Švica, primer pametnega začetka regulacije ICO

Čeprav se morda na prvi pogled zdi, to vendarle ni bajeslovna številka, zlasti če jo primerjamo z višino sredstev, ki so jih pridobile družbe ob prvih ponudbah vrednostnih papirjev javnosti (IPO).

Alibaba Holdings Group je leta 2014 tako zbrala 25 milijard dolarjev, ABC Bank je leta 2010 zbrala 22 milijard dolarjev, ICBC Bank pa leta 2006 dobrih 19 milijard dolarjev. Znesek zbranih sredstev s »tradicionalno metodo« je torej nepredstavljivo višji, je pa res, da so to na trgu uveljavljene družbe. ICO uporabljajo večinoma startupi, ki se po organiziranosti in velikosti ne morejo primerjati s temi družbami, vendar jim je skupna poslovna vizija in želja po dodatnih sredstvih za razvoj.

Osnovna razlika med IPO in ICO je v tem, da žeton praviloma imetniku ne daje korporacijskih pravic, kot jih pridobi imetnik delnice (izjema je premoženjski žeton). Tako imetnik žetona nima pravice do udeležbe pri upravljanju družbe, nima pravice do dela dobička in ustreznega dela preostalega premoženja po likvidaciji ali stečaju družbe. Zakaj naj bi ga potem sploh kdo kupil? Žetoni dajejo imetniku upravičenje oziroma vrednost, ki jo je izdajatelj vključil v žeton. To je vlagatelju dovolj. Ameriški računalniški strokovnjak in poslovnež Jeff Garzik je dejal, da je ICO podoben visoko špekulativni delnici (penny stock), s katero se ne trguje na pomembnih organiziranih trgih, a je bistveno manj reguliran. Odsotnost zakonodajne ureditve in razmah števila ICO sta privedla do tega, da se vse več državnih regulatorjev odloči za izdajo smernic, s katerimi si želijo zaščititi vlagatelje in opozoriti na potencialna tveganja, izdajateljem pa ponuditi razlago predvidene sistemske ureditve ICO ali obstoječe ureditve, ki se lahko uporabi za pravna razmerja, ki se izoblikujejo pri ICO.

Pixabay

Medtem ko se nekatere države odločijo za strožjo in togo interpretacijo obstoječe sistemske ureditve, druge za neaktivnost, so se tretje odločile, da ICO ne bodo ovirale brez potrebe, temveč bodo obstoječo zakonodajo razlagale v smeri zagotavljanja čim večje transparentnosti in zadostitve potreb trga. Ena od držav, katere gospodarski minister je jasno povedal, da je njihov namen postati »kriptonarod«, je Švica. Država, ki je zadnje stoletje bančno središče sveta, se sooča s posledicami strožje zakonodaje na področju preprečevanja pranja denarja (zakonodaja AML) in davčnih utaj. Da bi preprečila izgubo tega primata, se je odločila za moderen in premišljen pristop k obravnavanju ICO. Takšna poteza je v Švico, zlasti v mesto Zug, ki mu rečejo tudi kriptodolina, pritegnila ogromno družb, ki se ukvarjajo s tehnologijo podatkovnih blokov. Te družbe so leta 2017 zbrale približno četrtino svetovnih vlaganj ICO. Takšen razmah je švicarskega nadzornika finančnih trgov (FINMA) prisilil k dopolnitvi smernic iz aprila 2017. Nove smernice FINMA ICO so bile objavljene 16. februarja, vsebujejo pa pojasnila vsem sodelujočim na trgu ICO, iz katerih je razvidno, kako namerava FINMA uporabiti obstoječo zakonodajo, ki ureja finančne trge.

FINMA zagovarja stališče, da pravo in regulacija finančnih trgov nista veljavna za vse ICO, temveč je potreben holistični in individualni pristop. Splošno znano je, da ni splošno sprejete klasifikacije ICO in žetonov, zato FINMA kategorizira žetone in posledično ICO na podlagi ekonomske funkcije žetona:

• (I) plačilni žeton (payment token), ki je sopomenka za kriptovaluto in (zdaj ali v prihodnosti) plačilno sredstvo za nakup blaga oz. storitev ali za prenos denarja,
• (II) storitveni žeton (utility token), ki je namenjen zagotavljanju digitalnega dostopa do aplikacije ali storitve z uporabo infrastrukture, ki temelji na tehnologiji podatkovnih blokov,
• (III) premoženjski žeton (asset token), ki predstavlja premoženje, kot je na primer dolg ali terjatev iz naslova lastniških instrumentov do izdajatelja. Ti žetoni obljubljajo imetniku, da bo na primer upravičen do dela dobička ali kapitala družbe, s čimer je takšen žeton v ekonomski funkciji podoben delnici, obveznici ali izvedenemu finančnemu instrumentu. Sem sodijo tudi žetoni, ki omogočajo trgovanje s stvarnim premoženjem prek tehnologije podatkovnih blokov.

Na podlagi te klasifikacije bo mogoče določiti, ali je žeton vrednostni papir ali ne. Plačilni žetoni (kriptovalute) so namenjeni za uporabo kot plačilno sredstvo, zato jih FINMA ne šteje med vrednostne papirje. Enako velja za storitvene žetone, dokler je njihov edini namen zagotavljanje digitalnega dostopa do aplikacije ali storitve in je ta lastnost obstajala tudi v trenutku izdaje. Če pa ima žeton ob izdaji tudi ali zgolj investicijski namen, bo obravnavan kot vrednosti papir, enako kot premoženjski žeton. Kot vrednostni papirji bodo obravnavni tudi vsi žetoni, ki bodo izdani v primeru predfinanciranja ali predprodajne faze ICO in bodo omogočali pridobitev drugega žetona ter bodo standardizirani in primerni za množično trgovanje (enako kot premoženjski žeton). Za žetone, ki bodo obravnavani kot vrednosti papirji, velja obstoječa področna zakonodaja.

Pixabay

Kategorizacija, ki jo uvaja FINMA, je smiselna in v določeni meri predstavlja pot, ki počasi začrtuje orise zakonodaje, ki bo urejala ICO in izdane žetone. Takšna klasifikacija omogoča logično uporabo tudi ostale področne zakonodaje, ki ureja bančništvo, AML, kolektivne naložbene podjeme itd. V Sloveniji število ICO narašča, pri tem se mi trenutno zdita najbolj zanimiva Autorize, ki ustvarja platformo blockchain, namenjeno delitvi premičnin, in Eligma, ki napoveduje revolucijo pri nakupovanju in upravljanju premoženja. Gre za podjetniška podjema, ki lahko Slovenijo (skupaj z obstoječimi podjemi ICO) postavijo na svetovni zemljevid kot novo kriptodržavo. Le vlagatelje in izdajatelje bi bilo treba čim prej potegniti iz zakonodajne megle, kakor je to storila Švica.

Uroš Čop, partner in direktor Odvetniška pisarna Miro Senica in odvetniki, d.o.o.