Vlagatelj je sam sebi največji sovražnik

Prebivalci v različnih preoblekah – kot vlagatelji, potrošniki, zaposleni in običajni prebivalci – niso preveč dobri v ocenjevanju tveganj. Vzemimo na primer podatke ameriške agencije New America Foundation, ki pravijo, da so bili islamski skrajneži odgovorni za 94 umorov v ZDA med letoma 2005 in 2015, v tem obdobju pa je pod strelnim orožjem negibnih obležalo 301.797 ljudi. Na prvi pogled se torej zdi, da nedavni ukrep pred kratkim izvoljenega ameriškega predsednika, ki omejuje vstop v ZDA državljanom iz sedmih držav, nima neke vsebinske podlage. A to je le privid. Ameriška administracija ima prav glede nečesa drugega – ameriško ljudstvo vidi bistveno večjo nevarnost v terorizmu kot v obliki državljanskega »divjega Zahoda«, podprtega s strelnim orožjem, čeravno je 3210-krat večja verjetnost, da bo slehernik umrl pod streli kot zaradi razstreliva teroristov.

Kako precenjujemo strah?

Lanska raziskava univerze Chapman o največjih ameriških strahovih je pokazala, da se Američani najbolj bojijo korupcije med vladnimi uradniki, na drugem mestu je strah pred terorizmom. Če smo natančni, so kar trije od petih največjih ameriških strahov povezanih s terorizmom.

Izguba je dvakrat bolj boleča od zmage. Ob izgubi stotih evrov bomo veliko bolj nesrečni, kot pa smo srečni, če dobimo sto evrov.

Kot zanimivost, peterico zaključuje strah pred vladno prepovedjo nošenja in uporabe strelnega orožja. Šele nato sledi strah pred izgubo bližnjega (bodisi zaradi strelnega orožja ali česarkoli drugega). Psihologi pojasnjujejo, da naši občutki oziroma občutenja pripisujejo prevelik pomen še posebej katastrofalnim dogodkom – ki se ravno zato, ker so redki, imenujejo katastrofalni – oziroma izkušnjam iz preteklosti, ki morda dandanes niso več tako aktualne kot pred časom. Kako drugače pojasniti dejstvo, da so ljudje po terorističnih napadih 11. septembra 2001 leteli manj in se vozili več, kar je pripeljalo do tega, da je v dvanajstih mesecih po napadih na ameriških cestah umrlo 1595 ljudi več od dolgoletnega povprečja?

Michael Rotschild z univerze Wisconsin je izračunal, da je verjetnost smrti v letalski nesreči kot posledice ugrabitve letala 1 : 6.000.000. Samo za osvežitev spomina: po 11. septembru 2001 ni bilo v ZDA nobenega primera teroristične ugrabitve letala s smrtnim izidom. Po drugi strani je verjetnost smrti v prometni nesreči 1 : 7000, verjetnost smrti kot posledice raka pa 1 : 600. Islamski skrajneži so, kot smo že omenili, v tem času umorili okoli sto Američanov. Kot posledica padca iz postelje jih je v istem obdobju umrlo 737. Upoštevaje zapisano pa ukrep ameriškega predsednika dobi smisel.

Pixabay

Naš um je izjemen, a pomanjkljiv stroj, pravi najpomembnejši psiholog sodobnega časa Daniel Kahneman. Leta 2002 je dobil Nobelovo nagrado za ekonomijo, saj je desetletje raziskoval, zakaj se človeška sodba v negotovih okoliščinah pogosto ravna po občutku in v nasprotju s temeljnimi postavkami verjetnostne teorije. Dokazal je, da smo, kar zadeva finančne odločitve, veliko bolj iracionalni, kot se zdi, in da smo, če izgubimo sto evrov, veliko bolj nesrečni, kot smo srečni, če jih sto dobimo. Izguba je dvakrat bolj boleča od zmage. Analiza Morningstara je pokazala, da je ameriški delniški indeks med letoma 1995 in 2015 v povprečju pridelal 8,2 odstotka na leto. Ne pozabite, v vmesnem obdobju smo imeli tudi drugo največjo finančno krizo v zadnjih sto letih. Pomeni strategijo kupi – drži. Toda v istem obdobju je povprečen ameriški investitor v povprečju pridelal zgolj 4,7 odstotka pozitivne donosnosti. Vzrokov za to je seveda več, eden izmed odločujočih je pretirani strah in posledično nakupi oziroma prodaje »ob nepravem času. Če na prvi pogled omenjena razlika v realizirani donosnosti še ni tako očitna, jo morda najbolj nazorno prikaže donosnost (in pa seveda finančni čudež, imenovan obrestno-obrestni račun), ki jo je realiziral največji med največjimi, gospod Buffett. Od leta 1965 do 2015 se je vrednost njegovega premoženja povečevala v povprečju za 20,8 odstotka. Ameriški delniški indeks je v istem obdobju v povprečju rasel 9,7 odstotka. A omenjena razlika v povprečni donosnosti rezultira v fantastični razliki v absolutni donosnosti. Vrednost vložka v Buffettov Berkshire Hathaway je zrasla za neverjetnih 1.598.284 odstotkov, medtem ko je vlagatelj v ameriški delniški indeks pridelal »zgolj« 11.355 odstotkov pozitivne donosnosti.

