Tuji kapital zavonjal slovensko rast

Leta 2013 so pod bremeni nedonosnih terjatev skoraj klecnile slovenske banke, na vrata Slovenije je z vse močnejšimi udarci trkala trojka, ki je po Cipru iskala novega kriznega bolnika. A prav takrat se je začelo okrevanje slovenskega gospodarstva, s tem pa tudi zanimanje tujih vlagateljev za slovenska podjetja ali celo greenfield investicije. Tuje investicije v Sloveniji so se od leta 2013 do sredine lanskega povečale za dobrih 45 odstotkov na skoraj 13 milijard evrov.

Med vsemi podjetji v Sloveniji je zgolj 5,4 odstotka takšnih s tujim lastništvom, a so ta v letu 2015 ustvarila 26,3 odstotka vse dodane vrednosti v slovenskem gospodarstvu.

Poleg gospodarske rasti, ki naj bi se v tempu, hitrejšem od štirih odstotkov, nadaljevala do konca prejšnjega leta (prva ocena rasti za leto 2017 še ni znana) in v prihodnjih dveh letih, obstaja upanje, da bo ta številka še precej višja. V časih pozitivnih gospodarskih trendov tujih vlagateljev očitno ne moti, da je birokracija še vedno rakava rana slovenskega gospodarstva, da poslovno okolje še vedno ni tako stabilno, kot bi si želeli, in da je obdavčitev dela najbolj izobraženih kadrov – ti prinašajo tudi najvišjo dodano vrednost podjetju – nekonkurenčna v primerjavi z večino okoliških držav, vključno z Avstrijo. Bolj jih zanima, da so povprečni slovenski zaposleni še vedno razmeroma poceni, a hkrati bolje izobraženi in da tekoče znajo tuje jezike kot cenejša konkurenca z vzhoda in juga ter da je Slovenija še vedno na stičišču pomembnih transportnih poti, kar se kaže že v želji velesil, da si odprejo vrata za sodelovanje v projektu gradnje drugega tira in s tem prvo mesto v vrsti pred odprtimi transportnimi vrati v centralno Evropo.

Tadej Regent

Mariborsko letališče - 660 milijonov evrov

Skozi zadnja vrata, v Maribor, želijo vse bolj goreče prileteti tudi Kitajci. Od tam prihaja lastnik Aerodroma Maribor SHS Aviation, ki naj bi v dogovoru z največjim kitajskim in svetovnim gradbenim podjetjem China State Construction Engineering Corporation (CSCEC) v razvoj mariborskega letališča vložil 660 milijonov evrov. A tu je treba dodati za zdaj še precej velik »če«.

Zdravko Počivalšek, minister za gospodarstvo, o investiciji v mariborsko letališče: »Mi mislimo, da gre za zavajanje in ustvarjanje lažnega vtisa. Opozarjam, da gre pri tej 'pogodbi' za mačka v žaklju, saj države o tem še nihče ni nič vprašal.«

Celoten projekt, odmeven tudi v medijih ob podpisu predpogodbe na novembrskem srečanju držav iz iniciative 16+1, se sicer sliši zelo obetavno, ostaja namreč zavit v več neznank. Prva je, kdo bo zagotovil vsa sredstva. Druga se nanaša na višino sredstev. Zakaj naj bi podaljšanje steze, nov terminal, hangarji, hotel in poslovni prostori stali skoraj toliko kot gradnja celotnega drugega tira. Tretja neznanka izvira iz vladnega odziva na novico, ki bi morala biti pospremljena z navdušenjem, a ni bila. Še več, v vladi, kjer se navadno radi trkajo po prsih ob vsaki tuji naložbi, kaj šele eni največjih v zgodovini, se od projekta distancirajo. Minister za gospodarstvo Zdravko Počivalšek je za Večer dejal, da je investicija velik »maček v žaklju«. Investitorji do takrat niso imeli stikov z vlado, ki daje zemljišča v najem in mora dati ustrezna soglasja pri posegih v javno infrastrukturo – odobriti mora torej prostorski načrt. Četrta neznanka je, zakaj bi Kitajci vlagali milijonske vsote, če na mariborskem letališču pristaja in z njega vzleta le peščica letal na mesec. In peta, SHS Aviation je že za letos napovedoval enajst rednih letalskih linij, vključno s čezcelinskimi na Kitajsko, in kar milijon prepeljanih potnikov. Od tega do zdaj ni bilo uresničenega še nič.

Tadej Regent

SES Slovenija - 150 milijonov evrov

Spar European Shopping Centers (SES) je lani začel kot lastnik in upravljavec graditi eno največjih nakupovalnih središč v Ljubljani. Projekt, vreden 150 milijonov evrov, naj bi bil končan leta 2019. Na 32.000 kvadratnih metrov najemnih površin bo 90 lokalov in trgovin, med katerimi bo največja Sparova. Delo naj bi dobilo 700 ljudi.

