Umetnost napovedovanja gospodarskih gibanj

Mednarodni denarni sklad (IMF) je ena najmočnejših in najvplivnejših gospodarskih institucij na svetu. O tem, ali svojo moč in vpliv uporablja z dobrimi nameni ali igra zgolj vlogo korporativnega lakaja in »neodvisnega« lobista finančnih interesov, bi se vsekakor dalo razpravljati. A nesporno je, da s svojimi napovedmi, analizami, zapovedmi in finančno »pomočjo« težavnim državam pomembno ustvarja svetovno gospodarsko panoramo.

Žal sklad pri tem še zdaleč ni nezmotljiv, saj se je moral v zadnjem času kar dvakrat ugrizniti v jezik. Prvič že spomladi, ko je ekipa njihovih ekonomistov v strogem kontrastu z dotedanjo ideologijo IMF opozorila, da številni vidiki neoliberalne dogme, zlasti politika strogega varčevanja, ki je v zadnjih letih postala prevladujoča doktrina spopada s krizo, povzročajo celo več škode kot koristi. Na podlagi empiričnih dokazov so namreč ugotovili, da eden ključnih argumentov za varčevanje – povečano zaupanje in posledična investicijska dejavnost zasebnega sektorja – ni bil izpolnjen, za povrhu pa je obsedenost z varčevanjem razdejala socialne varnostne mreže, močno povečala ekonomsko neenakost in zavirala gospodarsko rast. Svetovni voditelji bi zato morali temeljito premisliti o alternativnih ekonomskih paradigmah, strategijah in dejanskih ukrepih.

Drugi primer je še bolj svež, saj je IMF Združenemu kraljestvu nemudoma po šokantnem referendumskem izidu, ki je državo poslal na pot izhoda iz EU, podal zelo slabo gospodarsko prognozo. Toda zadnji britanski gospodarski kazalci so precej boljši od pričakovanj, zato je moral sklad izboljšati napovedi letošnje rasti za 0,1 odstotne točke, na 1,8 odstotka, kar je celo najbolje od držav skupine G7. Na račun brexita in posledično nestabilnega poslovnega in tudi političnega okolja naj bi se sicer rast že prihodnje leto znižala na 1,1 odstotka, niže od prvotnih napovedi, obenem pa je IMF razmeroma pesimističen tudi glede dolgoročnejših gospodarskih napovedi Velike Britanije. Pri tem se, sploh glede na povedano, neizogibno poraja vprašanje, koliko se na te in podobne napovedi sploh lahko res zanesemo.

Z lopato nad bančno luknjo

Zakaj so napovedi sploh pomembne? Če se v njej zmotijo vremenarji in se sončen dan prevesi v nevihtno nočno moro, boste, nepripravljeni, pač mokri in verjetno nekoliko zlovoljni. Če krepko mimo usekajo ekonomisti iz katere izmed ključnih institucij, so lahko posledice precej hujše. Podjetje, ki se zanaša na zmotno napoved krčenja rasti, lahko ustavi sicer koristno večmilijonsko investicijo. Vlada, prestrašena zaradi negativnih trendov, se lahko ustraši, ostro zategne pas in pristriže kupno moč dobršnega dela prebivalstva. In banke lahko zaradi tega izkazujejo precej nižjo kapitalsko ustreznost, zaradi česar se jim predpiše nekaj sto milijonov evrov previsoka dokapitalizacija, kajpada iz davkoplačevalskega denarja.

Prav to se je po prepričanju mnogih zgodilo med slovensko sanacijo bank. Analiza gospodarskih napovedi iz tistega časa pa to vsaj delno potrjuje. V napovedih za leti 2013 in 2014 so bili namreč tako Urad za makroekonomske analize in razvoj (Umar), Banka Slovenije kot tudi evropska komisija in IMF preveč pesimistični. Še spomladi 2013 so prerokovali od 1,9- do dvoodstotno krčenje gospodarstva, ki je bilo nato »zgolj« 1,1-odstotno. Jeseni istega leta so še zaostrili negativna pričakovanja in v povprečju zgrešili za skoraj 1,5 odstotne točke. Izredno črnogled je bil Bruselj, ki je napovedoval 2,7-odstotno krčenje v letu 2013 in 1,4-odstotno v letu 2014, ko je gospodarstvo v resnici zraslo za 3,1 odstotka. Kombinacija gospodarske napovedi evropske komisije, predvidevanj makroekonomskih šokov v obremenitvenih testih in vrednotenj premoženja v bilancah bank je skopala skoraj pet milijard evrov globoko kapitalsko luknjo in sprožila proces sanacije, katere epiloga še nismo dočakali.

