Verižna reakcija deležnikov finančnega trga

Obrestna mera Fed je precej višja, saj je ameriško gospodarstvo dovolj zdravo, da to zdrži. Že stopnja zaposlenosti je najvišja v zadnjih 50 letih, gospodarska rast (čeprav se upočasnjuje) je robustna in tudi ostali kazalci so pozitivni. V Evropi pa je stanje precej drugačno, saj razen carinske unije in skupne valute nimamo skupne države in vlade. Uskladiti se ne moremo že pri banalnih stvareh, zato tudi ukrepi, potrebni za okrevanje, niso tako hitro sprejeti, če sploh so.

Če pogledamo: imamo Italijo, ki je velik bolnik. Tudi Španija in Portugalska še vedno nista zdravi, Grčija je še vedno huda zgodba. Zato je prisoten razkorak. V primeru krize bo ECB v precejšnjih težavah in se bo morala znova posluževati nestandardnih ukrepov ter odkupovati vrednostne papirje na trgu. S tem bodo umetno povečali likvidnost in zbudili povpraševanje. S tem sicer res zbudijo občutek stabilnosti in gospodarstvo lažje okreva. Po drugi strani pa lahko v primeru kupca, ki ne zasleduje dobička, nastane anomalija, da na trgu obstajajo tudi obveznice z negativno obrestno mero, po katerih je še vedno povpraševanje.


Politika centralnih bank je taka, da z zniževanjem obrestnih mer povečajo likvidnost na trgih. Najprej seveda vplivajo na podjetja, da se ceneje zadolžujejo. Ceneje se zadolžujejo tudi potrošniki. Že to dvoje spodbudi potrošnjo, poveča nivo investicij podjetij in stimulativno vpliva na gospodarstvo.

V drugi fazi se z nižjimi obrestnimi merami znižajo tudi obrestne mere na depozite (v nasprotnem primeru bi si namreč banke z depoziti delale izgubo, kar pa ni v finančnem interesu nobenega podjetja). Pri nizkih obrestnih merah na depozite začnejo vlagatelji iskati druge naložbe, ki jim bodo prinašale obresti, s katerimi bi vsaj pokrivali inflacijo.
V prvi fazi na vrsto pridejo državne obveznice, ki veljajo za varnejše. Pri višjem povpraševanju njihova vrednost raste, kar na drugi strani zniža zahtevano donosnost. V trenutnem okolju so zahtevane donosnosti že blizu ničle oziroma v nekaterih primerih tudi negativne. Potem vse to vpliva tudi na delniške tečaje, saj se vedno več sredstev iz bank in drugih virov začne premikati na borzne trge.



Vse skupaj praviloma zviša tudi inflacijo.

Sedaj že vidimo, kako lahko verižna reakcija vpliva na delniški trg.


Če je razvidno, da bo podjetje v prihodnje imelo nižji dobiček – na račun dražjega zadolževanja ali pa nižjih prihodkov –, je predvidena višina prihodnjega denarnega toka nižja. Tudi če se vsi ostali podatki ne spremenijo, bo to znižalo vrednost delnice tega podjetja. Če se podobno zgodi pri več družbah znotraj posameznega indeksa, bo verižna reakcija vplivala tudi na podjetja, ki jih to sicer ne bi prizadelo.
Vlagatelji bomo namreč vedno čustveno reagirali, in to je tudi eden od pomembnejših dejavnikov, ki premika trg. Ko centralna banka napove dvig obrestne mere, se vlagatelji takoj odzovemo na podlagi lastnih predvidevanj. Enako se ravnajo tudi podjetja.

Tudi ko se pričakovanja trga razlikujejo od tistega, kar stori centralna banka, se cena delnic hitro prilagodi novemu stanju.
Kot vidite, je povezava med obrestnimi merami in delniškimi trgi le posredna. A je še vedno dovolj močna, da lahko premika trge.