Trgovinske vojne – Kdo zares izgublja?

Vem, da veliko bralcev ob vprašanju trgovinskih vojn zmaje z glavo. Vprašanje, ali sploh še kaj lahko dodamo na temo trgovinskih vojn, je popolnoma na mestu. Vendar glede na splošno prepričanje, da gre za boj Davida proti Goljatu, menim, da je glede te teme še veliko nejasnosti.

Stopnjevanje pritiska na Kitajsko z dodatnimi carinami je dobilo trg na levi nogi. Trg veliko bolj skrbi za kitajska podjetja kot tista v ZDA. V medijih lahko vsak dan beremo, da Kitajci izgubljajo trgovinsko vojno in da bodo prisiljeni v dogovor, podatek, da znaša kiitajski izvozi v ZDA 558 milijard dolarjev letno, uvoz iz ZDA pa le 179 milijard dolarjev, čivkajo že vrabci. Res je, da trenutno gospodarsko stanje v ZDA omogoča prenašanje negativnih vplivov, ki jih prinaša trgovinska vojna za ZDA. Beležijo rast plač, ki je višja od inflacije in izredno nizko stopnjo brezposelnosti, ki je najnižja od decembra 1969. ZDA so manj vpete v mednarodno trgovino kot Kitajska. Pravzaprav so med razvitimi državami najmanj odvisne od mednarodne trgovine. Po podatkih Svetovne banke je delež izvoza in uvoza blaga in storitev kot odstotek bruto domačega proizvoda v ZDA najnižji med državami članicami OECD in seveda nižji od Kitajske. Dodatno se v ZDA povečuje podpora trgovinskim vojnam, saj vidijo trgovinsko vojno vedno bolj kot stvar vprašanja nacionalne varnosti in ne kot ekonomsko vprašanje.

Vendar se ne morem upreti mnenju, da Američani kažejo svojo pregovorno pretirano samozavest tudi pri tem vprašanju. Na žalost nimamo dovolj prostora, da bi na široko opisali vse vplive Kitajske na ameriško gospodarstvo. Pa vendar, morda najprej kot zanimivost povejmo, da celotni izvoz v ZDA predstavlja manj kot 4 odstotke celotnega BDP-ja Kitajske. Natančnega vpliva dvigovanja carin ne pozna nihče. Pustimo danes na strani izgube, ki jih carine in protiukrepi prinašajo za ZDA. Za Kitajsko, državo, ki ji MDS za letos napoveduje gospodarsko rast, višjo od 6 odstotkov, bi morebitna uvedba 25 odstotnih carin na celotni izvoz v ZDA, po oceni MDS pomenila zmanjšanje rasti med 0,5 in 1,6 odstotne točke.

Kitajska je znana po ukrepih učinkovitega spodbujanja domačega gospodarstva. In lahko smo prepričani, da največja lastnica državnega dolga ZDA, zagotovo ne bo sedela križem rok in da bo naredila vse, da spravi rast na »udobne« nivoje. Dodatno smo lahko prepričani, da rešitev vprašanja severnokorejskega jedrskega orožja brez podpore Kitajske ni mogoča. V preteklosti je bil zanimiv primer ukrepanja, ko so nekateri kitajski zvezdniki ob sporih med Kitajsko in Južno Korejo začeli propagando, da ni domoljubno kupovati južnokorejsko kozmetiko. To se je močno poznalo pri prodaji nekaterih korejskih blagovnih znamk.

Prav lahko bi se to zgodilo podjetjem iz ZDA, ki so prek podružnic prisotna na Kitajskem. Te številke se ne poznajo v zunanjetrgovinski bilanci, vplivajo pa na rezultate podjetij. In morda še najpomembnejše, Kitajska se počasi, ampak vztrajno pomika iz modela »Made in China« v model »Made for China«. Torej iz proizvodne v potrošniško družbo. Delež izvoza blaga in storitev kot odstotek BDP-ja se je od leta 2006 zmanjšal iz 36 odstotkov na manj kot 20 odstotkov. Kar je za primerjavo manj od večine držav OECD. Da bo najštevilčnejša država s svojo kupno močjo v prihodnosti torej zelo pomembna tudi za podjetja iz ZDA, ni treba poudarjati.

Najbrž globoko v sebi tudi Trump ve, da so višje carine bolj Pirova zmaga. Vemo, da bojna sekira ne bo zlahka zakopana, pa vendarle bodimo optimisti. Morda nas presneti kakšna dobra novica že konec junija, ko bo v Osaki srečanje skupine G20.