Zdi se, da eden največjih projektov v glavnem mestu pred seboj nima več ovir in ne bo nasedel na novih birokratskih čereh. A teh je bilo že do zdaj kar veliko. Na prostorski načrt so v Sparu morali čakati osem let – do leta 2010. Še dodatnih pet let so nato trajali postopki pridobitve gradbenega dovoljenja, kar potrjuje tezo, da smo oziroma smo bili vsaj pred leti v Sloveniji zelo neprijazni do tujih vlaganj. In tudi to, kako daleč gredo konkurenti pri onemogočanju svojih tekmecev. Siol.net je pisal, da je načrte Spara oviral Mercator, ki naj bi s tem namenom v letih 2003 in 2004 kupil zemljišča na predvidenem območju Sparovega centra v Šiški. Mercator je zemljišča uradno kupil za gradnjo manjše trgovine.

Tadej Regent

Magna Steyr - 143 milijonov evrov

Precej hitreje je s pomočjo politike obšel ovire kanadsko-avstrijski avtomobilski velikan Magna Steyr. Kljub okoljevarstvenim pomislekom je v jeseni začel graditi na parceli v Hočah, kjer naj bi do konca leta stala lakirnica. Ta bo začela obratovati prihodnje leto in bo v prvi fazi prinesla nekaj več kot 400 novih delovnih mest, v prihodnje pa jih bo morda še veliko več. Prve napovedi so kazale, da bi glede na načrtovani razvoj v Hočah nekoliko dlje v prihodnosti tam delo lahko našlo okoli 3000 delavcev, čeprav ne najbolje plačanih.

Uresničevanje naložbe Magne Steyr je pokazala, da je politika lahko zelo učinkovita pri privabljanju tujih vlagateljev, malo manj pa pri doslednosti v samih postopkih uresničevanja projektov. V Delu smo poročali, denimo, o nezadovoljstvu stanovalcev na območju bodoče lakirnice, ki jim je bila odmerjena prenizka odpravnina, medtem ko je Dnevnik pisal o skrivalnicah na ministrstvu za gospodarstvo, kjer ne želijo razkrivati podrobnosti pogodbe z Magno Steyr. V zvezi s tem že poteka postopek pri informacijski pooblaščenki.

Prihaja še več investicij?

13 milijard evrov in več tujih neposrednih investicij je bilo do konca leta 2017 v Sloveniji.

Vsaka od omenjenih investicij je do zdaj naletela na odpor lokalne skupnosti, politike ali konkurence, kar seveda ne pomeni, da te za Slovenijo ne bodo koristne. Obnova mariborskega letališča in vzpostavitev redne letalske povezave s Kitajsko, čeprav zgolj v tovornem prometu, bi bila kljub do zdaj prelomljenim obljubam družbe SHS Aviation koristna za Slovenijo. Kritike so seveda upravičene, v primeru Magne Styer si mnogi postavljajo vprašanja, zakaj smo zadovolji že s selitvijo dela proizvodnje, v kateri so zaposleni najslabše plačani delavci, namesto da bi postala Slovenija center za razvoj in delovna mesta z visoko dodano vrednostjo za številne multinacionalke.

Dober primer tega je Lek, katerega švicarski lastnik Novartis je v Slovenijo vložil več kot milijardo evrov. Letos je začel graditi nov proizvodni center za antibiotike v Prevaljah, kamor bo najprej vložil 85 milijonov evrov, v prihodnjih letih pa še dodatnih 20 milijonov evrov.

Čeprav velja, da pri odločanju, ali bo podjetje uspešno, ni pomembno, od kod prihaja lastnik, podatki statističnega urada kažejo, da so tuja podjetja uspešnejša od domačih. Med vsemi podjetji pri nas je zgolj 5,4 odstotka takšnih s tujim lastništvom, a so ta v letu 2015 ustvarila 26,3 odstotka vse dodane vrednosti v Sloveniji. Tuje lastništvo je torej lahko koristno za Slovenijo, Slovence in naše gospodarstvo. Tudi zato naj bi država, da bi privabila tuje investicije, v prihodnjih treh letih namenila 146,6 milijona evrov spodbud. Na tem področju pa se v prihodnje obeta tudi nov oziroma prenovljen zakon, ki bo pripravljen letos. Toda še bolj kot to bomo morali spremeniti odnos do tujcev in odzivnost, ko se za investicije ponujajo tuja podjetja. Na spletnem portalu MMC so, denimo, malo pred novim letom poročali, da se je bavarski ponos, proizvajalec avtomobilov BMW, odločil, da bo gradil testni poligon za avtonomna vozila. Za naložbo, vredno sto milijonov evrov, sta bili s čezmejnim sodelovanjem menda v igri tudi Avstrija in Slovenija, a je zaradi slabe odzivnosti in neodločnosti vse padlo v vodo.