Steen Jakobsen: Evropa je v odličnem položaju

Preveč politike, premalo gospodarstva, je v kratek stavek strnjen pogled na Evropsko unijo skozi oči Steena Jakobsena, prvega ekonomista danske Saxo Bank. V brexitu, ki te dni pretresa politični in finančni svet, vidi prej dobrodošel pospešek do nujnih sprememb ustroja EU kot začetek njenega konca. »Britanci na voliščih niso razmišljali strateško, s svojimi glasovi so pač pokazali srednji prst elitam,« je prepričan in ocenjuje, da je sedanje politično ozračje kot nalašč za zmagovanje nazorov, ki nasprotujejo etabliranim političnim in gospodarskim elitam. Večina Evropejcev je namreč ekstremno naveličana politikov. »Prepričan sem, da je tako tudi v Sloveniji. Ali se motim?« se je nasmehnil Jakobsen in nadaljeval, da podobna mentaliteta na čelo ZDA lahko pripelje Donalda Trumpa namesto Hillary Clinton. Kdo bi bil boljši za svetovno gospodarstvo? »Nobeden od njiju, oba bi bila slaba in nobeden ne bi dočakal drugega mandata v Beli hiši.«

Začniva z brexitom. Nedolgo tega je bila evropska mantra več integracije, bolj centralizirano vodenje, tesnejše povezovanje prek bančne in nato fiskalne unije. Toda zgodil se je britanski referendum … So sanje o bolj povezani EU s tem dokončno pokopane? Spremljamo začetek konca EU?

Ne, EU ni mrtva, veliko preveč političnega kapitala je bilo do zdaj vloženega v ta projekt. Brexit ne pomeni konca, temveč redefinicijo EU. Odločitev Britancev v bistvu ni prinesla nič nepričakovanega. Njihova odcepitev bi se zgodila v vsakem primeru, vprašanje je bilo le: po hitrem ali dolgotrajnem postopku? Če stopiva korak nazaj, je sedanji položaj posledica nestrinjanja Nemčije in Francije o temeljnem vprašanju, kakšna naj bo skupna Evropa. Sem praktični ekonomist in po mojem mnenju se v nobenem primeru projekt ne bi smel nadaljevati, če se dve gospodarsko najmočnejši članici ne bi strinjali o njegovih osnovah. Bi se poročili, če se z bodočo ženo ne bi mogli zediniti niti o tem, v kakšni veri bosta vzgajala otroke, kakšno izobrazbo jim bosta omogočila? EU je v krizi zaradi politikov. Juncker (Jean-Claude Juncker, predsednik evropske komisije, op. p.) po moji oceni ne bo preživel leta na svojem položaju. Ne smemo pozabiti, da si je želel prisvojiti moč sveta ministrov EU, ki je imel vedno glavno odločevalsko funkcijo v EU. Na eni strani torej poteka boj med Nemci in Francozi ter na drugi med Nemci, v določeni meri tudi Britanci, in Brusljem. Bruselj je za zdaj največji poraženec te igre, kar je po moji oceni za EU kvečjemu zelo dobro.

Zakaj?

Povsem preprosto. Bruselj je birokratski zid, ki ne ustvarja ničesar. Glavnim akterjem gre izključno za politično moč, medtem ko Nemce in svet EU zanimajo postopni, premišljeni koraki in temu ustrezne strateške usmeritve. Nikogar ne bi smela zanimati EU, ki bo morda nekoč delovala dobro, pa še to čisto po sreči, samo zaradi vetra v hrbet iz rastočega svetovnega gospodarstva. Nemci in večji del severne EU delujejo po principu »Poglejmo, kaj deluje, drugo spremenimo«. Francozi in Italijani vidijo EU drugače, kot bližnjico za doseganje političnih ciljev, tudi na domačih tleh.

Večno navskrižje interesov je rakava rana EU, ki je pripeljala tudi do brexita. Kaj bo sledilo?

Odgovor je preprost, tega ne ve nihče. Kdor trdi, da ve, kaj se bo zgodilo, vam laže ali slepi samega sebe. Vse, kar vemo, je, da Britancem verjetno ne bo hudega. Imajo daleč največjo populacijo mlajših od 30 let v Evropi, največjo vojsko in največji finančni sektor, odhod iz EU bo prinesel še šibak funt, ki bo spodbudil izvoz. Nekaj mora biti povsem jasno: Britanci ne bodo imeli gospodarskih težav izključno zaradi referenduma o članstvu EU, imeli so jih v preteklosti in jih imajo še danes. So eno najmanj konkurenčnih gospodarstev v EU. Glavna sektorja sta nepremičninski in finančni, ki ne slovita po produktivnosti. Brexit lahko pravzaprav reši kar nekaj teh težav. Veste, kdaj so Britanci nazadnje ustvarili presežek na tekočem računu plačilne bilance? Leta 1982, verjetno pred vašim rojstvom. S cenejšim funtom bi se to lahko spremenilo. Najbolj negotova pri vsem bo seveda politična pot.

Je prav negotovost vzrok za razprodajo na finančnih trgih? Zakaj je bil odziv vlagateljev, ki so z razprodajo deležev v bankah povzročili tudi več kot 40-odstotno znižanje vrednosti v nekaterih bankah, tako buren, čeprav je že zaradi zakonskih omejitev jasno, da bo v odnosu med Veliko Britanijo in EU vladal status quo še vsaj dve leti?

