Tanka meja med zakonitim in nezakonitim davčnim ravnanjem

S 1. januarjem 2005 je namreč začela veljati nova ureditev, ki velja še danes in ne omogoča več oprostitve plačila davkov od kapitalskih dobičkov od odsvojitve vrednostnih papirjev po treh letih imetništva, temveč šele po 20 letih. Posledica sprejetih novosti je bila, da so se tik pred spremembo zakonodaje unovčevali neobdavčeni dobički.

Prepričan sem, da je tedaj le redko kdo razmišljal o pojmu davčnega planiranja, na katerega v zadnjem času pogosto opozarjata finančna uprava in tožilstvo, ki s skupnimi aktivnostmi povečujeta nadzor oziroma pregon na področju davčnih zatajitev. Vrednostni papirji so se konec leta 2004 prodajali kot po tekočem traku in zdelo se je, da so odločitve posameznikov družbeno sprejemljive, moralne in zakonite. Nekaj let kasneje je finančna uprava v postopkih nadzora odločila nasprotno in zavzela stališče, da so bile posamezne prodaje navidezne, ker naj bi bil njihov izključni cilj pridobivanje davčnih ugodnosti in naj bi posamezniki imeli namen prodati delnice pred letom 2005 zgolj zato, da jim kasneje ne bi bilo treba plačevati davkov. Zadeve so bile v nadaljevanju predane tožilstvu, ki nadaljuje kazenski pregon.

Rešitev se morda lahko najde v slabitvi dobrega imena.

Vse prodaje vrednostnih papirjev iz navedenega obdobja pa niso bile opredeljene kot davčno nezakonite, zato se je pomembno vprašati, kaj je ločilo zakonita ravnanja od nezakonitih, predvsem ob predpostavki, da je bil osnovni nagib davčnih zavezancev v vseh primerih podoben.

S podobnimi vprašanji se srečujemo ob vsakokratni spremembi davčnih predpisov, tudi ob pravkar uveljavljenih spremembah, ki nekatere davčne zavezance silijo v amortizacijo dobrega imena, a jim hkrati ne dovolijo, da bi za te odhodke zmanjševali davčno osnovo za obračun davka od dohodkov pravnih oseb. Rešitev se morda lahko najde v slabitvi dobrega imena, saj se odhodki iz slabitev (v nasprotju z odhodki iz amortizacije) štejejo za davčno priznan odhodek. Pred slabitvijo bi bilo treba pridobiti cenitev strokovno usposobljene osebe, na podlagi katere bi se ugotovilo, ali se je vrednost dobrega imena dejansko zmanjšala in so izpolnjene predpostavke za njegovo slabitev. Oceno dobrega imena mora pripraviti ustrezno strokovno usposobljena oseba, ki mora posebno pozornost nameniti metodologiji in vhodnim podatkom, ki se uporabijo v postopku cenitve. Pripravljena mora biti pregledno in razumljivo, saj se davčna tveganja s tem zmanjšujejo. Bolj ko je storitev kakovostna, manj je tveganja, da bi davčni organ dvomil o novi določeni vrednosti in višini izkazanih odhodkov.

Po črki predpisov je slabitev dobrega imena zagotovo dopustna, vendar se lahko kaj hitro pojavi vprašanje, ali je potrebna ravno zdaj, ob spremembah davčnih predpisov. Zagotovo te možnosti davčnim zavezancem ni mogoče a priori odreči zato, ker bi sovpadla ravno s spremenjeno davčno zakonodajo, a takšno ravnanje lahko poveča davčno tveganje, zato je treba pred odločitvijo presoditi okoliščine vsakokratnega primera. Ni dovolj, da se ugotovi, da so izpolnjeni vsi pogoji po črki zakona, temveč je treba preveriti tudi, ali je slabitev prepoznana v skladu z namenom predpisov.

