Se zavarovalnicam čas izteka?

Mladi zavarovalničar začetnik se takoj ob vstopu v svet zavarovalništva sreča z enim od načel, ki pravi, da panoga temelji na zakonu velikih števil. Ideja je v osnovi precej preprosta. Če združimo več podobnih rizikov, opazimo določene lastnosti, kot so pogostnost/frekvenca realizacije ali pa lastnosti višine škod. Večje ko je število opazovanih rizikov, bolj izrazite so te lastnosti. Pogoj, da lastnosti rizikov pridejo do izraza, je, da so si riziki podobni. Pravimo, da so homogeni. Podobnost rizikov pa je zelo relativen in raztegljiv pojem.

Zavarovalništvo kot nova oblika množičnega financiranja oziroma crowdfundinga?

Medmrežje je idealen prostor za »množično srečevanje« različnih interesov. Oseba A ima prenočitvene kapacitete, ki jih je pripravljena oddati, oseba B pa išče prenočišče in ga je tudi pripravljena plačati. Internetna platforma, kot je na primer Airbnb, poskrbi, da se taki osebi najdeta, uskladita svoje interese in se pri tem počutita varno, čeprav pred tem druga o drugi nista vedeli ničesar in se v življenju še nista srečali. Udeleženca s komplementarnimi interesi se povežeta, seznanjena sta s tveganjem, prihranita pa pri ceni za posredovanje, ki ga opravi internetna platforma. Izkušnje predhodnikov so zagotovilo, da bo storitev opravljena na pričakovan način.

Zavarovalni posel še vedno najbolje opravljajo klasično urejene zavarovalnice. Zagotovo pa internet prinaša številne priložnosti.

S tega vidika bi lahko bilo zavarovalništvo idealna panoga za medmrežno implementacijo. Če v podjetništvu govorimo o crowdfundingu, bi v zavarovalništvu lahko govorili o »riskfundingu«. Krasna je ideja, da bi se združilo večje število »rizikov« in bi si vzajemno pokrivali morebitne škode. A če lahko delujejo Uber, Airbnb in Couchsurfing, bi vzajemno zavarovanje, urejeno na medmrežju, po vsej verjetnosti zabredlo v težave.

Poglejmo, kako bi delovalo internetno zavarovalništvo. Potencialni zavarovanci bi se prek internetne platforme našli, na neki način prispevali premijo v skupno malho, iz katere bi se črpali škode in morebitni drugi stroški. Če pa bi se ustvaril dobiček, bi udeleženci/zavarovanci sodelovali pri njegovi delitvi.

Podobno izključno prek spleta oziroma mobilnih aplikacij v ZDA že deluje digitalna zavarovalnica Lemonade, ki ponuja zgolj zavarovanje premoženja. Potencialni zavarovanci se najdejo na spletni platformi in prispevajo premijo v skupni fond, iz katerega se črpajo škode in morebitni drugi stroški. Za sklenitev zavarovanja potrebujejo vsega 90 sekund, za izplačilo škode tri minute, del ustvarjenega dobička pa namenjajo dobrodelnim ustanovam.

Se sliši mikavno? Poglejmo, kje so pasti takšnega sistema.

Zatakne se pri nepredvidljivem

Kot smo že omenili v uvodu, je pogoj, da zavarovanje deluje, dovolj vanj vključenih udeležencev s podobnimi riziki. Zato je tudi pri najpreprostejši obliki zavarovanj potrebna določena stopnja poznavanja rizika.

Ravno zaradi nepredvidljivosti rizikov smo se ljudje pripravljeni zavarovati in zato tudi plačati več, kot je samo lastna cena zavarovanja.

Pri tem je internet omejen na dejstva, ki so jih potencialni zavarovanci pripravljeni razkriti. Takoj ko smo ljudje v spregi z drugimi, pa nam ni težko iskati lastne koristi na račun drugih. To je žal vgrajeno v človeško naravo. Dovolj je, da nekdo zamolči nekaj dejstev o sebi, ki lahko potencialnega zavarovanca predstavijo kot povečano tveganje, in igra ni več poštena.

Na podlagi poznavanja vključenih rizikov namreč zavarovalnica določa višino premije. Ta sestoji iz »predvidljivega« in »naključnega« dela. V predvidljivi del vstopajo stroški, pričakovana pogostnost in pričakovana višina škode, za kar je poznavanje rizikov nujno. V naravi pa se stvari nikoli ne razvijejo čisto po pričakovanjih, ampak od njih bolj ali manj odstopajo. Za pravilno določitev premije je zato treba upoštevati tudi nepredvidljivi del. Ravno zaradi nepredvidljivosti rizikov smo se ljudje pripravljeni zavarovati in za to tudi plačati več, kot je samo lastna cena zavarovanja. Če pa se zatakne že pri poznavanju predvidljivega dela, torej rizikov, vključenih v zavarovanje, je tveganje za vse vključene še toliko večje.

Unsplash

Kdo pokrije velike škode?

Del premije, ki presega pričakovane škode in stroške, povezane z njihovim reševanjem, klasična zavarovalnica porabi za svoje delovanje in za servisiranje kapitala. Vsaka zavarovalnica namreč razpolaga z večjim ali manjšim finančnim vzvodom v obliki kapitala, ki ga upravlja in plemeniti tako, da lahko ustrezno pokriva večje rizike.

Za blaženje neugodnih dogodkov si zavarovalnice pomagajo tudi drugače, najbolj tipičen primer je kupovanje pozavarovalne zaščite. To velja predvsem pri tako imenovanih katastrofalnih rizikih, kot je, denimo, potres. Zavarovalnica se za presežek škod, ki jih sama ne bi zmogla poravnati, zavaruje pri pozavarovalnicah po vsem svetu, tako da je tveganje maksimalno razpršeno. Urejanje pozavarovalne zaščite pa je za internetno zavarovalnico lahko problem, saj postavlja udeležence v neenakopraven položaj.

Internetna zavarovalnica, ki zbrane premije porabi za izplačilo zavarovalnin, presežek pa za dobrodelne namene, nima finančne blazine v obliki kapitala, s katerim bi lahko ublažila večje škode. Če poleg tega nima urejenega niti pozavarovanja, je izplačilo zavarovalnine ob vsakem »nepredvidljivem« množičnem škodnem dogodku lahko negotovo. Ko namreč velike škode presežejo zbrane premije, vključenim v takšno zavarovanje ne preostane drugega, kot da si presežke škode razdelijo.

Če povzamemo, ko natančneje pogledamo celoten zavarovalni proces, hitro ugotovimo, da zavarovalni posel še vedno najbolje opravljajo klasično urejene zavarovalnice. Zagotovo pa internet prinaša številne priložnosti, kako se lahko klasične zavarovalnice bolj približajo svojim strankam.

––––––––––

*Članek omogoča Zavarovalnica Triglav

Rudi Lipovec,
direktor razvoja in aktuariata premoženjskih zavarovanj, Zavarovalnica Triglav