Vlagatelji na finančnih trgih so zaradi brexita postali previdni, a ne dogaja se nič presenetljivega. Določen padec na delniških trgih je bil tako in tako pričakovan, saj so vrednosti delnic, sodeč po multiplikatorjih dobička, preprosto previsoke. Njihova vrednost ne odseva realnega stanja v gospodarstvu, temveč je posledica velikih količin poceni denarja, ki jih v sistem črpajo centralne banke.

Evropska centralna banka (ECB) drži torej pokonci tako finančne trge kot gospodarstvo. Kako veliko vlogo igra Frankfurt pri okrevanju evropskega gospodarstva?

Nikakršne!

Kaj res?

Seveda. Ključno za gospodarsko okrevanje je bilo znižanje stroškov dela v perifernih državah. Ali veste, koliko denarja, ki ga natisne ECB, se res prelije v gospodarstvo? Zelo malo, kar dve tretjini ga je namenjenega refinanciranju dolgov. To je tisto, kar pravzaprav dela ECB. Centralne banke ne bodo rešile gospodarstva.

Guverner ECB Mario Draghi to tudi sam pogosto poudari. ECB po njegovem mnenju ne more sama rešiti EU, svojo nalogo morajo z izvajanjem potrebnih reform opraviti tudi države same.

Ampak vse, kar ECB počne, je prelaganje problema v prihodnost. Kaj je bolje: zamenjati predrto pnevmatiko takoj ali jo napolniti z zrakom, se odpeljati domov in se nato ukvarjati s precej hujšimi posledicami? Ekspanzivna denarna politika je smiselna za stabilizacijo gospodarstva po kriznem šoku, vendar ne sme trajati v nedogled. Še posebno ne v gospodarstvu z nizkim neto povpraševanjem po posojilih in veliko potrebo po reformah. Draghijeva politika je medvedja usluga gospodarstvu, saj odlaša gospodarske krče in državam omogoča, da prelagajo izvedbo nujnih reform.

Podobno kot po vašem mnenju brexit bi lahko bila katalizator tudi sprememba denarne politike ECB?

Seveda, ampak to se, žal, ne bo zgodilo. Zdaj sva že zašla na področje Božičkov in dedkov Mrazov (smeh). Dejstvo je, da ima ECB zelo dogmatičen pristop, ki od centralnih bankirjev zahteva, da nižajo obresti in tiskajo denar, če politiki ne opravljajo svojega dela. Toda težava je, da vsaka milijarda, ki jo dajo v obtok, opravi manj dobrega dela. Vsako nadaljnje povečanje bilance ECB prinaša manjše koristi.

Spodbujanje potrošnje s helikopterskim denarjem je torej prav tako iluzija?

Helikopterski denar so si izmislili v Hollywoodu. Kaj se zgodi, če daš letos vsakemu Slovencu 1000 evrov, naslednje leto pa ne? Potrošnja se bo letos povečala, prihodnje leto pa se bo spet zmanjšala, ker bo imel vsak državljan toliko manj razpoložljivega dohodka. Če bi ljudem dali denar tudi drugo in tretje leto, bi izplačila ECB začeli pričakovati, kar pomeni, da bi bilo težko program nehati izvajati brez negativnih posledic za potrošnjo in gospodarstvo.

Kakšno je pravzaprav stanje v evropskem gospodarstvu? Je utemeljen strah pred novo krizo, na katero smo nepripravljeni, ali gre spet za politični šum brexita, ki je preglasil vse druge signale?

V prihodnjih šestih do 12 mesecih bo prišlo do prilagoditve. Ja, spopadali se bomo z izgubami, nastalo bo veliko političnega hrupa, a podatki o presežku na tekočem računu plačilne bilance, rasti produktivnosti in konkurenčnosti gospodarstva kažejo, da prihajajo lepši časi. Z nekaj podpore in manj birokracije bi majhna in srednje velika podjetja lahko cvetela. Če se pogovarjava o gospodarstvu na mikroravni, je to zdaj v tako dobrem stanju, kot že dolgo ne. Zelo sem optimističen. Gospodarska rast v državah vzhodne Evrope je povsod višja od dveh odstotkov, ponekod dosega celo štiri odstotke, na jugu so Španija, Portugalska in Grčija spet postale konkurenčne …

Evropa je v odličnem položaju. Imamo dobro izobraženo delovno silo, možnosti za razmeroma poceni proizvodnjo v vzhodnih državah, na zahodu imamo intelektualni kapital, ki se mu v svetu težko kdo postavlja po robu. Seveda, težava je politika, ki igra ključno vlogo v makroekonomski zgodbi Evrope. V floskule Bruslja, ki zahteva večjo integracijo, ne verjame nihče več. Zato je treba spoštovati večino Evropejcev, ki si želi ostati v EU, toda kar 51 odstotkov jih hkrati zagovarja stališče »manj EU je več«. Če potegnem črto, se mi kljub vsemu ne zdi, da bi EU razpadala, še več – gospodarsko je verjetno v najboljšem položaju v zadnjih 25 letih.