Pexels

Kot JFK v najboljših časih

Še bolj uničujoč je bil vpliv zgrešenih napovedi na slovenske javne finance, saj iz njih uspešnosti gospodarske politike implicitno ne zaznavajo zgolj državljani in podjetja, temveč tudi tuji gospodarski partnerji, vlagatelji in mednarodni finančni trgi. Predvsem mnenje teh zadnjih pa je vse prej kot trivialno, kar smo lahko iz prve roke ugotovili med našo različico »kubanske raketne krize« iz začetka leta 2013, ko se je donos na slovenske desetletne obveznice kar nekaj mesecev gibal krepko nad dolgoročno vzdržno mejo sedmih odstotkov in vztrajno podžigal vse glasnejše špekulacije, da se bo Slovenija po hitrem postopku pridružila Grčiji v peklu bankrota. S situacijo se je v slogu Kennedyja hladnokrvno (četudi v malo bolj polomljeni angleščini) spopadla premierka Alenka Bratušek in po najboljših močeh mirila razgrete glave finančnih mrhovinarjev. Stanje se je nato počasi normaliziralo in tistikrat smo se (srečno) za las izognili trojkinemu milostnemu strelu, a še nikoli prej izjemen vpliv gospodarskih napovedi ni bil tako boleče očiten.

Od tistih anksioznih dni se je spremenilo marsikaj, saj je slovenska gospodarska slika zdaj iz dneva v dan bolj rožnata. Kljub temu pa nikakor ne smemo spregledati, da je še vedno neznanka, kolikšen del napovedi je realističen in kolikšen jih je izraz pretirano olepšane predstave o prihodnosti. Vprašanje je še toliko bolj primerno, ker so gospodarske napovedi izrednega pomena tudi za oblikovanje državnega proračuna, kjer ministrstvo za finance izkazuje ogromno zaupanje Umarju. Večinoma resda upravičeno, vseeno pa imajo napovedi eno veliko pomanjkljivost … Tu se lahko znova navežemo na vreme. Podobno kot je izjemno zahtevno pravočasno napovedati tornado na prostranih ameriških ravnicah ali naravno katastrofo, kot je potres, imajo tudi ekonomski modeli pri zaznavanju ekstremnih šokov, tako negativnih kot pozitivnih, velike (in s tem tudi potencialno uničujoče) težave.

Strela z jasnega

To med drugim potrjuje finančni zlom leta 2008, ki je povzročil največji gospodarski kolaps po veliki depresiji v 30. letih prejšnjega stoletja. Zanimivo je, da kljub rekordno napihnjenemu borznemu balonu in kopičenju zloveščih indikatorjev takšnega kolapsa z izjemo osamljenih »čudakov« in »profetov kataklizme« ni znala predvideti niti celotna strokovnoanalitična srenja, ki sicer poskuša v javnosti ustvariti vtis, da ima položaj vselej pod nadzorom.

Podobno so pogrnili na izpitu tudi napovedovalci slovenske gospodarske usode. Jeseni 2008 so, denimo, Sloveniji za leto 2009 napovedovali okoli triodstotno gospodarsko rast, toda udarila je kriza in izbrisala kar 7,8 odstotka slovenskega BDP. Razlika med realnostjo in napovedmi je bila astronomskih 11,5 odstotne točke pri IMF – prevedeno v evre je to med tremi in štirimi milijardami evrov. Najbolj točna z 10,7 odstotne točke visokim udarcem v prazno je bila evropska komisija, ki je od leta 2008 do konca lanskega leta običajno najbolj točno napovedovala gibanje slovenskega BDP. Najmanj natančen je IMF, pri analizi jesenskih napovedi za isto leto je zgrešil v povprečju za skoraj 1,2 odstotne točke, skoraj dvakrat bolj kot evropska komisija. Nekam vmes se uvrščata Umar in Banka Slovenije.

Razlogov za težavnost napovedovanja gospodarskih gibanj je seveda več, med glavnimi pa je ta, da obstajajo na svetu neotipljive informacije, ki jih računalniški in ekonometrični modeli »spregledajo«. Ti se namreč ukvarjajo s trdimi statističnimi podatki in vplivom njihovih sprememb na več ekonomskih kategorij ob upoštevanju določenih zgodovinskih trendov. Toda v ekonomiji na koncu šteje le, kako se obnaša človek oziroma, natančneje, potrošnik, ki je v modelih opredeljen kot racionalen, v realnosti pa je seveda vse prej kot to, kar nam govorijo tako znanstvene raziskave kot tudi anekdotalni dokazi z vsakodnevnih sprehodov po urbanih središčih.