Trg dela potrebuje zdravljenje

Omenjate visoko davčno obremenitev plač. Zakaj je ta problematična?

Prve težave se začnejo že pri razmeroma visoko postavljeni minimalni plači. Posledic minimalne plače je veliko, vključno s kreditno sposobnostjo prebivalstva. Posameznik z mesečnimi prihodki v višini minimalne plače je z vidika banke kreditno nesposoben oziroma je sposoben zgolj toliko, kolikor znaša presežek nad minimalno plačo. Torej, ne more si kupiti avtomobila, stanovanja in tako naprej. Posledično je manj vlaganj v nepremičnine, ljudje si ne morejo privoščiti določenih dobrin, pri čemer vemo, da se gospodarstvo poganja s potrošnjo, in ne varčevanjem.

Smo za pomanjkanje kapitala odgovorni tudi mi, varčevalci, ki v nasprotju z ameriškimi ne sodelujemo veliko na kapitalskih trgih?

Razlogov je po mojem mnenju več. Ljudje so gotovo še vedno v krču pri upravljanju privarčevanih sredstev. Kriza po moji oceni še ni končana in nič ne kaže, da se bo to kmalu tudi zgodilo. Velikega napredka v primerjavi s položajem pred tremi ali štirimi leti v realnem življenju ni mogoče opaziti. Edina razlika je, da je v stečaju končalo veliko velikih podjetij, ki so bili sicer tudi veliki neplačniki. Neplačnikov je tako zdaj manj, toda hkrati je v industriji zazevala luknja. Po drugi strani Slovenci denar imamo, v depozitih je kljub nizkim obrestnim meram po nekaterih podatkih naloženih že skoraj 16 milijard evrov, težava je, da se večina odloča za varnost, četudi nedonosno, zato se denar ne preliva na kapitalske trge.

Je to posledica dogodkov pred krizo – hitre gospodarske rasti, napihovanja vrednosti delnic in s tem krepitve donosov vzajemnih skladov, na katere so se varčevalci navadili in jih nekako vgradili v svoja pričakovanja? Sledil je zlom borze in samozavesti varčevalcev …

Seveda, zdaj se že v vsaki senci skriva nova težava. Slovenci smo po naravi previden narod, problem je že menjati banko, osebnega zdravnika, kaj šele prevzemati višja tveganja na finančnem trgu. Tega strahu je zdaj še več. To vidimo tudi pri naših strankah. Vse se sprašujejo, kaj če ostanem brez prihrankov, nato pa še brez službe? Toda previdnost domačih varčevalcev je zgolj en del zgodbe, drugi, morda še pomembnejši, je nezainteresiranost tujih vlagateljev. Vsi, s katerimi se pogovarjamo, kot prvi razlog, zakaj ne vlagajo v Slovenijo, navajajo previsoko obdavčitev plač. Če želi imeti posameznik pri nas 3000 evrov neto plače, bo za delodajalca podoben strošek kot nekdo, ki ima v Avstriji skoraj 5000 evrov neto prihodkov na mesec. Za proizvodnjo visokotehnoloških izdelkov, ki pomenijo tudi visoke plače zaposlenih, je Slovenija tako popolnoma nekonkurenčna.

Imeli smo tudi primere, ko je tuji lastnik prestrukturiral slovensko podjetje in želel zaposlenim izplačati bonuse po prekinitvi delovnega razmerja, vendar se na koncu za to ni odločil, saj bi bila realna obdavčitev skoraj 70-odstotna in bi bili nakazani zneski bolj žalitev kot nagrada. Še en primer, ki smo ga obravnavali v Odvetniški Miro Senica in odvetniki, d. o. o., je bila poravnava, v kateri je bila naša stranka upravičena do skoraj 80.000 evrov odpravnine, po plačilu davkov pa ji je ostalo manj kot 30.000 evrov. Podobno so obdavčene tudi nagrade, medtem ko, na primer, v Avstriji poznajo neobdavčeni 13. in 14. plačo.

Kljub vsem težavam imamo danes gospodarsko rast, nižjo brezposelnost, manj slabih posojil, medtem ko banke spet tekmujejo za stranke. Se lahko zgodi, da bo vlada zaradi nekaj pozitivnih kazalnikov pozabila na krhkost gospodarstva in pravnega sistema ter odlašala z reformami, tudi v insolvenčnih postopkih?

Za zdaj ni videti, da bi potegnila zavoro pri izvajanju potrebnih sprememb. Kar zadeva insolvenčne postopke se razmere gotovo izboljšujejo. V zadnjih letih je bilo veliko prestrukturiranj podjetij izvedenih na podlagi sprememb zakonodaje, ki so omogočile, da se je kar nekaj podjetij rešilo stečaja ali prisilne poravnave. To je torej prava smer, vendar ni na vseh področjih tako. Da je prestrukturiranje uspešno, ni dovolj samo dobra insolvenčna zakonodaja – ta je pomembna predvsem v sklepni fazi, ko podjetje nima več veliko izbire –, treba je omogočiti boljše delovanje podjetij in bolj zdravo podjetniško okolje. Trg dela je zaradi nefleksibilnosti še vedno rakava rana slovenskega gospodarstva, ki je ne znamo ozdraviti. Tudi zadnja sprememba zakonodaje leta 2013 je prinesla zgolj minimalna izboljšanja.

Zakonodajni napredek je, toda slovenski stečajni postopki še vedno uničujejo vrednost podjetja ali blagovne znamke. V ZDA je mentaliteta popolnoma drugačna, tam je stečaj nov začetek, pri nas pa bridek konec. Zakaj?

Stečajni postopki še vedno niso dovolj hitri. Za to so odgovorni vsi akterji, saj postopke najpogosteje ovirajo parcialni interesi ali celo nezainteresiranost nekaterih vpletenih. Cilj vsakega postopka bi moral biti, da se zdravo jedro podjetja čim prej usposobi za nadaljnje delovanje. Težava pa je, če vsi akterji ne delujejo v tej smeri oziroma sploh ne. S tem si v bistvu sami sebi delajo škodo, saj v stečaju hitro zmanjka sredstev, nedelujoča podjetja pa je nato precej težje prodati. Postopki pri nas bi morali biti prednostno in hitro obravnavani. Mislim predvsem na vlogo sodišč in stečajnih upraviteljev pri ugotavljanju stanja, popisovanju stečajne mase in odločitvi, kaj z njo storiti. V tem delu imajo pomembno vlogo tudi upniki, ki bi morali biti bolj prilagodljivi in odzivni.