Prihaja evrazijsko stoletje

Svet se v vrtincu razvoja novih tehnologij spreminja hitreje kot kadarkoli. Vzporedno pa se spreminjajo tudi razmerja geopolitične in ekonomske moči, ki napovedujejo, da bo »ameriško stoletje« kmalu nasledilo »evrazijsko stoletje«.

Že leta 2050 bo peterica največjih svetovnih gospodarstev povsem drugačna. Po napovedih raziskovalnega oddelka časopisne hiše The Economist bo prepričljivo na prvem mestu Kitajska, sledile ji bodo ZDA in Indija. Samo zadnja bo še enkrat večja od naslednjih petih gospodarstev skupaj, med katerimi bo največje indonezijsko. Nemci bodo šele šesti, Italijanov ne bo več med deseterico. Azija naj bi že kako desetletje prej, torej med letoma 2031 in 2040, prispevala polovico svetovnega bruto domačega proizvoda. Ali pač ne?

Naglica, s katero so se gospodarstva v razvoju še pred nekaj leti približevala razvitim, tradicionalnim ekonomijam, plahni. Po oceni Mednarodnega denarnega sklada (IMF) se je dinamika približevanja v razvitosti, torej ekonomska konvergenca, upočasnila kar za dve tretjini.

»Evrazijsko stoletje je neizogibno,« je zapisal F. William Engdahl, avtor knjige NEW eastern outlook.

Še dlje so šli pri Svetovni banki: »Če so gospodarstva v razvoju še pred krizo lahko pričakovala, da bodo po BDP na prebivalca že v obdobju ene generacije ulovila razviti svet, je nizka rast v preteklih letih ta proces podaljšala za nekaj desetletij.« Govorica številk je neusmiljena. Medtem ko je večini razvijajočih se gospodarstev pred krizo kazalo, da bodo dohitela ZDA v nekaj več kot štirih desetletjih (povprečje 42,3 leta), se je ta doba pri Braziliji, Rusiji in Južnoafriški republiki podaljšala že na 67,7 leta. Še slabše kaže največjemu afriškemu gospodarstvu, Nigeriji, ki bo lovila stopnjo ameriškega BDP na prebivalca namesto 43 let kar 109,7 leta. Vmes se seveda lahko zgodi še marsikaj, nekdo, ki je danes star 110 let, jih je na primer štel zgolj osem, ko je Gavrilo Princip na sarajevskih ulicah sprožil usodni strel in z njim prvo svetovno vojno.

Slabše se piše predvsem državam, ki se zanašajo na prihodke od izvoza energentov, te bodo letos gospodarsko zrasle za zgolj 0,4 odstotka – 1,2 odstotne točke počasneje od prvih napovedi. Preostale države v razvoju bodo imele še naprej nadpovprečno, 5,8-odstotno rast, a so v manjšini. Podobno kot lani, ko je zgolj 47 odstotkov oziroma 54 od 114 ekonomij v razvoju zmanjšalo zaostanek za najrazvitejšimi po kazalniku BDP na prebivalca. Za kako dramatične spremembe gre, kaže podatek, da je bil ta delež od preloma tisočletja vselej višji od 50 odstotkov, pri čemer je leta 2007, ko so se pokazali prvi obrisi prihajajoče svetovne finančno-gospodarske krize, dosegel celo 83 odstotkov.

Težave, a premostljive

Še pred desetletjem se je zdela prihodnost razvijajočih se gospodarstev precej bolj svetla. Afriške države so doživljale renesanso, prav tako azijske, medtem ko so članice skupine BRICS (Brazilija, Rusija, Indija, Kitajska in Južnoafriška republika) postale glavni in na videz zanesljivi vlečni konji svetovne gospodarske rasti.

Toda vzponu je sledil trd pristanek. V okolju poceni denarja in velikih investicij so bili zmagovalci tako rekoč vsi, saj so denimo leta 2007 poznale recesijo vsega tri države na svetu. Strahu pred šoki ni bilo več, apetiti so rastli, a prišla je kriza in z njo umik denarja v razviti svet. Samo lani je iz držav v razvoju odteklo več kot tisoč milijard dolarjev kapitala. Goldman Sachs je letos zaprl sklad, ki je vlagal v države BRICS, saj je vrednost premoženja v njem z vrhunca leta 2010 pri 842 milijonih dolarjev padla na vsega 100 milijonov. Dodatne težave povzročajo nizke cene nafte, ki očitno niso tako prehodne narave, kot bi si nekateri želeli, in pa tudi nekoliko manjše povpraševanje Kitajske.

