Prednosti periodičnega varčevanja

Začetek periodičnega varčevanja je vedno dolgočasno početje. Tudi če investirate v delnice in tudi ko te delnice pridobivajo vrednost, je napredek tako počasen, da vas lahko hitro odvrne od tega.

Poglejmo hipotetičen primer. Recimo, da na leto zaslužite 100.000 evrov. Vem, ni ravno vsakdanja plača. Priznam pa, da je veliko lažja za ponazoritev in preračun. Na leto boste na stran dali 12 odstotkov svojih prihodkov, torej 12.000 evrov. Sredstva boste investirali vsakič ob začetku leta, letna obrestna mera pa bo znašala šest odstotkov. To višino sem izbral zaradi pričakovanj, da bi najmanj takšno povprečno obrestno mero moral doseči vsak dolgoročni varčevalec. Samo dolgoročno povprečje trga je sicer višje, a varčevalci zaradi stroškov, lovljenja vrhov in paničnih reakcij ponavadi dosegajo nižjo donosnost.

Po treh letih bi na stran dali že 36.000 evrov, sredstva pa bi se ves ta čas obrestovala. Privarčevanih bi imeli 40.500 evrov, torej le 4500 več, kot ste jih investirali. Tako nizek skupni donos zelo težko spodbudi varčevalne navade. Odločite se, da boste kljub temu še naprej vztrajali in po 12 letih boste doživeli nekaj presenetljivega. Do takrat boste na stran dali 144.000 evrov, privarčevanih sredstev na računu pa boste imeli kar 215.000 evrov. In to ni več tako slabo, kajne? Kar je še bolj zadovoljivo, je to, da boste v 12. letu na račun obresti prejeli 12.146 evrov, kar je malo več, kot ste dali na stran. V tistem trenutku boste dosegli točko preloma.

Na tej točki povprečni vlagatelj, zahvaljujoč rasti in varčevalnim navadam, prejme dodatno psihološko spodbudo, portfelj pa eksplozivno rast. Od nekaj manj kot 215.000 evrov na koncu 12. leta boste presegli 500.000 evrov že v 21. letu, 1.000.000 evrov v 30. letu in skoraj 2.000.000 evrov v 40. letu.

Moram poudariti, da ta scenarij temelji na vnaprej določenih predpostavkah in linearni rasti. Kaj pa če se trg v vmesnem času sooči s krizo? Obstaja namreč pravilo, da bo vsak vlagatelj, ki bo na trgu vztrajal najmanj deset let, vsaj enkrat v tem obdobju doživel krizo, ki bo vrednost delnic znižala za okoli 50 odstotkov. Če boste tudi takrat vztrajali pri svojem finančnem načrtu – trgi si namreč vedno opomorejo –, bi lahko to pomenilo le dodatno spodbudo za vaš portfelj, saj boste v kriznih časih do nakupov prišli po nižjih cenah.

Navsezadnje moramo upoštevati tudi inflacijo. Pri donosnosti jo moramo vzeti v zakup, in če bo dolgoročno znašala dva odstotka, to pomeni, da bo realna donosnost vašega portfelja štiri odstotke. Ampak če bomo imeli dvoodstotno inflacijo, bo temu primerno rasla tudi vaša plača in je priporočljivo, da sorazmerno s tem prilagajate tudi varčevalne navade oziroma znesek, ki ga namenjate za varčevanje. Kljub temu pri vsem skupaj upoštevajmo še te postavke. Po 40. letih varčevanja bi na računu imeli 2,6 milijona evrov. Ker bi inflacija kupno moč evra znižala za 55 odstotkov, pomeni, da bi realno privarčevali 1,2 milijona evrov.

Najpomembnejšo vlogo pri vsem skupaj pa igra čas. Recimo, da bi začeli varčevati le pet let pozneje, torej bi varčevali 35 let. Namesto realnih 1,2 milijona evrov bi na računu imeli nekaj nad 900 tisočaki, kar ni malo, a kar 22 odstotkov manj kot prej.

Torej, periodično varčevanje mora biti dolgoročni proces, ki zahteva veliko mero discipline, v zameno pa ponudi dobro nagrado v obliki varnosti ob naši upokojitvi. Čeprav se skoraj vsak posameznik na začetku spopada s počasno rastjo, se mora zavedati, da bo nekoč dosegel točko preloma in mu bo portfelj prinašal več sredstev, kot jih investiramo, že samo na račun obresti.

Najbolje je, da si naredimo finančni načrt, v katerega vključimo tako enkratna kot tudi periodična varčevanja. Tako bomo lažje dosegli svoje cilje in dodatno zaščitili svoje premoženje.