Slovenci delujemo na način: Kar z glavo naredi, z ritjo podre

Za tiste, ki ste premladi, da bi vedeli, kaj so pidi: to so bili skladi, v katere so državljani Slovenije vlagali svoje certifikate, ki so jih dobili s privatizacijo, ker jih drugam niso mogli ali ker so – tako kot jaz – verjeli, da je varčevanje v razpršenem skladu manj tvegano in na dolgi rok bolj donosno, kot če staviš na enega konja. Tisti manj prosvetljeni so kupili delnice Krke ali Leka in si z rastjo vrednosti kupili avto, drugi – med katere sodim tudi sama – pa so verjeli v teorijo in državo in dobili le nekaj deset odstotkov vrednosti, napisane na papirčku, ki so ga vložili v sklade. Če sem čisto poštena: sama sem bila na boljšem kot povprečen vlagatelj, saj sem bila tudi v vodstvu in solastnica ene od družb za upravljanje.

Od tod prvo spoznanje, ki ga delim z vami: upravljavci vedno zaslužijo oziroma nimajo kaj izgubiti.

V pidih je bilo s papirčki že leta 1992 zbranih 2,5 milijarde evrov sredstev, kar bi danes ob upoštevanju rasti in padcev slovenske borze pomenilo 12 milijard evrov. In spet samo za primerjavo – v vzajemnih skladih in pokojninskih skladih imajo danes Slovenci samo 4,5 milijarde sredstev. Pri čemer je vsaj 25 odstotkov denarja v vzajemne skladih prišlo iz preoblikovanja pidov. Vse drugo premoženje je izpuhtelo. Kam? Delno k tajkunom, ki so sklade kupovali po 10-odstotni ceni in od katerih sta eden ali dva med najbogatejšimi Slovenci, delno k tajkunom, od katerih sta eden ali dva na Dobu, delno k tajkunom, ki morajo hoditi v službo, ker so zapravili vse, kar so nagrabili, dolg pa prevalili na slovenske banke – zaradi česar smo jih državljani morali dokapitalizirati … To so zgodbe Infondov, NFD-jev, Maksim, Zvonov …

Od tod drugo spoznanje: na žalost večina teh 12 milijard ni več v rokah tajkunov – temveč so enostavno izpuhtele –, da so lahko izginile, pa so potrebovali dodaten denar iz proračuna. S petimi milijardami evrov smo namreč sanirali predvsem posledice teh premikov.



Še tretje spoznanje: da je izpuhtelo 12 milijard investicijskega denarja, je kriva država, ki je sprejela napačne odločitve, kljub temu da je bila opozorjena na posledice, in sicer:
– z vztrajanjem, da gredo pidi na borzo do konca leta 1998, kljub temu da več kot 50 odstotkov premoženja skladov še ni bilo naloženih, saj država ni zagotovila družbenega premoženja, ki bi ga lahko kupili. Kot posledica navedenega so ti skladi kotirali na manj kot 15 odstotkih knjigovodske vrednosti. Navedeno je omogočilo, da so upravljavci skladov poceni koncentrirali lastništvo, dodatno premoženje pa so prejeli že novi lastniki – tajkuni.
– s spremembo zakona, ki je zahteval, da se skladi v roku dveh let preoblikujejo v vzajemne sklade, holdinge in investicijske družbe, kljub temu da je država vedela, kakšne bodo posledice. Na to sem jih pred sprejetjem zakona opozorila najmanj s svojo knjigo.


Razlogi za navedeno ravnanje so bili že takrat prepoznani v dveh smereh. Na eni strani se je politična nomenklatura zbala, da zaradi naraščajoče moči družb za upravljanje, ki so začele obvladovati pomembne dele podjetij, izgublja tako gospodarsko kot politično moč, ki jo je imela v času družbene lastnine. Po drugi strani pa so nekatere skupine v gospodarstvu prepoznale ekonomsko priložnost, ki se je manifestirala pozneje v drugi fazi lastninjenja: priložnost za poceni akumulacijo kapitala.
In četrto spoznanje: posledice takega ravnanja so bile dolgoročnejše, kot bi si kdo rad mislil: Slovenija je izgubila priložnost, da se z razvojem trga kapitala postavi ob bok razvitim gospodarstvom. Izgubila je sredstva, ki bi lahko danes pomenila lastno akumulacijo za investicije v drugi tir, tretjo razvojno os, najemna stanovanja … Zaradi sanacije posledic drugega vala privatizacije je izgubila pomemben del družbenega premoženja. Predvsem pa je izgubila zaupanje v trg kapitala.



Tudi to, kar se je dogajalo s certifikati, je razlog, da danes Slovenci varčujejo za pokojnino tako, da zanje vplačujejo delodajalci. Dejansko spet delimo »papirčke«. Denar ljudi pa je na bankah … Ker vsaj za zdaj glede bank večina misli, da lahko denar, ki ga imajo tam, dvignejo kadarkoli. Z negativnimi obrestmi na sredstva, z raznimi »fintechi« se lahko tudi to kmalu spremeni. Prav tako iz nič začenjamo zbirati denar v investicijskih skladih. Že štiri leta imamo zakon o alternativnih investicijskih skladih – pa nam je v njih uspelo zbrati le 130 milijonov.

In zato peto spoznanje, zaradi katerega to pišem: Slovenci sistemsko delujemo na način: kar z glavo naredi – z ritjo podre. Zaradi prevelike moči slabo plačanega, strokovno premalo usposobljenega in za korupcijo dovzetnega urad­niško-političnega establišmenta sistemsko sprejemamo odločitve, ki delajo Slovence enake v revščini namesto v bogastvu in prelivajo družbeni denar v zasebnega. Glavni problem pa je, da zasebni kapital na eni strani zaradi lahkote črpanja iz državnega kapitala prevzema previsoka tveganja, zaradi česar se ti projekti pogosto končajo s stečaji. Po drugi strani pa se zasebni kapital pretežno usmerja v porabo ali v tujino. Danes aktualni projekti, ki gredo po isti poti kot pidi, so turistični holding, infrastruktura, mobilnost, zdravstvo …

Nočem čez 20 let napisati – saj sem vam rekla.