Z davčnega vidika je pomembno, da so učinki obdavčitve vezani na ekonomske razloge, saj je v okviru davčnih predpisov treba veliko bolj skrbno presojati nagibe, motive in namen, ki posameznega davčnega zavezanca vodi k sprejemu poslovnih odločitev, kot to velja na drugih pravnih področjih. To v praksi pomeni, da se morajo davčni učinki generalno odražati kot posledica poslovnih dogodkov, in ne obratno, da bi bili poslovni dogodki posledica davčnih učinkov, ki se želijo doseči. Zato je pomembno, da tudi za slabitev dobrega imena obstajajo tehtni gospodarski razlogi in da ta ni namenjena predvsem pridobivanju davčnih ugodnosti. V tem primeru z davčnega vidika ne bi bila dopustna.

Za odločitev o tem, ali je davčni zavezanec zakonito slabil dobro ime, pa včasih ne bo dovolj, da izpolni vse zakonske pogoje, temveč bo moral prepričljivo predstaviti argumente tudi davčnemu organu. Postopki davčnega nadzora so čedalje zahtevnejši. Deloma zato, ker so predmet presoje vse bolj zahtevne transakcije, ki zahtevajo strokovno in ažurno sodelovanje z davčnim organom, deloma pa zato, ker je Vrhovno sodišče RS že večkrat odločilo, da je breme dokazovanja predvsem na strani davčnega zavezanca. Z uvedenimi spremembami v davčnem postopku se bo zmanjšalo še jamstvo pravic zavezancev. Te spremembe se v teoriji morda ne zdijo pomembne, vendar lahko v praksi pomembno vplivajo na davčno presojo nadzorovanih transakcij, zato se je treba zavedati njihovih posledic.

Bodo prisiljeni snemati razgovore z inšpektorji?

Za davčni inšpekcijski postopek je kar nekaj let veljalo, da se je ob zaključku izvedel zaključni razgovor, v katerem je inšpektor seznanil davčnega zavezanca z ugotovitvami, ki so vplivale na njegove obveznosti. Po zaključnem razgovoru je zavezanec pogosto imel možnost, da poda dodatna pojasnila in dokaze, ki so lahko spremenili odločitev davčnega organa. Zaključni razgovor je kasneje nadomestila pisna seznanitev, ki se zdaj odpravlja.

Po novem boste prepuščeni volji inšpektorja, ki vas je v skladu z vašo pravico do informacij dolžan redno seznanjati z vsemi ugotovitvami, a v praksi ni vedno tako. Zaslediti je primere, ko davčni zavezanec vse do konca postopka ni seznanjen z ugotovljenimi nepravilnostmi in zato tudi ne more predložiti listin in drugih dokazov, ki bi morebiti lahko vplivali na presojo. Dokaze lahko iz navedenih vzrokov predloži šele v pripombah na zapisnik, a se ti upoštevajo le, če davčnemu zavezancu uspe dokazati, da jih iz objektivnih razlogov ni mogel predložiti že pred iztekom postopka.

Dokazovanje opisanih dejstev je lahko zelo zahtevno, zato je priporočljivo, da davčni zavezanec redno in skrbno spremlja delo inšpektorja ter od njega vsak dan zahteva, da ga – lahko tudi po elektronski pošti – seznanja z ugotovitvami, ki bi bile lahko pomembne za obdavčitev. O tem se ne bodo delali uradni zapisniki, zato se pojavlja vprašanje, kako naj zavezanci ob morebitnih nepravilnostih zavarujejo svoje pravice. Bodo prisiljeni snemati razgovore z inšpektorji? Upam, da bo finančna uprava prepoznala to problematiko in ne bodo nastajale situacije kot v enem zahtevnejših primerov, ko je tožilec v kazenskem postopku predlagal izločitev posnetkov, ker naj bi davčni zavezanec nezakonito snemal razgovor z inšpektorjem, to je uradno osebo.

Domen Romih, davčni svetovalec v Odvetniški pisarni Jadek & Pensa, d. o. o.