Analiza ameriške banke J. P. Morgan je razkrila, da je v zadnjih petnajstih letih zgolj 17 odstotkov vzajemnih skladov premagalo izbrani delniški indeks S&P 500.

V povezavi s strahom pred upadom vrednosti naložb naj zapišem, da od šestih indikatorjev, ki jih pri napovedih uporablja James Stack, predsednik InvesTecha, trenutno samo eden kaže na morebiten popravek na borzah – to je pretiran optimizem. Preostalih pet, višji stroški zadolževanja, povečana verjetnost pojava recesije, padajoče zaupanje potrošnikov, zniževanje vrednosti delnic desetih največjih podjetij na svetu po tržni kapitalizaciji in naraščajoč delež delnic, ki dosežejo letno dno vrednosti, jih (zaenkrat) ne kaže na pok delniškega balona. Trenutno smo v drugem najmočnejšem bikovskem trendu v zgodovini ameriškega delniškega indeksa.

Kako torej premagati izbrani borzni indeks?

Iskreno povedano: zelo težko. Če odmislimo stroške, davke in nespametne investicijske odločitve, je drugi pomemben razlog dejstvo, da večina delnic, vključenih v izbrani delniški indeks, slednjega ne premaga. Ne verjamete? Analiza ameriške banke J. P. Morgan je razkrila, da je v minulih petnajstih letih zgolj 17 odstotkov vzajemnih skladov premagalo izbrani delniški indeks S&P 500.

• Ker 66 odstotkov delnic zaostaja za donosnostjo trga.
• Ker je imelo 40 odstotkov delnic v omenjenem obdobju negativno donosnost.
• Ker 18 odstotkov delnic dramatično zaostaja za donosnostjo trga.
• Ker je bilo od leta 1980 natančno 320 največjih ameriških podjetij po tržni kapitalizaciji odstranjenih z omenjene liste oziroma indeksa.
• Ker zgolj 6,1 odstotka delnic močno preseže donosnost indeksa v opazovanem obdobju.

Pixabay

Moč napovedovanja

Kot je nekdo dejal, kdor vam z gotovostjo nekaj napoveduje, vam z gotovostjo laže. Zakaj? Ker realno nihče med vami, spoštovani bralci, ne ve, ali se bo z gotovostjo jutri zjutraj zbudil, kaj šele, koliko bo na primer vrednost ameriškega delniškega indeksa konec leta 2020. Po eni od raziskav so ameriški analitiki od leta 2000 v povprečju napovedali 9,5-odstotno letno rast delniškega indeksa S&P500, a je ta v resnici v tem obdobju v povprečju zrasel za slabe štiri odstotke na leto. Leta 2008, v času zloma Lehman Brothers – zakaj zloma ene največjih investicijskih bank ni nihče napovedal? – so analitiki napovedovali, da bo rast delnic tisto leto 11-odstotna, v resnici pa so zdrsnile za 38 odstotkov. Ali pa, kako je možno, da so se institucije (IMF, OECD, Umar …) tako močno zmotile pri napovedi slovenske gospodarske rasti za samo eno leto vnaprej – pri čemer je gospodarsko rast ekonomije bistveno lažje napovedati kot denimo rast oziroma padec posamezne delnice – ko so konec leta 2013 napovedovale Sloveniji za leto 2014 v povprečju 4,1-odstotni upad BDP, ta pa je potem zrasel za 2,6 odstotka? Ne gre pozabiti, da je bila na podlagi ravno teh, očitno napačnih napovedi izračunana tudi tako imenovana bančna luknja slovenskih bank. To je približno tako, kot če na podlagi izkušenj napovemo, da bo med prvomajskimi prazniki večinoma sončno in toplo. Res je, vendar ne pozabite, da je lani v tem času snežilo, letos pa močno deževalo.

Tako se najboljši investicijski nasvet ponuja kar sam od sebe: investirajte presežna finančna sredstva s pomočjo izbranega finančnega strokovnjaka, ki bo v vašem imenu sestavil takšno naložbeno košarico finančnih produktov, da bodo v celoti ustrezali vašim finančnim pričakovanjem, seveda upoštevaje vaš odnos do tveganja. S čim manj čustvi in čim več ekonomskega znanja. 

Primož Jagarinec privatni bančnik, NLB