Trgovinska vojna, drugo dejanje: valutna bitka

Trump je hotel s tem poudariti, da je Kitajska posegla po enem najnevarnejših orožij, s katerimi bi lahko odgovorila na izzive trgovinske vojne.
Nihče ne more z gotovostjo trditi, da ni tako. Vrednost »ljudskega denarja«, kar v resnici pomeni renminbi, se je v juniju v primerjavi z ameriškim dolarjem zmanjšala za 3,7 odstotka, nato se je julija izmenično zviševala in zniževala – pravzaprav predvsem zniževala – vse do kritične vrednosti sedem juanov za dolar. S tečajem, ki znaša 6,7942 za enega »zelenca«, je kitajski juan v zadnjih treh mesecih izgubil 7,7 odstotka svoje vrednosti. In medtem ko je juan sprejemal bodečo krono, saj se je v tem trenutku v resnici znašel v najslabšem položaju, je bilo ključno vprašanje, ali ga zdaj vodstvo v Pekingu spreminja v orožje za »ljudsko vojno«, ki jo bo, če ne bodo v kratkem našli poti iz carinske krize, vodilo proti Trumpu.

Reuters

Zob za zob

Naj spomnimo, da je ameriški predsednik zagrozil, da bo uvedel carine na kitajsko blago v vrednosti več kot 500 milijard dolarjev, kar dejansko pomeni, da bodo uvedene carine na ves uvoz iz te države, na kar vodstvo v Pekingu ne more odgovoriti z recipročnim ukrepom. Izvoz ZDA na kitajski trg namreč znaša le okoli 170 milijard dolarjev, tako da je postalo načelo »zob za zob« v tem spopadu neuporabno. Ker so kitajski visoki funkcionarji večkrat ponovili, da njihova vlada ne bo sedela križem rok in nemočno trpela, medtem ko ji Trump zvija roko, so bile povsem logične slutnje, da se bo začela trgovinska vojna širiti na valutno prizorišče.

Paola Subacchi s Kraljevega inštituta za mednarodne odnose, bolj znanega pod imenom Chatham House: Devalvacija je slaba novica in to predvsem zato, ker kaže, da se Kitajska ni sposobna izvleči iz stare odvisnosti od izvoza.

»Da bo povsem jasno,« pravi Paola Subacchi s Kraljevega inštituta za mednarodne odnose, bolj znanega pod imenom Chatham House, »z več kot tri tisoč milijardami dolarjev v deviznih rezervah in z ustanovljenim – čeprav ne povsem uspešnim – sistemom upravljanja z valutnim tečajem ima Kitajska dovolj finančne in denarne teže, da lahko spravi na kolena ameriško gospodarstvo. A to, da ima orožje, še ne pomeni, da si ga lahko Kitajska privošči in ga tudi uporabi.«
Če vzamemo prizor s tega istega območja, bi lahko rekli, da vse skupaj spominja na Severno Korejo, ki ima v resnici jedrsko bombo in medcelinske rakete, s katerimi bi lahko zadela urbana središča svojih sovražnikov, a si zagotovo ne bi mogla privoščiti, da bi nad Tihim oceanom znova zavladala jedrska napetost.
To isto velja tudi za Kitajsko in njeno denarno orožje. Več kot tretjina njenih deviznih rezerv je v ameriških obveznicah, tako da je Kitajska centralna banka teoretično največja upnica ZDA. A celo pod pritiski Trumpovega carinskega izsiljevanja se vodstvo v Pekingu ni spustilo v maščevalno prodajanje ameriškega dolga, prav tako kot se ni odločilo za kakršen koli že drug denarni udarec, ki bi ga tako rekoč lahko izvedlo proti ameriškemu dolarju.

Ne političen, tržni odziv

Tudi znižanje tečaja renminbi juana, kot kaže, ni bila politična poteza. Prej bi lahko rekli, da je šlo za tržni odziv na povečanje negotovosti glede tega, ali bo druga največja gospodarska sila sveta prenesla Trumpove udarce ali pa bo v trgovinski vojni dobila hude poškodbe.
Da ne bo pomote, je treba pri tem povedati, da devalvacija v tem trenutku Kitajski celo koristi. Cenejši juan ustreza kitajskemu izvozu, ki mora zdaj poiskati nove in okrepiti druge tradicionalne trge, da bi ublažil negativne učinke ameriških carin. Znižani tečaj domačega denarja daje poleg tega dodatno težo povračilnim ukrepom, saj postaja zaradi devalvacije uvoz dražji, tako da je še toliko bolj boleč vsak udarec, s katerimi je kitajska vlada odgovorila na ameriško carinsko pregrado.

Kitajska je drugo četrtletje tega leta končala z zavidanja vredno 6,7-odstotno stopnjo rasti.

