Pogodba o deviznem kreditu v švicarskih frankih je nična – zmaga kreditojemalcev?

V konkretnem primeru to pomeni, da je sodišče prve stopnje izdalo sodbo, v kateri je ugotovilo, da je pogodba o (dolgoročnem) deviznem kreditu v švicarskih frankih (CHF) nična. Ničnost pogodbe pa pomeni, da se vzpostavi stanje, kot da pogodbe nikoli ne bi bilo.

Omenjena sodba sicer še ni pravnomočna in pričakujemo lahko, da bodo njeno pravilnost in zakonitost preizkušala instančna sodišča. Ne glede na to pa si lahko pogledamo vzroke, ki so sodišče vodili k sprejetju omenjene odločitve.

Sodišče je svojo odločitev utemeljilo z uporabo pravnega standarda skrbnosti, to je ravnanja, ki se pri posamezni stranki šteje kot potrebno za izpolnitev njenih obveznosti nasproti drugi stranki oziroma sopogodbeniku. Pojasnilo je, da je banka kot finančna institucija in strokovnjak na finančnem področju pri svojem delovanju dolžna ravnati z najvišjo mogočo poklicno skrbnostjo. Po oceni sodišča bi banka tako morala vedeti, da v daljšem časovnem obdobju obstaja precej velika verjetnost, da lahko nastanejo spremembe v gospodarstvu ali na trgih, kar se posledično lahko izrazi tudi v večjih spremembah vrednosti valut ali referenčne obrestne mere.

Reuters

Sodišče se je na podlagi navedenega postavilo na stališče, da bi banka morala vedeti (glede na ugotovitve sodišča pa v konkretnem primeru tudi je vedela), da se bo v prihodnje, to je po sklenitvi kreditne pogodbe, vrednost CHF krepila v razmerju do evra (oziroma tudi še do takratnega slovenskega tolarja). Iz tega sledi, da bi banka potrošniku morala predstaviti možnost takšnega porasta CHF v primerjavi z evrom, kot se je to zaradi sprostitve tečaja zgodilo leta 2015, prav tako pa tudi posledice, ki iz tega izvirajo za potrošnikove pogodbene obveznosti. To pomeni, da bi banka morala potrošniku pojasniti ne zgolj gibanja CHF v zadnjih nekaj letih pred sklenitvijo kreditne pogodbe, temveč mu predstaviti tudi napoved gibanja CHF v prihodnje. Ker banka navedenega potrošniku pred sklenitvijo kreditne pogodbe ni ustrezno predstavila in pojasnila, potrošnik tako ni imel na razpolago informacij, na podlagi katerih bi lahko sprejel drugačno odločitev, na primer pogodbe o deviznem kreditu v CHF sploh ne bi sklenil. Zato je banka po mnenju sodišča kršila svojo pojasnilno dolžnost.

Prav kršitev pojasnilne dolžnosti je sodišče vodilo k temu, da je kreditno pogodbo razglasilo za nično. Sodišče pojasnjuje, da je namreč kreditno pogodbo mogoče ugotoviti za nično tudi v primerih, ko je potrošnik dobro informiran, pozoren in preudaren, če hkrati upravičeno meni, da tveganje spremembe menjalnega tečaja ni realno ali da ga bremeni zgolj v omejenem obsegu.

Obravnavana sodba s svojimi razlogi tako sledi dosedanji sodni praksi. Višje sodišče v Ljubljani je namreč v sodbi opr. št. III Cp 2452/2016 že zavzelo stališče, da je bistveno, da so potrošniki s tveganji ustrezno seznanjeni. Kot je ugotovilo pritožbeno sodišče, kreditnim pogodbam namreč ni mogoče odreči njihove veljavnosti, če se potrošnik ob ustrezni informiranosti odloči za prevzem valutnega tveganja v zameno za ugodnejšo obrestno mero. Hkrati je pritožbeno sodišče tudi poudarilo, da sta obseg in način pojasnilne dolžnosti odvisna od konkretnega potrošnika, njegove starosti, poučenosti in razumevanja, zato je bistvenega pomena zgolj ugotovitev, ali v konkretnem primeru potrošnik razume prevzeta tveganja, vezana na potencialno spremembo valutnega razmerja in obrestnih mer, ali ne.

Banka bi morala vedeti, da bo po sklenitvi kreditne pogodbe sledila krepitev švicarskega franka v razmerju do evra.

Vredno je tudi poudariti, da se je sodišče v obravnavani sodbi postavilo na stališče, da pogodbeno določilo, s katerim potrošnik kot kreditojemalec potrjuje, da ga je banka predhodno v celoti seznanila s tveganjem najetja kredita v tuji valuti in da to tveganje v celoti prevzema nase, banke ne ščiti pred postopki, kot je obravnavani. Sodišče ugotavlja, da je takšno pogodbeno določilo namreč vsebinsko prazno, ker ne pove, kaj vse je bilo potrošniku pojasnjeno. Sodišče je s tem sledilo sodbi Sodišča EU v zadevi C-26/13 - Kásler in Káslerné Rábai, s katero je to pojasnilo, da se za pogodbene pogoje v potrošniških pogodbah ne zahteva zgolj to, da so za potrošnika slovnično razumljivi, temveč da mora biti v pogodbi transparentno pojasnjen konkretni mehanizem konverzije tuje valute, na katerega se pogodbeni pogoj nanaša. Prav tako mora biti pojasnjena tudi zveza med tem mehanizmom in mehanizmom, določenim z drugimi pogoji o izplačilu posojila, tako da potrošnik na podlagi natančnih in razumljivih pogojev lahko oceni ekonomske posledice, ki zanj izhajajo iz pogodbenih določil.

Ne glede na končni izid obravnavane zadeve velja opozoriti, da sodba sama po sebi ne more predstavljati pilotnega primera, po katerem bi se lahko zgledovala (prvostopenjska) sodišča v prihodnje. V Sloveniji namreč sodišča vsak posamezni primer obravnavajo ločeno, upoštevajoč vsakokratno dejansko stanje, ki se običajno razlikuje od primera do primera. Naš pravdni postopek sicer omogoča tako imenovani vzorčni postopek, ki pa ga v praksi sodišča ne uporabljajo prav pogosto.

Jutra Lotrič, univ. dipl. prav., Odvetniška pisarna Miro Senica in odvetniki, d. o. o.