»EU ne sme zgolj opazovati, kako se VB potaplja«

Gorazd Belavič
Motiv z londonske ulice Old Broad Street. Foto: Jure Eržen

»Slaba publiciteta ne obstaja!« Citat nekdanjega ameriškega zabavljača in lastnika cirkusa Phineasa T. Barnuma uporabljajo mnogi, v zadnjih letih pa bi prav prišel tudi Britancem.

Od referenduma o izstopu iz EU se namreč tamkajšnji politiki vztrajno sramotijo z nedoseženimi pogajalskimi cilji, s pretečenimi roki in parlamentarnimi prerekanji, ki jih s svojim »orrrdaaa, orrrdaaa« (angl.: »order, order« – »mir, mir«) poskuša preglasiti John Simon Bercow, predsednik britanskega parlamenta. Koristi publicitete gor ali dol, dogajanje je precej pod častjo za prvo industrijsko državo in nekdanjo globalno velesilo. Konec koncev je Velika Britanija velika tudi po današnjih merilih, saj gre za peto največje gospodarstvo na svetu.

image
Infografika


Nenavaden je že sam proces brexita, katerega drobovje nam predstavi film Brexit: The Uncivil War. Ključno sporočilo, ki sem ga odnesel od gledanja filma, je, da so za zaplet odgovorni povsem drugi ljudje od teh, ki zdaj odmotavajo brexitski klobčič. Glavni strateg in nosilec zaslug za zmago tabora za izhod iz EU, Dominic Cummings, ki je menda s pomočjo računalniških strokovnjakov pred referendumom poslal milijardo prilagojenih nagovorov britanskim volivcem, je danes daleč od osrednjega političnega dogajanja. S političnega parketa se je takoj po referendumu umaknil tudi Nigel Farage, ki je bil s svojo stranko UKIP najglasnejši nasprotnik EU med referendumsko kampanjo. Postreferendumske posledice trenutno ureja Theresa May, ki pa se je pred referendumom zgolj iz ozadja zavzemala za obstanek v EU. No, tudi njena usoda naj bi bila po poročanju angleških medijev na začetku tega tedna zapečatena letos poleti.

image
Infografika


Kljub velikosti britansko gospodarstvo ni odporno proti veliki negotovosti, ki jo v obliki dveletnega roka za izstop države iz EU determinira 50. člen lizbonske pogodbe. To kažejo zadnji makroekonomski podatki pa tudi opozorila iz centralne banke. BDP Velike Britanije je v zadnjem lanskem četrtletju zrasel za le 0,2 odstotka na četrtletni oziroma 1,3 odstotka na letni ravni, pri čemer je gospodarstvo zgolj v decembru celo padlo za 0,4 odstotka.
V zadnjem četrtletju je na gospodarsko dinamiko negativno vplival padec poslovnih investicij, ki so pešale celotno lansko leto. Sredi prejšnjega tedna je britanska centralna banka znižala napoved rasti BDP za 2019 z 1,7 odstotka na 1,2 odstotka, kar bi bila najšibkejša rast po finančni krizi. Tako močno znižanje napovedi je posledica hkratnega učinkovanja brexitske negotovosti in upočasnjevanja globalne rasti. Da je britanska predelovalna dejavnost prizadeta, kaže tudi decembrski padec industrijske proizvodnje za 0,5 odstotka. Vprašanje je, koliko časa bo še vzdržala potrošniška aktivnost. Potrošniško zaupanje, ki ga meri GfK, se je v zadnjih letih namreč poslabšalo. Centralna banka opozarja, da se podjetja vse intenzivneje prilagajajo na negotovosti v zvezi z brexitom, opažajo pa znamenja, da omenjena negotovost vpliva tudi na potrošniške in varčevalne navade ljudi.

image
InfografikaInfografika


Britanci očitno niso v nič kaj zavidljivi poziciji, v katero so se sicer spravili sami, a to ne pomeni, da mora EU zgolj opazovati, kako se njena članica in pomembna financerka potaplja. Ekonomist Anatole Kaletsky svetuje EU, naj odpravi rok 29. 3. 2019 in prepusti Britancem, da v miru poiščejo nacionalni konsenz o življenju zunaj EU. Nekaj podobnega predlaga tudi Janis Varufakis, ki rešitev vidi v resnem družbenem diskurzu o najverjetnejšem scenariju – podobni ureditvi, ki jo ima z EU Norveška.
Več iz rubrike