A medtem ko vidijo ideologi v znižanju vrednosti kitajske valute že dobro poznano manipulacijo Pekinga, pa so finančni strokovnjaki skorajda brez izjeme prepričani, da gre tokrat za druge dejavnike. Predvsem za sam ameriški dolar.
»Zelenec« se je okrepil v primerjavi z vsemi drugimi glavnimi valutami, kot so evro, britanski funt, japonski jen in avstralski ter kanadski dolar. Renminbi ni konvertibilen, pri določanju njegovega tečaja pa je še vedno zelo pomembna udeležba države oziroma, bolje rečeno, Komunistične partije Kitajske. A odkar so pred dvema letoma kitajsko valuto uvrstili v klub elitnih valut »s posebno pravico črpanja« Mednarodnega denarnega sklada, tečaj juana določajo glede na košarico okoli 20 pomembnejših valut, s tem da lahko vsak dan drsi v okviru določenega odstotka, ki pa ga kljub vsemu še vedno določajo iz političnega centra.
Tehnično gledano, Kitajska narodna banka (prek nje pa tudi partijsko vodstvo) na vrednost državne valute vpliva tako, da malce bolj kupuje tujo valuto, kadar želi v trenutkih povečanega povpraševanja na denarnem trgu preprečiti povečanje vrednosti juana, in malce več prodaja, kadar želi preprečiti preveliko devalvacijo. »Manipulacija« je pravzaprav omejena na nazor hitrih skokov in padcev juana. Od začetka leta pa vse do začetka carinske vojne, denimo, se je njegova vrednost povečala za skoraj prav toliko, za kolikor se je v zadnjih treh mesecih zmanjšala, tako da je sedanji tečaj pravzaprav vrnitev na lanskoletno raven.
Čeprav je gospodarska politika Donalda Trumpa Kitajsko prisilila, da upočasni svojo pot proti postavljenemu cilju, da mora renminbi juan do leta 2020 postati popolnoma konvertibilna valuta, je kitajski »ljudski denar« dosegel zadostno stopnjo internacionalizacije, ki jo potrebuje za pridobitev statusa globalne valute, hkrati pa je ohranil tudi varno povezavo s samim srcem Komunistične partije, kar mu omogoča, da lahko natančno spremlja njen politični utrip.

Reuters

Ring svobodnega trga

Frank Newman, nekdanji namestnik finančnega ministra ZDA, je v neki kolumni analiziral, zakaj juan ne bo postal konvertibilen pred letom 2030. Kot trdi, bo kitajski valuti težko tekmovati z ameriškim dolarjem kot vodilna valuta v rezervah, glede na to, da imajo tuji vlagatelji v rokah 35.000 milijard dolarjev denominiranih sredstev. Zaradi takšne prevlade dolarja bo po njegovem mnenju pot kitajskega denarja k statusu investicijske valute zelo dolga. Čeprav se juan v izmenjavi med Kitajsko in njenimi številnimi trgovinskimi partnerji zdaj veliko pogosteje uporablja kot valuta za obračunavanje, se v Pekingu za pravo konvertibilnost ne bodo odločili, vse dokler bo status dolarja tako trden, da bi lahko potencialno ogrozil kitajsko denarno varnost, če bi se valuti dveh največjih svetovnih gospodarskih sil znašli v ringu svobodnega trga.

Ekonomski komentator Asia Timesa William Pesek pravi, da se reforme še vedno niso začele in da bi moral predsednik Xi Jinping dokazati, da je dostojen naslednik Deng Xiaopinga, arhitekta kitajske gospodarske in družbene preobrazbe.

Poleg tega so ekonomisti prepričani, da je razlog, zaradi katerega v Pekingu juana ne poskušajo spremeniti v orožje za trgovinsko vojno, nedavna izkušnja iz leta 2015 in leta 2016, ko je naglo znižanje tečaja povzročilo nevarno pretakanje kapitala prek kitajskih meja, posledica tega pa je bila uvedba večjega nadzora na celotnim finančnim sistemom. Takrat je bi to odgovor kitajske vlade na začetek upočasnjevanja gospodarske rasti. Ko se je julija 2015 izvoz zmanjšal za 8,3 odstotka, je centralna banka 11. avgusta po hitrem postopku devalvirala juan za skoraj dva odstotka, takoj naslednji dan pa še za 1,6 odstotka. Strah pred izbruhom območne valutne vojne je slabo vplival na zaupanje tako tujih kot tudi kitajskih vlagateljev, tako da je postalo kaj hitro povsem jasno, da je treba za takšen način zviševanja tržne konkurenčnosti plačati previsoko ceno. Kitajska jo je plačala z odlivom več tisoč milijard dolarjev prek državne meje, pa tudi z upočasnitvijo procesa internacionalizacije renminbi juana.
Zaradi vsega tega je mogoče predvidevati, da se azijska sila ne bo spustila v manipulativno devalvacijo, še zlasti ne zdaj, ko nihče z zanesljivostjo ne ve, kako bodo v prihodnje potekale trgovinska vojna in posledično carinske bitke, pa tudi ne kdo bo na koncu iz vsega tega potegnil daljši konec. Tuji vlagatelji so v zadnjih dvanajstih mesecih vložili okoli sto milijard dolarjev v kitajski trg obveznic, ki jim je odprl vrata aprila lani, pogoj, da ta kapital zadržijo v državi, pa je prav trdnost tečaja renminbi juana.
Analitiki, ki so nekoliko bolje seznanjeni z domačimi razmerami znotraj kitajskih meja, pa padec tečaja renminbi juana tokrat sprejemajo kot slabo novico, ki je še najmanj povezana s Trumpovimi pritiski. Kitajska valuta resda drsi navzdol tudi zato, ker se je vrednost dolarja povečala tudi v primerjavi s številnimi drugimi valutami, kar je trend, o katerem pričakujejo, da se bo nadaljeval tudi v prihodnjih mesecih.