Slabše se piše državam, ki se zanašajo na prihodke od izvoza energentov.

Vendar ni vse črno. Kljub ekonomskim mukam izvoznic energentov, kot sta Brazilija in Rusija, ki se še zdaj ne moreta otresti recesije, ali pa nekoč hitro rastoče Turčije, ki je v tretjem četrtletju doživela padec BDP, se prebijajo v ospredje nekatere »manjše«, a prav tako pomembne razvijajoče se države.

Indonezija, ki premore 250 milijonov prebivalcev, bo gospodarsko zrasla hitreje od petih odstotkov, Filipini za 6,4 odstotka. Tu sta še zadnja leta zanesljiva vira rasti, Kitajska, katere BDP se bo kljub svarilom o ekonomskem ohlajanju in prezadolženosti okrepil za več kot 6,5 odstotka, in Indija, ki bo gospodarsko zrasla za 7,2 odstotka.

Vstaja potrošnikov

Kitajska je že velesila, Indija si s sedmim mestom na lestvici največjih gospodarstev utrjuje ta status, vse pomembnejša pa postajajo tudi gospodarstva skupine Asean v Jugovzhodni Aziji. Z 2600 milijardami dolarjev letnega BDP v gospodarskem smislu pravzaprav prekašajo Indijo, čeprav so s 625 milijoni prebivalcev demografsko za polovico šibkejša. BDP na prebivalca v državah Aseana je od leta 2007 do lani zrasel z 2300 na 4100 dolarjev in krepko prekaša indijskega (1580 dolarjev).

Marko Kočevar

Podobno kot pri Kitajski, ki se je preobrazila iz svetovne proizvajalke v eno pomembnejših potrošnic, se gospodarski koncepti v državah Aseana spreminjajo iz »made in Asean« (narejeno v državah Aseana) v »sold in Asean« (naprodaj v državah Aseana), je za Financial Times ugotovil Kevin Martin, vodja bančniške divizije HSBC za azijsko-pacifiško regijo.

Odsev tega premika je zlahka opaziti v tajskem glavnem mestu Bangkoku, prepredenem z velikimi nakupovalnimi centri, v katerih ni več prostora zgolj za premožne Evropejce in druge »zahodnjake« v družbi tajskih mladenk. Vse pogostejši nakupovalci so tudi domačini, Malezijci in Filipinci. V malezijski prestolnici Kuala Lumpurju, nad katero kraljujeta dvojčka Petronas, so kar tri trgovine Luisa Vuittona, zapiše Martin. Presenetljivo ni bistveno drugače niti v komunističnem Vietnamu.

Po oceni analitske družbe Accenture bodo potrošniki držav Aseana že leta 2020 zapravili 2300 milijard dolarjev na leto, kar je približno 80 odstotkov več kot leta 2012. Hitra rast v potrošnji ni zgolj posledica večje kupne moči prebivalstva, marveč tudi tesnejšega sodelovanja med državami, ki liberalizirajo blagovne, kapitalske in storitvene tokove. Čezmejno poslovanje ne pomeni več velike ovire, z gradnjo svilne poti in vsemi investicijami, ki jo spremljajo, pa bodo gospodarske povezave še močnejše.

Kitajska je vsekakor središče in glavno gonilo sprememb v Aziji, je največja vlagateljica, proizvajalka, izvoznica in potrošnica. Kitajska gospodinjstva so denimo lani potrošila več kot 4000 milijard dolarjev, približno toliko kot afriška podjetja in zasebni potrošniki skupaj. A tudi v Afriki se skriva potencial, ugotavlja v študiji McKinsey Global Institute (MGI). V manj kot desetletju, do leta 2025, naj bi afriška potrošnja zrasla za 40 odstotkov, na 5600 milijard dolarjev. Gospodinjstva bodo h končni potrošnji prispevala 2100 milijard. Argumentov za napoved, da se bo rast nadaljevala tudi v desetletjih zatem, je precej. Eden glavnih je demografski, saj bo število prebivalcev ustrezne starosti za delo do leta 2034 preseglo delovno silo Kitajske in Indije. Zadnja naj bi istega leta prehitela ZDA in postala drugi največji trg spletne trgovine na svetu. Kljub trenutnim težavam nekaterih gospodarstev v razvoju postaja jasno, da ima razviti svet vse resnejšega tekmeca. »Evrazijsko stoletje je neizogibno,« je zapisal F. William Engdahl, avtor knjige New Eastern Outlook (Novi obeti za Vzhod). 

Marko Kočevar

Marko Kočevar