Pretekli posli prevetrili vrh DUTB

Družba za upravljanje terjatev bank (DUTB) je opravila notranjo revizijo nekaterih svojih poslov iz preteklosti. Po neuradnih informacijah so pregledali tudi prodajo terjatev do ACH in našli nekatere nepravilnosti, z ugotovitvami se je seznanila tudi finančna ministrica Mateja Vraničar Erman. »O izsledkih postopkov prodaj iz let 2014 in 2015 smo opravili tudi pogovor z izvršnimi in neizvršnimi direktorji. DUTB smo zaprosili še za nekaj dodatnih pojasnil,« so bili redkobesedni na ministrstvu, medtem ko na DUTB ugotovitev notranje revizije sploh ne komentirajo. Obremenjujoče ugotovitve revizije so bile ta teden po neuradnih informacijah razlog, da novega mandata nista dobila dva izvršna direktorja slabe banke, Janez Škrubej in Aleš Koršič, ki se jima mandat sicer izteče konec leta.

Slovenski državni holding (SDH) takšnega pregleda preteklih poslov ni opravil, ena njegovih najbolj razvpitih prodaj pa je bila gotovo prodaja Nove KBM ameriškemu finančnemu skladu Apollo.

Nova realnost – poštni nabiralniki

Tako prodaja NKBM kot prodaje nekaterih terjatev, med drugim na primer do Merkurja, so bile izpeljane prek posebnih namenskih družb. Investitorji prek poštnih nabiralnikih v davčnih oazah očitno postajajo slovenska realnost.

Shutterstock

Smisel ustanovitve namenske ali projektne družbe je zlasti v omejitvi oziroma izolaciji posameznih tveganj, povezanih s transakcijo, pojasnjujejo v SDH. »Namen uporabe namenske družbe je omejiti tveganja, ki bi jih ustanovitelji nosili, če bi posel, ki ga izvaja namenska družba, izvedli sami. Drugi razlog za njihovo ustanovitev je pridobiti partnerja v projektu – z namensko družbo se jasno določi, koliko kdo vloži in za koliko kdo odgovarja (za obveznosti kot poroki odgovarjajo njeni lastniki ali družbe na višji ravni skupine). Tretji razlog pa je legitimna davčna optimizacija. Vsi ti cilji so legitimni,« dodajajo v SDH.

Dva tisoč evrov na državljana ali milijardo evrov vsako leto odteče iz evropske unije v davčne oaze.

Običajno investitorji v privatizacijskih postopkih v svojih ponudbah že vnaprej navedejo možnost, da bodo za izvedbo transakcije izbrali posebno namensko družbo. Če bi prepovedali njihovo uporabo, bi po mnenju SDH poleg tega, da bi bilo v nasprotju z evropsko konkurenčno zakonodajo, to posledično nedvomno vplivalo na višino kupnine, bila bi nižja. Njihov cilj pa je predvsem čim večji izplen. Če bi investitorju onemogočili legitimno in legalno optimiziranje davkov, bi bil pripravljen plačati manj, saj bi se mu posel ekonomsko povrnil kasneje. Posledica takšne prepovedi bi bilo lahko tudi zmanjšanje zanimanja tujih investitorjev za nakup kapitalskih naložb v Sloveniji, menijo v SDH.

Vendar vsi poštnih nabiralnikov iz davčnih oaz ne dojemajo tako. Marian Wakounig, davčni strokovnjak, generalni direktor davčne uprave vzhodne Avstrije in hkrati najvišje pozicionirani Slovenec v avstrijski javni upravi, namenske družbe zavrača že na načelni ravni. »Vsako konstrukcijo, s katero se nekdo izogne davčni zavezanosti, načelno odklanjam. Zakaj? Davčna utaja oziroma strateško minimiranje davčne obveznosti dolgoročno ogroža socialni mir. Vsi hočemo najboljše zdravstvo, najboljšo izobrazbo, urejeno infrastrukturo, državo, ki ni zadolžena, varne pokojnine ... A vse to morajo zagotavljati s prispevki v državno blagajno vsi posamezniki, če tega ne bo, si te blaginje ne moremo privoščiti. Zato menim, da mora država že načeloma odklanjati vse modele, ne glede na to, kako premeteno so narejeni, in ne glede na to, da so morda v neki drugi državi priznani, saj sušijo samo državno blagajno. In to na račun tisočih davčnih zavezancev, ki si takih modelov ne morejo privoščiti. Pri tem je moje stališče neizprosno. Poleg tega takšne konstrukcije niso narejene samo za utajo davkov, temveč je pogosto v ozadju tudi financiranje korupcije, terorizma in drugih hudih kriminalnih dejanj,« je povedal v pogovoru za zadnjo Sobotno prilogo.