Reuters

Stara kitajska odvisnost od izvoza

Zdi pa se, da je enako pomemben razlog za to potezo kitajske centralne banke tudi strah vodstva v Pekingu pred »trdim padcem na zemljo« domačega gospodarstva, ki je očitno preobremenjeno z visokimi stopnjami zadolženosti in stalno nevarnostjo »balona« na trgu nepremičnin.
Devalvacija je slaba novica, pravi Paola Subacchi, in to predvsem zato, ker kaže, da se Kitajska ni sposobna izvleči iz stare odvisnosti od izvoza. Res je, da ji je uspelo povečati domačo porabo, a se s tem povečuje tudi zadolženost, ki nato vsiljuje potrebo po presežku na zunanjetrgovinskem področju. Vse to hkrati pomeni, da večina napovedanih reform vsaj za zdaj ne prinaša želenih rezultatov.
Celo ko je Kitajska drugo četrtletje tega leta končala z zavidanja vredno 6,7-odstotno stopnjo rasti, ekonomski komentator Asia Timesa William Pesek ni v znamenje pohvale dvignil v zrak palca, temveč je vse skupaj celo razglasil za slabo novico, ki, kot je dejal, kaže, da se reforme še vedno niso začele in da je predsednik Xi Jinping še vedno »osredotočen na optične učinke«, namesto da bi se odločil za poteze, s katerimi bi dokazal, da je dostojen naslednik Deng Xiaopinga, arhitekta kitajske gospodarske in družbene preobrazbe.

Reuters

Kot pravi Pesek, je narodna banka preostalim bankam posodila okoli 75 milijard dolarjev, da bi okrepila preskrbo z denarjem in spodbudila poslovno dejavnost. Spodbuda za vsako ceno namreč še slišati noče tega, da so se vrednosti delnic na borzi v Šanghaju v letošnjem letu zmanjšale za 13, v Shenzhenu pa za 16 odstotkov, kar samo po sebi priča o tem, da bo Xijevi vladi, ki je prisegala, da bo 40. obletnico začetka reform in odpiranja proti zunanjemu svetu zaznamovala z novimi korenitimi reformami in še širšim odpiranjem vrat, fasada pomembnejša od temeljev.
Zdaj, ko bi bila upočasnitev in prestrukturiranje edina prava poteza, in to tako na domačih tleh kot na mednarodnem prizorišču, si je treba želeti znižanje gospodarske rasti na manj kot pet odstotkov, pravi Pesek. Šele takrat bi bilo jasno, da se Kitajska pomika po novi poti k resnično močnemu gospodarstvu, ki ne bo izpostavljeno carinskim udarcem, zaradi kakršnih zdaj sprejema poteze obupanca.
Vse bolj se zdi, da bo Kitajska največja poraženka v trgovinski vojni, če se bo ta do konca razplamtela. Za preostali svet to ni zgolj ugotovitev, ampak tudi resna grožnja. Sedanja struktura druge največje svetovne gospodarske sile je namreč na svoj trg pritegnila ogromno število evropskih, ameriških in azijskih družb, tako da bi se vsak resnejši potres na kitajskih tleh razširil po vsej celini skorajda do vsakogar od nas. Zaradi vsega tega bi skorajda lahko rekli, da je še sreča, da ima kitajska država trdno v svojih rokah vse inštrumente posredovanj, s katerimi ohranja ravnovesje svoje gospodarske rasti. Seveda pa še zdaleč ni mogoče trditi, da bi bilo povsem nepomembno, če bi Trump to razglasil za manipulacijo. Če se bo zaradi tega razplamtela trgovinska vojna s Kitajsko, bo ameriški predsednik prek azijske sile udaril tudi po vseh drugih, ki so globoko vpeti v kitajsko usodo in se iz nje ne morejo na hitro umakniti, da bi se izognili posledicam spopada med dvema obalama Tihega oceana.
Zato je treba kitajske trende opazovati z dodatno previdnostjo. Devalvacija renminbi juana je slaba novica. Ali morda dobra. Odvisno od tega, s katerega zornega kota jo opazujemo.