexels

Varčujemo lahko na različne načine oziroma v različnih oblikah: tako da varčujemo doma v »nogavici«, vlagamo v nepremičnine (kupimo stanovanje z namenom, da ga bomo oddajali) ali drage kovine (na primer zlato), varčujemo na bankah, v vzajemnih skladih ali zavarovalnicah, sklenemo naložbena ali klasična življenjska zavarovanja ali prostovoljno pokojninsko varčevanje v zavarovalnicah oziroma pokojninskih družbah. Vsako od njih ima svoje prednosti in pomanjkljivosti. Vsem finančnim varčevanjem je skupno eno: prej ko posameznik začne varčevati, višji znesek bo privarčeval že samo zaradi »famoznega« obrestno obrestnega računa. Ta upošteva, da se na začetno glavnico in obresti pripišejo nove obresti v drugem letu, nato obresti na celotni prejšnji znesek in tako naprej. In kam nas to vodi?

Treba je začeti varčevati. In to takoj – čas je lahko naš sovražnik ali zaveznik.

Če varčujemo s 50 evri na mesec, bi Mojca s 45 leti do upokojitve, torej v 20 letih, na vplačanih 12.000 evrov lahko privarčevala od dobrih 16 do več kot 25.000 evrov – odvisno od dejanskega donosa. Poglejmo še z drugega konca. Če bi Mojca želela privarčevati znesek, ki ga bo privarčevala Tara v svojih 40 letih, bi morala Mojca pri triodstotnem donosu namesto 50 evrov na mesec vplačevati 141,04 evra, pri petodstotnem donosu pa že kar 185,63 evra. Vzrok je seveda v dobi varčevanja in učinku že omenjenega obrestno obrestnega računa. In mogoče bi si Mojca to še lahko privoščila, medtem ko bi bilo za Angelco ali Alojza to zelo težko uresničljivo. Višina privarčevanega zneska je seveda pomembna zaradi višine dosmrtne rente, ki jo Mojca lahko pričakuje od varčevanja. Pri znesku 16.000 evrov bi renta znašala dobrih 60 evrov, pri 45.000 evrih pa seveda veliko več – že skoraj 170 evrov.

Zelo pomembno je, da vsakdo od nas začne varčevati, kolikor hitro je mogoče. Čas v tem primeru dela za nas. Varčujmo, kolikor zmoremo, in pri varčevanju vztrajajmo.

Seveda so med različnimi vrstami varčevanja razlike, posebno v donosih in tveganjih, zato je pametno, da posameznik varčuje v različnih oblikah, saj ni pametno vseh jajc nositi v eni košari. Osnovno varčevanje za čas upokojitve bi moralo biti prostovoljno dodatno pokojninsko varčevanje, ki je edino varčevanje, ki ga država tudi davčno stimulira (nagrajuje). Z zadnjo spremembo zakonodaje leta 2012 je ta sistem uvedel tudi starosti posameznika primerno stopnjo naložbenega tveganja z uvedbo skladov življenjskega cikla. S tem je sistem še primernejši za različne starostne skupine, omogoča razpršenost naložb in povprečno lahko glede na dosedanje izkušnje v celotnem obdobju pričakujemo od pet- do sedemodstotno neto donosnost. Kar ni slabo. Po podatkih ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti je bilo konec leta 2015 v ta sistem vključenih slabih 500.000 zavarovancev. To pomeni le slabih 60 odstotkov vseh, ki plačujejo prispevke v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje, s povprečno premijo 31 evrov. Zavedanje o pomembnosti tovrstnega varčevanja je torej še vedno premajhno.

Sklenemo torej lahko, da bomo vsi prejemali od države pokojnino v določeni višini, torej v vrednosti prvega stebra, a to ne bo dovolj, da bi lahko brezskrbno preživeli tretje obdobje svojega življenja. Nujno je, da smo tudi sami aktivni in varčujemo. Prej ko začnemo, višji privarčevani znesek lahko pričakujemo. Tako imamo več možnosti, da bo naše tretje življenjsko obdobje manj stresno.

––––––––

* To je oglasno sporočilo.