Shutterstock

Kako se denar iz davčnih nebes vrača – tudi v Slovenijo

Iz Evropske unije v davčne oaze vsako leto odteče približno milijarda evrov oziroma kar 2000 evrov na državljana, ki bi sicer morali biti porabljeni za zagotavljanje javnih storitev, investicije v gospodarstvo in infrastrukturo. Države z odtekanjem denarja v davčne oaze tako povečujejo primanjkljaj in zvišujejo raven zadolženosti ter še dodatno davčno obremenjujejo tiste, ki denarja ne skrivajo. Tisti, ki ga, pa zdaj, po koncu finančne krize, ki so jo deloma zakrivili sami, skriti denar z davčnih otočkov prenašajo nazaj; med drugim tako, da kupujejo bančne terjatve, celo natanko tiste, ki so jih povzročili sami. Nekaj takšnih primerov naj bi se zgodilo tudi pri nas.

Vse več jih beži v oaze

Število podjetij v davčnih jurisdikcijah se je, kot je razvidno iz grafa, občutno povečevalo pred in med zadnjo finančno krizo.

DUTB in naši organi pregona ne morejo od investicijskih in finančnih hiš zahtevati, da jim razkrijejo vse podatke o svojih investitorjih. To priznavajo tudi finančni forenziki.

V tem času so banke tudi ustvarile največ slabih kreditov – nekatera posojila so bila namenjena za odkupe podjetij. Slovenija je tako kot marsikatera druga država zaradi močno nestabilnih bank, ki so med krizo ogrožale celotne ekonomije, ustanovila posebno, tako imenovano slabo banko oziroma Družbo za upravljanje terjatev bank, na katero so bili preneseni slabi krediti. Nato pa jih je bolj ali manj uspešno ter praviloma z velikimi popusti začela prodajati. Denar iz obdobja rasti in nato finančne krize, skrit v davčnih nebesih, zdaj, opozarja stroka, prihaja prek nekaterih odkupov terjatev nazaj v Slovenijo. Premoženje, zastavljeno za posojila, ki niso bila nikoli odplačana in je njihovo breme končalo na ramenih davkoplačevalcev, tako lahko lastniki zdaj dobijo nazaj bo bagatelnih cenah.

Kako je potekala operacija ACH

Na DUTB je bilo med drugim prenesenih 105,4 milijona evrov kreditov ACH, dve tretjini je bilo prenesenih iz NLB, preostanek pa iz NKBM. Že takrat se je pojavljajo vprašanje, zakaj so bila posojila sploh prenesena na slabo banko, če je ACH imela še drugo premoženje, s katerim bi lahko v celoti odplačala dolg, tudi NLB naj bi ocenila, da so bila posojila dobro zavarovani. Odločitev o tem, kateri krediti bodo odšli na DUTB, je sicer sprejela Banke Slovenije in za ta namen je bila ustanovljena posebna komisija. Kakorkoli, DUTB je kljub temu, da se je z ACH najprej dogovorila za odlog odplačila posojila, nato marca 2015 zelo hitro terjatve do ACH prodala Bank of America Merrill Lynch (BAMLI), po neuradnih informacijah za 83 milijonov evrov.

Denar, skrit v davčnih nebesih, se zdaj, kot opozarja stroka, vrača, sicer »njegovi lastniki« od njega nimajo nobene koristi, ker z njim ne morejo razpolagati.

Poleg terjatev do ACH so bile v paketu prodane še terjatve do Adrie Airways, Elana in Polzele, ki jih je sklad dobil tako rekoč zastonj. BAMLI jih je kmalu zatem prodal ruskemu skladu VR Capital. Zaslužek Američanov je tako skupaj z obrestmi znašal okoli 20 milijonov evrov. To je razlika, ki bi jo ACH sicer moral vrniti NLB oziroma davkoplačevalcem, ki smo banko v drugo sanirali. Kdo stoji za ruskim skladom, res morda pravzaprav ACH, ki je na ta način poplačal svoje obveznosti s popustom, kot se špekulira, in ali držijo namigi o izjemno visokih provizijah pri tem poslu, so vprašanja, ki (še) niso dobila odgovora, saj tako na finančnem ministrstvu kot na DUTB ugotovitve notranje revizije skrivajo. Morda bo kakšen odgovor ponudilo računsko sodišče, ki pregleduje pravilnost, gospodarnost in učinkovitost poslovanja DUTB v letih 2014 in 2015. Njegove ugotovitve javnost čaka z veliko nestrpnostjo. Na slabo banko je bilo sicer ob sanaciji bank konec leta 2013 prenesenih za pet milijard tako imenovanih slabih posojil.

