Varovanje poslovnih skrivnosti v gospodarskih sporih

Zadeva je med drugim zanimiva zato, ker je iz javno dostopne in zdaj že razveljavljene drugostopenjske sodbe iz leta 2013 razbrati, da je bil T-2 v postopku na prvi stopnji v dilemi, s katero se lahko sreča marsikatera stranka v gospodarskem sporu. Ali v utemeljitev svojega zahtevka sodišču in nasprotni stranki razkriti določene podatke in dokumente, ki so strankina poslovna skrivnost, ali pa raje ohraniti poslovno skrivnost in tvegati poraz v pravdi zaradi nedokazanosti lastnih trditev? Dilema je podobna tudi, kadar sodišče na predlog nasprotne stranke zahteva, da stranka razkrije podatke, ki so poslovna skrivnost. Ali v takem primeru ugoditi zahtevi sodišča in razkriti poslovno skrivnost ali raje tvegati, da si sodišče neugoditev zahtevi razlaga v korist nasprotne stranke?

Obema situacijama je skupna bojazen imetnika poslovne skrivnosti, da bo druga stranka razkrito poslovno skrivnost uporabila zunaj pravde za izboljšanje lastnega položaja na trgu ali pa celo z namenom povzročanja škode. Največje tveganje za tovrstne zlorabe so spori zaradi kršitev konkurenčnega prava (kakršen je ta med T-2 in Telekomom Slovenije) in zaradi kršitev pravic intelektualne lastnine, še posebej takrat, ko si nasproti stojita neposredna konkurenta, ki znata poslovne skrivnosti nasprotnika dobro unovčiti.

Pixabay

Kako lahko torej stranka obvaruje svojo poslovno skrivnost, ne da bi ogrozila svoj uspeh v pravdi?

Dosedanja postopkovna pravila so bila do imetnikov poslovnih skrivnosti precej neprijazna – ukrepov za varovanje poslovnih skrivnosti niso predvidevala. Iz ene izmed odločb Višjega sodišča v Ljubljani iz leta 2014 je razbrati, da naj v medsebojnem razmerju pravdnih strank in v razmerju pravdnih strank do sodišča ne bi bilo prostora za skrivanje lastnih poslovnih skrivnosti drugače kot z izključitvijo javnosti iz glavne obravnave. Stranka je tako lahko svojo poslovno skrivnost obvarovala pred javnostjo (tretjimi osebami), ni pa je mogla obvarovati pred sodiščem in, kar je najpomembnejše, pred nasprotno stranko.

Dilema: ali razkriti poslovno skrivnost ali jo ohraniti in s tem tvegati poraz v pravdi zaradi nedokazanosti lastnih trditev?

To je v praksi pomenilo dvoje. Prvič, če se je stranka želela sklicevati na lasten podatek, ki je poslovna skrivnost, ga je morala praviloma v celoti razkriti. In drugič, če se je stranka želela sklicevati na podatek, ki je poslovna skrivnost nasprotne stranke, se ta razkritju ni mogla uspešno upirati, če je sodišče to od nje zahtevalo. V obeh primerih se je imetnik poslovne skrivnosti sicer lahko upiral razkritju podatkov s sklicevanjem na to, da bi mu s tem nastala precejšnja premoženjska škoda, ali pa se je odločil za bolj ali manj sofisticirane tehnične ukrepe za zmanjšanje tveganj pred zlorabami razkritih podatkov. V nobenem primeru pa ni mogel računati na velik posluh sodišča za varovanje poslovnih skrivnosti.

Pred kratkim se je stanje na tem področju izboljšalo. Prvi korak je bil narejen s spremembo zakona o preprečevanju omejevanja konkurence (ZPOmK-1), ki se uporablja od 20. 5. 2017. Ta je za odškodninske spore zaradi kršitev pravil konkurenčnega prava na novo podrobno uredila dolžnost glede razkritja dokazov, ki vsebujejo poslovne skrivnosti, in to z namenom, da bi strankam olajšala dostop do tovrstnih dokazov, ki so v posesti nasprotne stranke ali tretjih oseb. Stranka sme v sporu razkritje poslovne skrivnosti zahtevati pod natančno predpisanimi in dokaj strogimi pogoji. Hkrati pa zakon omogoča, da se v takem primeru poslovna skrivnost zavaruje na različne navedene načine (npr. izdelava nezaupne različice dokaza, vpogled v dokaz samo v prostorih imetnika poslovne skrivnosti ali pregled, prepis ali preslikava podatkov zgolj s strani zaupanja vrednih tretjih oseb).

Drugi korak k izboljšanju varovanja poslovnih skrivnosti – tokrat v pravdnih postopkih na splošno – pa je bil narejen s spremembo zakona o pravdnem postopku (ZPP), ki se bo začela uporabljati 14. 9. 2017. Strankam je po novem omogočeno, da svoje poslovne skrivnosti vendarle zavarujejo tudi v razmerju do nasprotne stranke. Ko ena stranka predlaga, da sodišče nasprotni stranki naloži razkritje določenih podatkov, druga stranka pa dokaže, da so ti podatki poslovna skrivnost, mora sodišče po novem tehtati, ali interes za varovanje poslovne skrivnosti prevlada nad pravico druge stranke do sodnega varstva. Če sodišče oceni, da celotno razkritje listin ni nujno, lahko naloži najmilejši ukrep, to je, da stranka pripravi in predloži nezaupne različice listin s prekritimi poslovnimi skrivnostmi. Sodišče lahko stranki tudi naloži, da omogoči izvedencu ali tretji osebi, ki jo sporazumno določita obe stranki, da pregleda listine ali predmete, ki vsebujejo poslovne skrivnosti, sodišče pa da navodila izvedencem ali tretji osebi za pripravo povzetkov v obliki, ki ne vsebuje poslovnih skrivnosti. V skrajnem primeru pa lahko sodišče stranki naloži, da podatke, ki so poslovna skrivnost, razkrije v celoti.

Ker mora tisti, ki zatrjuje, da je njegov podatek poslovna skrivnost, to tudi dokazati, bo po novem še toliko bolj pomembno, da bodo stranke svoje poslovne skrivnosti bolj dosledno opredeljevale v internih aktih oziroma da bodo znale utemeljiti, zakaj bi jim njihovo razkritje lahko povzročilo občutno škodo. Pri tem je za spore, kakršen je ta med T-2 in Telekomom Slovenije, pomembno vedeti, da ZPOmK-1 vsebuje opredelitev poslovne skrivnosti, ki je drugačna (ožja) od tiste splošne iz zakona o gospodarskih družbah. Po ZPOmK-1 so poslovna skrivnost samo tisti podatki, katerih razkritje bi pomenilo nastanek občutne škode in so znani omejenemu krogu oseb. Zgolj dejstvo, da je družba določen podatek opredelila kot poslovno skrivnost, pa še ne zadošča.

Mag. Jure Levovnik, partner v Odvetniški pisarni Jadek & Pensa, d. o. o.