Do podatkov ni mogoče

Ko terjatve kupijo priznane investicijske ali finančne hiše, organi pregona izredno težko dokažejo, kdo se dejansko skriva za nakupom, pravijo strokovnjaki. Pri prodaji terjatev do zgoraj omenjenih družb je DUTB, kot zahteva zakonodaja, identificirala kupca ter pridobila izpis iz ustreznega registra podjetij. »BAMLI, v Londonu registrirana družba, je v 100-odstotni lasti Bank of America Merrill Lynch. »Bank of America Merrill Lynch je finančna institucija, ki kotira na borzi vrednostnih papirjev v New Yorku. BAMLI je v zavezujoči ponudbi podal izjavo, da deluje v lastnem imenu in za svoj račun, ne kot posrednik za tretjo osebo, ter ni povezan z dolžnikom, njegovimi poslovodnimi osebami ali lastniki, hkrati pa je kupec podal izjavo, da terjatve prevzema za svoj račun. Z navedenimi ukrepi je DUTB izpolnila vse takrat veljavne zakonske zahteve glede identifikacije kupcev terjatev in ravnala skladno s takrat veljavnimi internimi pravili,« so nam pojasnili v DUTB. Posnetki sej njenega vodstva, ki jih je objavil portal Pod črto pa sicer nazorno kažejo, da so se tudi sami spraševali, kako daleč lahko preverjajo, ali so terjatve morebiti res prodali povezanim osebam.

»Za uspešnost pri mahinacijah, ko gre denar iz podjetja v oazo na podlagi fiktivnih poslov in se vrača prek nakupa terjatev, je nujno sodelovanje pravnih in finančnih strokovnjakov iz bančnih, pravnih in investicijskih institucij, ki ti svetujejo in pomagajo pri zakrivanju sledi denarja in nato pri vračilu tega denarja,« pravi Bojan Dobovšek, poslanec in profesor kriminologije, in dodaja, da se s pomočjo takšnih ljudi pripravlja oziroma se je v preteklosti pripravljala tudi zakonodaja, da vsebuje luknje, ki omogočajo takšne mahinacije. Povedano preprosto in naravnost: DUTB in naši organi pregona ne morejo od investicijskih in finančnih hiš zahtevati, da jim razkrijejo vse podatke o svojih investitorjih. To priznavajo tudi finančni forenziki.

Shutterstock

V terjatve tudi umazan denar

Prav tako so znani primeri, da se terjatve odkupujejo z denarjem, pridobljenim s prodajo droge in orožja, in se ga na ta način opere. Tako je leta 2008 srbska družba Municipium S odkupila terjatve v vrednosti 2,4 milijona od Yugobanke, med njimi so bile tudi terjatve do Slovenijalesa. V kupljenih terjatvah so bile menice, ki jih je Slovenijales zastavil v zameno za posojilo. Municipium S, ki je odkupil terjatve po znižani ceni, je tako pridobil tudi menice, unovčil jih je v vrednosti 36 milijonov evrov. Po zasebni preiskavi so ugotovili, da ima Municipium sedež sicer v Srbiji, lastništvo pa v podjetju v davčni oazi Delaware, ki ni razkrivalo podatkov o lastnikih, in šele čez čas se je izkazalo, da je bil v ozadju Darko Šarić, ki je tako denar iz nezakonitih poslov prikazoval kot zakonitega.

Sistem ne deluje

»Pri umestitvi umazanega denarja nazaj v sistem igrajo najpomembnejšo vlogo banke in druge finančne institucije. Zakon o preprečevanju pranja denarja in financiranju terorizma opozarja na tveganja, ki so jim podvržene finančne institucije in tudi zavarovalnice (tukaj se umazan denar lahko skrije v naložbeno ali življenjsko zavarovanje in se čez čas vzame nazaj), vendar sistem očitno ne deluje,« pojasnjuje sogovornik forenzične stroke. Tako zaradi preobremenjenosti zaposlenih in tudi zaradi zavestnega sodelovanja z nepridipravi nepravilnosti in prevare ne pridejo na dan.

Kako pride denar domov

Poglejmo na teoretičnem in nekoliko poenostavljenem primeru, kako so prodaje slabih terjatev odlična priložnost, da denar, skrit pred davkarijo, pride nazaj v Slovenijo. Vzameš posojilo, zanj zastaviš delež v podjetju, ki ne ustreza vrednosti posojila, kar je bila pogosta praksa slovenskih bank, posojila ne vrneš, banka terjatev (del podjetja ali nepremičnino v lasti podjetja) proda, ker od tebe posojila ne more izterjati, kajti podjetje je nelikvidno ali v stečaju, ali ker se tako odloči. Denar, ki si ga skril pred davkarijo ali dolžniki in je na transakcijskem računu v davčni oazi, kamor si ga pripeljal na podlagi fiktivne pogodbe o svetovanju, oaze pa ne izdajajo podatkov o lastnikih podjetij ali imetnikih računov, spet prek fiktivnega posla preneseš na novo podjetje, ki ga zate ustanovijo tretje osebe, nato to podjetje odkupi terjatev, ali pa, da se sled še bolj zakrije, denar vloži v veliko investicijsko hišo in se dogovori za nakup terjatve. Izkupiček: zapravljeno posojilo in vrnjen delež v podjetju ali nepremičnina.